Jedro

Višino preživnine se določi glede na materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca, torej tudi ob upoštevanju njegovega premoženjskega stanja, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se toženkinih prihrankov ne bi smelo upoštevati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep spremenita tako, da se v 4. točka izreka znesek 813,96 EUR nadomesti s 326,76 EUR in znesek 800,50 EUR nadomesti s 313,30 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje združilo v skupno obravnavanje zadevi opr. št. P 3975/2009-IV in P 225/2010-IV. Toženi stranki je naložilo, da mora vsakemu od tožnikov mesečno plačevati 250,00 EUR preživnine, plačati tožnici 813,96 EUR, tožniku pa 800,50 EUR pravdnih stroškov in vsakemu od njiju plačati 93,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnikoma je naložilo v plačilo 29,00 EUR potnih stroškov priče D. G. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Navaja, da ni sposobna plačevati tako visoke preživnine. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njenih dohodkov ne bi smelo upoštevati nadomestila za hrano in prevoz. Ne bi smelo upoštevati prihrankov tožene stranke, saj le-ta vse svoje dohodke namensko hrani z namenom, da si kupi stanovanje. Potrebe tožnikov so ugotovljene previsoko. Dolžnost preživljanja polnoletnih otrok se ne presoja tako strogo kot v primeru mladoletnih otrok. Tožnika sta sposobna za delo in bi lahko tudi sama prispevala k svojemu preživljanju, sploh glede na to, da sta v šolskem letu 2009/10 oba ponavljala letnik. Sodišče prve stopnje je napačno seštelo stroške postopka. Vrednost spornega predmeta v sporih iz razmerij med starši in otroci znaša 1.500,00 in ne 3.000,00 EUR. Sodna taksa je znašala 41,00 in ne 93,00 EUR. Obe stranki je zastopal isti odvetnik, zato se po združitvi obravnavanih zadev stroškov ne bi smelo priznavati ločeno, temveč v enkratnem znesku, povečanem za 10%.

Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka vsakemu od tožnikov sposobna plačevati 250,00 EUR preživnine mesečno. Višino preživnine se določi glede na materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca, torej tudi ob upoštevanju njegovega premoženjskega stanja, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da se toženkinih prihrankov ne bi smelo upoštevati. Ne glede na to, s kakšnim namenom toženka varčuje, je njene prihranke potrebno upoštevati ob ugotavljanju njenih zmožnosti za plačevanje preživnine. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno obrazložilo, kako je ugotavljalo toženkine mesečne prihodke iz plače, zakaj je prepričano, da dohodke pridobiva tudi iz drugih virov in zakaj meni, da toženka zmore naloženo preživninsko breme. Razlogi so jasni in prepričljivi, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Ni torej mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da toženka preživnine v znesku 250,00 EUR mesečno za vsakega od tožnikov ni zmožna plačevati, saj ji bo tudi po plačilu preživnine ostal del osebnega dohodka in vse, kar bo dodatno zaslužila, pomagala pa si bo lahko tudi s svojimi znatnimi prihranki.

Ocena, da potrebe tožnice mesečno znašajo 520,00 EUR, potrebe tožnika pa 420,00 EUR, je pravilna. Sodišče prve stopnje je preverilo vsakega od stroškov, ki sta jih navedla tožnika, in za vsakega od njih presodilo, ali je upravičen in v kolikšni meri. Dolžnost preživljanja polnoletnih otrok je sicer blažja kot dolžnost preživljanja mladoletnikov, zmožnost staršev pa se presoja manj strogo. Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, ali lahko tožnika tudi sama prispevata k svojemu preživljanju, in glede na to, da vsak dan porabita veliko časa za pot v šolo in nazaj, za pouk oziroma predavanja in za izpolnjevanje šolskih obveznosti, pravilno zaključilo, da nimata časa za študentsko delo in da zato ne moreta sama prispevati k svojemu preživljanju.

Tožnika sta že v tožbah vrednost spornega predmeta ocenila na 3.000,00 EUR, kar je v skladu z določbo 40. člena ZPP, po katerem se v primeru, da se zahtevek nanaša na bodoče dajatve, ki se ponavljajo, kot vrednost spornega predmeta vzame seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let. 3.000,00 EUR predstavlja seštevek 12 dajatev, torej je vrednost spornega predmeta pravilno ocenjena. Vsak od tožnikov je plačal sodno takso za tožbo v višini 93,00 EUR, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da jima mora toženka ta zneska povrniti, pravilna.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na stroške odvetniških storitev. Ker sta se na naroku dne 16.03.2011 zadevi opr. št. P 3975/2009-IV in P 225/2010-IV združili, oba tožnika pa je zastopal isti odvetnik, znaša nagrada za narok 162,36 EUR (147,60 EUR, povišano za 10%). Vsakemu od tožnikov je potrebno priznati 159,90 EUR nagrade za postopek, 81,18 EUR nagrade za narok (polovica zneska 162,36 EUR), 20,00 EUR materialnih stroškov ter 20% DDV. Tožnici gre poleg tega še 13,46 EUR kilometrine za prihod na sodišče dne 19.01.2011. Potrebni pravdni stroški tožnice torej znašajo 326,76 EUR, potrebni stroški tožnika pa 313,30 EUR. Na podlagi 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati stroške tožnice v znesku 326,76 in ne 813,96 EUR ter stroške tožnika v znesku 313,30 in ne 800,50 EUR. V preostalem je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti in v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Toženka je s pritožbo uspela le v delu, ki se nanaša na stroške postopka, odgovor na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotreben, zato morajo po 2. odstavku 154. člena pravdne stranke same nositi svoje stroške pritožbenega postopka.