Jedro

Gradnja novega objekta na mestu že obstoječega objekta brez soglasja lastnikov sosednjih zemljiških parcel dopustna le, kolikor je ta tudi po višinskem gabaritu enak prvotnemu objektu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. A.A. in B.B. (v nadaljevanju investitorja, tudi prizadeti stranki) sta po svoji pooblaščenki, arhitektki C.C., pri Upravni enoti Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložila zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega objekta in gradnjo nove enostanovanjske stavbe na parc. št. 3394 k.o. ..., ki sta mu priložila projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD). Po pregledu predložene dokumentacije je prvostopenjski organ dne 17. 7. 2017 investitorjema izdal zaprošeno gradbeno dovoljenje št. 351-596/2016-12 (v nadaljevanju izpodbijani akt ali izpodbijano gradbeno dovoljenje).

2. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da se del parcele, na kateri bo potekala gradnja, nahaja na ureditvenem območju za poselitev, in sicer na območju zavarovanega vaškega jedra, ki je namenjeno za mešano urbano rabo. Območje ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Koper (v nadaljevanju PUP). Nameravana gradnja je dovoljena z 9. členom PUP, ki na celotnem območju urejanja dovoljuje gradnjo novih objektov, tudi dozidavo in nadzidavo, rekonstrukcijo, nadomestno gradnjo ter odstranitev stavb in gradbeno inženirskih objektov. Lego objektov ureja PUP v 13. členu, ki v drugem odstavku določa, da morajo biti novi objekti in dozidave odmaknjeni od meje gradbene parcele tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objekta in da so upoštevani varnostni pogoji, minimalni odmik pa je 4 m. Izjeme pa veljajo za območja vaških jeder, kjer je odmik lahko enak polovici višine stavbe, če pa je manjši od tega, pa je to dopustno le s soglasjem lastnikov sosednjih zemljišč. Investitorja sta tako soglasje pridobila od lastnikov sosednjih parcel D., E. in F.F..

3. Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da so odmiki objekta od javne ceste v skladu s prometno tehničnimi predpisi, da je predlagani objekt skladen z merili in pogoji za oblikovanje stanovanjskih stavb, ki jih določa 14. člen PUP in da je število stanovanjskih enot objekta skladno s 15. členom PUP. Višinski gabarit stavbe je, merjeno od kote terena do kote venca, 4.67 m, pri čemer se obstoječa kota terena ne spreminja. Objekt bo etažnosti K+P+1, njegova bruto tlorisna površina pa 118,4 m2. V sedaj obstoječem objektu je že komunalna oprema, objekt pa ima tudi priključek na javno pot. 4. V postopku sta udeležbo priglasila G.G. (v nadaljevanju tožnik) in H.H.. Navajala sta, da bo nameravana gradnja potekala v neposredni bližini njune parcele in da bo zato ogrožena stabilnost obstoječih stavb zaradi izkopov in postavitve zidarskih odrov. Nasprotovala sta tudi postavitvi novih oken na fasadi predvidenega objekta, ki gledajo proti njunemu objektu. Prvostopenjski organ je pripombe G. posredoval projektantki, ki je pojasnila, da se bo rušitev objekta izvajala ročno, pri izvedbi gradbene jame pa so predvideni ukrepi za zaščito brežine, po potrebi tudi z zagatnicami. Prav tako je pojasnila, da PUP v primerih odstranitve objekta ter ponovne gradnje ne omejuje postavitev novih odprtin, četudi jih na prvotnem objektu ni bilo, stekla načrtovanih odprtin pa so tudi sicer predvidena v satinirani izvedbi.

5. Prvostopenjski organ pripombam G. ni sledil, saj meni, da je že PGD izdelan tako, da se ob gradnji zagotavlja mehanska odpornost in stabilnost, kar dokazuje izjava statika in zato ne dvomi v verodostojnost projekta. PUP tudi ne omejuje gradnje novih objektov glede okenskih odprtin, poleg tega pa je v obravnavanem primeru na oknih predvideno satinirano steklo, ki bo preprečevalo poglede na sosednje dvorišče in objekt. Ker torej meni, da so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), je zahtevku investitorjev ugodil. 6. Tožnik je zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. 35108-161/2017-2-KB z dne 27. 9. 2017 zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ najprej povzel vsebino izpodbijanega akta in tožnikovo pritožbo, nato pa citiral določbe 54., 66., in 67. člena ZGO-1, ki urejajo pridobitev gradbenega dovoljenja. Pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru za odstranitev obstoječega objekta in na istem mestu novogradnjo stanovanjskega objekta, kar je skladno z določbo 9. člena PUP. Sklicuje se na določbo petega odstavka 13. člena PUP, ki določa, da v primeru gradnje v obstoječih tlorisnih in višinskih gabaritih legalno zgrajenih objektov ali ruševin objektov na istem mestu, soglasje lastnikov mejnih zemljišč ni potrebno, tudi ne v primeru gradnje na meji zemljiške parcele. Ker predlagani objekt tem pogojem ustreza, dovoljenje lastnikov sosednjih zemljišč za izdajo gradbenega dovoljenja torej ni potrebno. Objekt ustreza tudi merilom in pogojem iz 14. člena PUP, saj je usmerjen k oblikovni enotnosti območja, upoštevano pa je tudi lokalno razmerje pri oblikovanju stavbne mase in proporcev. Tožnikova zahteva po nujni pridobitvi njegovega soglasja k predlagani gradnji torej ni utemeljena, nepomembno pa je tudi njegovo sklicevanje na sodno prakso glede odmika 4 m, saj se ta nanaša na novogradnje in ne na obravnavano situacijo. V vsem preostalem se sicer drugostopenjski organ pridružuje utemeljitvi prvostopenjskega organa in zavrača očitek tožnika, da odločitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, torej zavrača trditev, da je prvostopenjski organ bistveno kršil določbe postopka.

7. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, da izpodbijano gradbeno dovoljenje razveljavi (pravilno odpravi) in zavrne zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja (torej smiselno sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije), oziroma podrejeno, da izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

8. Tožnik navaja, da tožena stranka ni pretehtala bistvenih dejstev, saj ne navaja lastnik vsebinskih argumentov, iz katerih bi bilo mogoče presoditi, zakaj je sprejela izpodbijano odločitev. Predvideni objekt ne bo zgrajen v gabaritih objekta, ki se bo odstranil, s tem pa se bo z novogradnjo bistveno poseglo v prostor in tudi v pravice lastnikov sosednjih zemljišč. Novozgrajeni objekt bo od tožnikove parcele oddaljen manj kot 1 m, s tem pa se posega v njegovo lastninsko pravico. Tak objekt je tudi neustrezen zaradi požarne varnosti in mehanske odpornosti in stabilnosti objektov na parc. št. 145/1 in 145/2 k.o. .... Predvidene so okenske odprtine, ki jih pri sedanjem objektu ni. Zaskrbljujoč je predvsem izkop gradbene jame za novo kletno etažo globine 2,78 m in temelji globine 0,55 m do 0,60 m. Zemeljska dela se bodo izvajala strojno in ročno, brez ustreznega zavarovanja pa lahko nastane nepopravljiva škoda, saj so vsi avtohtoni objekti brez vkopanih kletnih etaž in s plitkimi temelji. Skladno z določbami PUP tlorisni gabarit vključuje nadstreške, vetrolove, balkone, pokrite terase in stopnišča ob stavbi. Za predvideno stavbo znaša 55,66 m2, medtem ko obstoječa površina pod stavbo 45 m2. Tlorisni gabariti torej niso enaki obstoječim, tudi zaradi različne lege objekta, kar lahko potrdi izvedenec geodetske ali druge primerne stroke, ki naj ga v postopku imenuje sodišče. 9. Tožnik v nadaljevanju citira določbe 66. člena ZGO-1 in 13. člena PUP. Poudarja, da mora novi objekt slediti ne le prejšnjemu tlorisnemu, pač pa tudi višinskemu gabaritu, kar v obravnavanem primeru ni upoštevano. Investitorja bi zato morala pridobiti tudi tožnikovo soglasje, da bi bilo lahko izdano gradbeno dovoljenje, vendar pa ga nista. Res je sicer, da je med parcelo investitorjev in tožnika leži parc. št. 1168/8 k.o. ..., vendar pa je ta široka le nekaj centimetrov in bi zato investitorja morala pridobiti tožnikovo soglasje, kar izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča RS v sodbi I U 620/2014 z dne 4. 9. 2014. Odmiki so zahtevani zaradi preprečevanja neželenih vplivov načrtovanega objekta na sosednjo nepremičnino in kot primeren odmik je PUP določil razdaljo 4 m. 10. Tožnik tudi trdi, da je tožena stranka posegla v njegovo pravico do izjave v postopku s tem, da se ni opredelila do njegovih navedb, podanih v pritožbi, oziroma je njena opredelitev tako skopa, da ni mogoče razumeti razlogov za sprejeto odločitev. S tem, ko se tožena stranka ni opredelila do navedb tožnika in je odločba obrazložena skopo, tako da je ni mogoče preizkusiti, gre za bistveno kršitev določb postopka, tožena stranka pa je kršila ustavne pravice tožnika iz 22. člena Ustave RS.

11. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

12. Sodišče je tožbo vročilo tudi investitorjema kot prizadetima strankama. Navajata, da tožnik napačno pojmuje izraz tlorisni gabarit in velikost pozidave in to po določbah PUP, ki so prenehale veljati dne 16. 7. 2016, to je pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in pred izdelavo PGD. Sedaj veljavna določba petega odstavka 13. člena PUP določa, da v primeru gradnje v obstoječih tlorisnih in višinskih gabaritih legalno zgrajenih objektov ali ruševin objektov na istem mestu ni potrebno soglasje lastnika, oziroma lastnikov mejnih zemljišč, tudi v primeru gradnje na meji zemljiške parcele. Po določbi drugega odstavka 19. člena PUP je zazidana površina navpična projekcija zunanjih dimenzij stavbe na zemljišče, pri čemer so vključeni vsi deli stavbe, ki segajo nad površino zemljišča. Tlorisni gabarit pa je tlorisna dimenzija najbolj izpostavljenih delov objekta na stiku z zemljiščem, ki je v vodilni mapi PGD navedena v splošnih podatkih o objektu in soglasjih kot "tlorisna velikost stavbe na stiku z zemljiščem". Zazidana površina, kot jo določa PUP, je povzeta po slovenskem standardu SIST ISO 9836/2011, ki določa, da v zazidano površino niso zajeti zgradbe ali deli zgradb, ki ne segajo nad površino zemljišča, sekundarni deli (zunanja stopnišča, klančine, napušči, sončni zasloni, nadstreški...). Zazidane površine objekta, ki po PUP vključuje vse dele stavbe, ki so nad površino objekta, ni enaka tlorisnemu gabaritu, pomembna pa je le v smislu določanja odmika objekta od mej gradbene parcele, kot to določa drugi odstavek 13. člena PUP. Ker so bili v obravnavanem primeru za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji, investitorja sodišču predlagata, naj tožbo zavrne.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega gradbenega dovoljenja pojasnil razloge za svojo odločitev, jih utemeljil na določbi 13. člena PUP, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača njegov očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna in da se tožena stranka ni opredelila do vseh njegovih trditev, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem gradbenem dovoljenju in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

15. V zadevi ni sporno, da sta investitorja pri prvostopenjskemu organu vložila zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, ki sta mu priložila PGD in tudi ni sporno, da izpodbijano gradbeno dovoljenje temu sledi. Sporno tudi ni, da je tožnikov objekt od predvidenega objekta investitorjev oddaljen manj kot 4 m, da gre za objekt na območju zavarovanega vaškega jedra in da na mestu gradnje že obstaja objekt, za katerega je z gradbenim dovoljenjem predvideno rušenje ter nato na njegovem mestu izgradnja novega objekta. Sporno pa je ali bi morala tožena stranka pred izdajo gradbenega dovoljenja za rušenje obstoječega in izgradnjo novega objekta od investitorjev zahtevati, da pridobita tožnikovo soglasje za nameravano gradnjo, glede na to, da je njegov objekt od načrtovanega objekta oddaljen manj kot 4 m, sporno pa tudi ali je dopustno na fasadi načrtovanega objekta, ki je obrnjena proti tožnikovemu objektu, postaviti okna, glede na to, da obstoječi objekt takih odprtin nima.

16. Pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja določa prvi odstavek 66. člena ZGO-1 (drugostopenjski organ jih je v izdani odločbi navedel v drugem odstavku na 5. strani obrazložitve in jih zato sodišče ne ponavlja), pri čemer sodišče ugotavlja, da tožnik trdi, da k predvideni gradnji niso pridobljena vsa predpisana soglasja, in sicer da ni bilo pridobljeno njegovo soglasje za rušenje obstoječega in gradnjo novega objekta, prav tako pa tudi, da projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom, konkretno 13. členom PUP.

17. Po drugem odstavku 13. člena PUP morajo biti nove stavbe, dozidave in nadzidave stavb odmaknjene od mej gradbene parcele tako, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje stavbe in da so upoštevani varnostni pogoji, pri čemer je minimalni odmik stavb od mej gradbene parcele 4 m, manjši odmik pa je dopusten le s soglasjem lastnika mejne zemljiške parcele. Izjema glede odmikov velja za območja vaških jeder ali območja razpoložene in razpršene poselitve ali obstoječe legalno zgrajene stavbe v nizu, saj je v takem primeru odmik enak polovici višine stavbe za nove gradnje, lahko pa tudi manj s soglasjem lastnika mejne zemljiške parcele. Posebnost velja za gradnje v obstoječih tlorisnih in višinskih gabaritih legalno zgrajenih objektov ali ruševin objektov na istem mestu (peti odstavek 13. člena PUP). V primeru takih gradenj namreč soglasje lastnika, oziroma lastnikov mejnih zemljišč ni potrebno, tudi v primeru gradnje na meji zemljiške parcele.

18. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem gradbenem dovoljenju ugotovil, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo v območju vaškega jedra in zato za to gradnjo ne veljajo odmiki 4 m od mej gradbene parcele, drugostopenjski organ pa to ugotovitev vsebinsko dopolnil s tem, da je poudaril, da gre za rušenje že obstoječega objekta ter postavitev novega objekta v enakih tlorisnih in višinskih gabaritih, kar pa v skladu s petim odstavkom 13. člena PUP pomeni, da za tako gradnjo soglasje lastnikov mejnih zemljišč ni potrebno. Tožnik ugotovitvi tožene stranke, da je sporna gradnja predvidena v enakem tlorisnem in višinskem gabaritu kot sta tlorisni in višinski gabarit sedaj obstoječega objekta, nasprotuje, saj meni, da tlorisni gabarit vključuje nadstreške, vetrolove, balkone, pokrite terase in stopnišča ob stavbi in bo za predvideno stavbo znašal 55, 66 m2, medtem ko je površina pod sedaj obstoječo stavbo 45 m2. Sodišče taki tožnikovi trditvi ne sledi, pač pa se pridružuje investitorjema v odgovoru na tožbo, da tlorisnega gabarita ne gre enačiti z velikostjo pozidave in dodaja, da tudi ne enačiti z bruto tlorisno površino objekta, kar vse se izračunava na podlagi SIST ISO 9836. Tlorisni gabarit je površina prve etaže objekta na terenu, in sicer dimenzija najbolj izpostavljenih delov stavbe na stiku z zemljiščem; bruto tlorisna površina je skupna površina vseh etaž stavbe; medtem ko je zazidana površina navpična projekcija zunanjih dimenzij stavbe na zemljišču, v katero so vključeni vsi deli stavbe, ki segajo nad površino zemljišča. Tožnik torej s tem, ko trdi, da tlorisni gabarit vključuje nadstreške, vetrolove, balkone, pokrite terase in stopnišča ob stavbi, svoje stališče, da predvideni objekt ne bo zgrajen v enakem tlorisnem gabaritu kot obstoječi objekt, utemeljuje na izračunu zazidane površine, kar pa ni skladno s petim odstavkom 13. člena PUP, ki kot pogoj, da v primeru gradnje na mestu obstoječega objekta soglasje lastnikov mejnih zemljišč ni potrebno, določa gradnjo v enakem tlorisnem gabaritu. Iz PGD spornega gradbenega dovoljenja je razvidno, da znaša tlorisni gabarit obstoječega objekta 50,45 m2, tlorisni gabarit načrtovanega objekta pa 45,30 m2, kar pomeni, da je celo manjši od sedaj obstoječega in zato soglasje lastnikov mejnih zemljišč v skladu s prej citirano določbo petega odstavka 13. člena PUP ni potrebno, torej tudi ne soglasje tožnika. Iz tega razloga zato njegovo sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 620/2014 ni relevantno, saj se ta nanaša na novogradnjo, na pa na gradnje na mestu že obstoječega objekta, kar velja za obravnavani primer. Iz enakega razloga zato sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca, ki bi na podlagi ogleda ugotovil tlorisni gabarit sedanje in bodoče stavbe, saj je očitno, da njegov tožbeni ugovor glede tlorisnega gabarita izhaja iz nepravilnega razumevanja tega pojma.

19. Tožnik je nadalje navajal, da tudi višinski gabarit predvidenega objekta odstopa od sedaj obstoječega, vendar pa tega ni z ničemer utemeljil, podatki PGD pa to njegovo trditev izključujejo. Kot je že bilo pojasnjeno, je gradnja novega objekta na mestu že obstoječega objekta brez soglasja lastnikov sosednjih zemljiških parcel dopustna le, kolikor je ta tudi po višinskem gabaritu enak prvotnemu objektu. Višinski gabarit se meri od kote pritličja do kote venca, pri čemer je iz PGD razvidno, da znaša kota venca obstoječega objekta 297,68 mnv, enaka pa je predvidena za nov objekt. 20. Za tožnika je sporna tudi postavitev oken na fasadi, ki gleda proti njegovemu objektu. Nesporno je, da teh oken, oziroma odprtin na obstoječemu objektu doslej ni bilo, vendar pa PUP tega v primeru odstranitve prvotnega in izgradnje novega objekta ne prepoveduje. Sodišče ob tem tudi ugotavlja, da tožnik, razen da zatrjuje, da oken na fasadi, ki gleda proti njegovemu objektu, doslej ni bilo, ne navaja nobenega razloga zaradi katerega taka postavitev odprtin na fasadi ne bi bila dopustna. Razumeti je sicer mogoče, da ima verjetno tožnik v mislih, da bo s tem omogočen razgled iz načrtovanega na njegov objekt, vendar pa ni pojasnil, zakaj bi ga to oviralo pri uporabi lastnega objekta, oziroma zakaj naj bi bilo s tem poseženo v njegovo lastninsko pravico. Njegove navedbe torej ostajajo zgolj na ravni nekonkretiziranega zatrjevanja in jim zato sodišče ne more slediti.

21. Za tožnika je sporno tudi to, da je za novi objekt predvidena izgradnja kleti, ki je dosedanji objekt ni imel, in to predvsem zaradi za to potrebnih zemeljskih del, saj imajo avtohtoni objekti plitke temelje. Sodišče ugotavlja, da je vprašanje načina izvedbe del, glede na dejstvo, da bodo gradbena dela potekala v vaškem jedru, upošteval že PGD, v katerem je ocenjen vpliv na mehansko odpornost in stabilnost obstoječih objektov, vpliv na varnost okolice pred požarom, vpliv na higiensko in zdravstveno zaščito okolice, vpliv na varnost pri uporabi nepremičnin v okolici, vpliv na zaščito okolice pred hrupom in vpliv v zvezi z energijo in ohranjanjem toplote. Enaki vplivi so ocenjeni tudi za čas uporabe objekta. Vse te ocene kažejo, da predvideni posegi ne bodo imeli vplivov na mehansko odpornost in stabilnost obstoječih sosednjih objektov, s tem da se bo rušitev objekta izvajala ročno, predvideni pa so ukrepi za zaščito brežine. Tožnik sicer meni, da bo ogrožena stabilnost njegovega objekta, vendar pa tudi ta njegova trditev ostaja zgolj na ravni zatrjevanja. Sodišče ob tem še ugotavlja, da po določbi šeste alineje prvega odstavka 16. člena PUP sicer število popolnoma vkopanih etaž (kleti) na območju vaških jeder ni omejeno, klet v načrtovanem objektu pa bo popolnoma vkopana.

22. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Dokaznim predlogom tožnika za postavitev izvedenca in ogled kraja nameravane gradnje namreč sodišče ni ugodilo in to iz razlogov, ki so pojasnjeni v 18. točki te obrazložitve, medtem ko se dokazni predlogi za izvedbo dokazov z listinami nanašajo na listine, ki so v upravnem spisu.

K točki II izreka:

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.