Jedro

Če bi se stranki dogovorili za pogodbeno kazen zaradi kršitve konkurenčne klavzule, bi zadostovalo, da sodišče ugotovi, da je toženec konkurenčno klavzulo kršil, da bi tožencu naložilo, da plača dogovorjeno pogodbeno kazen. Vendar se v konkretni zadevi stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili za pogodbeno kazen. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule treba obravnavati kot zahtevek za povrnitev premoženjske škode, kar pomeni, da je treba ugotoviti vse predpostavke odškodninskega delikta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku plača znesek 9.076,00 EUR in mu povrniti stroške postopka v znesku 113,9 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (1. odstavek izreka). Zavrnilo je zahtevek v presežku, to je v znesku 17.036,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 17. 4. 2009 do 20. 1. 2010 (2. odstavek izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/200745/2008). Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o veljavnosti konkurenčne klavzule iz 16. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tožencu nikoli ni izplačeval mesečnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, zato ta za tožnika ni imela nobene pravne veljave. Delodajalec interes za spoštovanje konkurenčne klavzule izkazuje s plačilom mesečnega nadomestila delavcu. Če tega ne stori, s konkludentnim dejanjem odstopi od zahteve za spoštovanje konkurenčne klavzule. Za veljavnost konkurenčne klavzule je potrebno, da je v pogodbi o zaposlitvi nedvomno in brezpogojno določeno, kakšno nadomestilo pripada delavcu. V 3. odstavku 16. člena pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki v tem sporu pa je določen pogoj za pridobitev pravice do denarnega nadomestila. V skladu s citirano določbo mora delavec do izteka roka iz 1. odstavka istega člena delodajalcu z zahtevo za izplačilo nadomestila sporočiti dejstva, iz katerih bo razvidno, da je zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočen pri pridobivanju zaslužka. Takšno pogodbeno določilo ima za posledico neveljavnost konkurenčne klavzule, saj je delodajalec njeno veljavnost vezal na pogoj. Namen konkurenčne klavzule je varovanje interesov delodajalca, česar ta ne more prenesti na delavca. Konkurenčna klavzula, kakor je določena v 38. in 39. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) ne določa obveznosti delavca, temveč obveznost delodajalca. Pri tem pa delavcu ni potrebno dokazovati nobenih dejstev, ki bi bila podlaga za izplačilo nadomestila. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede poslovanja strank z družbo S. d.o.o.. Tožnik zaradi ravnanja toženca ni ustvaril manj prihodkov, temveč jih je ustvaril toliko, za kolikor je bil sposoben. Dela je bilo dovolj za vse podizvajalce družbe S. d.o.o., zato toženec ni mogel poseči v poslovne interese tožnika pri družbi S. d.o.o., saj je bilo od te družbe odvisno, s katerimi poslovnimi partnerji bo sklepala podizvajalske pogodbe. Sodišče se je oprlo na izvedensko mnenje, v katerem pa izvedenka ni ugotavljala višine izgubljenega dobička, temveč razliko v ceni, ki pa ne predstavlja pravnega standarda izgubljenega dobička. Zmotno so bila ugotovljena tudi dejstva glede prenosa opravljanja dejavnosti tožnika na enoosebno družbo G. d.o.o.. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za prenos opravljanja dejavnosti. Tožnik je kot aktivni družbenik družbe G. d.o.o. nemoteno nadaljeval opravljanje iste dejavnosti z istimi poslovnimi partnerji. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do dejstva, da je tožnik z družbo S. d.o.o. prenehal poslovati več kot 8 mesecev pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi med strankama, kakor tudi ne do dejstva, da tožnik in družba S. d.o.o. v letih 2007 in 2008 sploh nista poslovno sodelovala. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugotovitve izvedenke, da je družba G. d.o.o. tožniku povzročila škodo v višini 25.628,00 EUR.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede veljavnosti konkurenčne klavzule, kakor je določena v 16. členu pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega individualnega delovnega spora. Vendar pa je ta pritožbena navedba povsem protispisna, saj je sodišče prve stopnje na večih mestih zavzelo povsem jasno stališče, da je konkurenčna klavzula toženca vezala in da se toženec neutemeljeno sklicuje na njeno neveljavnost, prav tako pa je tudi zavzelo stališče, da dogovorjena konkurenčna klavzula ni nična.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je konkurenčna klavzula neveljavna že zgolj zaradi tega, ker je v njej določeno, da mora delavec za pridobitev pravice do denarnega nadomestila delodajalcu sporočiti dejstva, iz katerih bo razvidno, da je zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočen pri pridobivanju zaslužka. Vendar pa ta določba ni v nasprotju z zakonsko ureditvijo, temveč nasprotno, izhaja iz določbe 1. odstavka 39. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec delavcu za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo, če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači. Takšna določba pa pomeni, da delavcu, kljub načelno določeni pravici, nadomestilo ne pripada, če delavec kljub konkurenčni klavzuli pridobiva zaslužek, primerljiv tistemu, ki ga je dobil pri prejšnjem delodajalcu. Zaradi navedenega je delodajalec upravičen, da od delavca zahteva, da izkaže, da je zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočen pri pridobivanju zaslužka.

Konkurenčna klavzula ni neveljavna zgolj zaradi tega, ker tožnik tožencu po prenehanju delovnega razmerja ni izplačeval nadomestila. Sankcija neveljavnosti konkurenčne klavzule je v 3. odstavku 39. člena ZDR predvidena le za primer, če denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ni določeno v pogodbi o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega individualnega delovnega spora pa je določeno nadomestilo v višini 1/3 povprečja delavčevih zadnjih treh plač, kar je v skladu z določbo 2. odstavka 39. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženec kršil prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti, vsebovano v pogodbi o zaposlitvi s tem, da je znotraj obdobja dveh let po prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega s tožnikom, za družbo S. d.o.o. kot samostojni podjetnik oz. v okviru popoldanske obrti opravljal delo, kakršnega je pred tem za isto družbo opravljal kot delavec zaposlen pri tožniku.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede višine škode, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, za čas, ko je tožnik opravljal dejavnost samostojnega podjetnika (višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na škodo nastalo po prenehanju tega statusa, je pravnomočno zavrnjen). Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno oprlo na izračun izvedenke finančne stroke. Ugotovitve izvedenke toženec tudi povsem napačno razume, saj izvedenka ni ugotovila, da bi tožnikova družba G. d.o.o. tožniku povzročila škodo v višini 25.628,00 EUR, kakor toženec zatrjuje v pritožbi, temveč je ugotovila, da toliko znaša celotna škoda, ki sta jo zaradi konkurenčne dejavnosti toženca utrpela tožnik in njegova družba. Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da gre pri odnosu med tožnikom in družbo G. d.o.o. za prenos dejavnosti, saj bi bila takšna ugotovitev lahko kvečjemu v korist tožnika, saj bi pomenila, da je toženec nedopustno konkuriral tudi tej družbi.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe sicer navaja, da je presojalo ali so podani tudi ostali elementi odškodninske odgovornosti (pred tem je obrazložilo v čem je protipravnost toženčevega ravnanja), vendar pa v nadaljevanju ne navaja ničesar o vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem in ugotovljeno škodo. Toženec je ves čas postopka dokazoval, da vzročne zveze ni, saj naj bi družba S. d.o.o. prenehala poslovati s tožnikom še preden je toženec v svojem imenu in za svoj račun pričel delati za to družbo. Že v odgovoru na tožbo je toženec zatrjeval, da družba S. d.o.o. že od septembra 2006 ni več želela poslovati s tožnikom, ker ta ni izpolnjeval svojih obveznosti in se ni držal dogovorov. Te trditve je toženec dokazoval s pričami A.Ž., M.G., F.M. in R.G.. Sodišče prve stopnje je te priče sicer zaslišalo, vendar njihove izpovedbe ni dokazno ocenilo glede vprašanja, ali je podana vzročna zveza med tem, da je toženec po prenehanju delovnega razmerja pri tožniku pričel opravljati delo za družbo S. d.o.o. in škodo, ki je tožniku nastala zaradi tega, ker je ta družba zmanjšala obseg poslovanja s tožnikom. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da so navedeni ugovori toženca brezpredmetni, ker je bilo v sodnem sporu ugotovljeno, da je toženec kršil pogodbeno dogovorjeno konkurenčno prepoved, kar je nedopustno ravnanje. Protipravnost je le eden od elementov civilnega delikta, potrebno pa je ugotoviti tudi vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Razlogovanje sodišča prve stopnje bi držalo, če bi stranki dogovorili pogodbeno kazen zaradi kršitve konkurenčne klavzule. V takšnem primeru bi zadostovalo, da sodišče ugotovi, da je toženec konkurenčno klavzulo kršil in bi tožencu naložilo, da plača dogovorjeno pogodbeno kazen. Vendar pa stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili pogodbene kazni, zato je tožbeni zahtevek potrebno obravnavati kot zahtevek za povrnitev premoženjske škode v smislu določbe prvega dostavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007), kar pomeni, da je v okviru ugotavljanja splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti potrebno ugotoviti tudi, ali je podana vzročna zveza med protipravnostjo in nastalo škodo.

Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o tem, ali je škoda, ki je tožniku nastala v času od 16. 5. 2007 do 31. 1. 2008 v višini zmanjšanega dobička posledica toženčeve konkurenčne dejavnosti. V kolikor bi družba S. d.o.o. poslovanje s tožnikom v resnici prekinila zaradi nekvalitetnega dela in bi v spornem obdobju v resnici imela težave z zagotavljanjem zadostnega števila podizvajalcev, kakršna sta bila tožnik in toženec, potem dejansko ne bi mogli govoriti o vzročni zvezi. Vendar je izpovedbe zaslišanih prič o domnevnem nekvalitetnem delu tožnika potrebno dokazno oceniti. Edina z listinami izkazana reklamacija družbe S. d.o.o. se niti ne nanaša na tožnika kot samostojnega podjetnika temveč na njegovo družbo G. d.o.o., torej na čas, za katerega je odškodninski zahtevek že pravnomočno zavrnjen. Navedeno bi sicer lahko kazalo na to, da so izpovedbe prič, ki so zaposlene pri družbi S. d.o.o. oz. z njo lastninsko povezane lahko prirejene za potrebe tega postopka, vendar je v vsakem primeru njihovo izpovedbo potrebno dokazno oceniti. Prav tako je potrebno oceniti verodostojnost toženčevega zatrjevanja (ki se ponavlja tudi v pritožbi), da tožnik in družba S. d.o.o. v letih 2007 in 2008 sploh nista poslovno sodelovala, saj je to zatrjevanje v nasprotju z izpovedbo tožnika, da je toženca videl na istih gradbiščih, na katerih je tudi sam izvajal dejavnost za družbo S. d.o.o., pa tudi v nasprotju z listinami, ki jih je v spis vložila družba S. d.o.o. (priloge C).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 357. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V novem postopku se bo sodišče prve stopnje opredelilo do vprašanja, ali je škoda, ki je tožniku nastala posledica toženčeve konkurenčne dejavnosti, pri čemer se bo moralo opredeliti do dokazov, ki jih je sicer izvedlo, vendar pa jih ni dokazno ocenilo, kakor je to že razloženo zgoraj.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.