Jedro

Tretji odstavek 68. člena ZIL-1 je nedvomno odraz 9. člena ZUP, po katerem je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Navedeno pa ne pomeni, da mora organ pred izdajo odločbe oziroma sklepa stranki vsakič, ko stranka odgovori na njegov poziv, detajlno pojasnjevati dodatne razloge, zaradi katerih ne namerava slediti njenim izjavam oziroma da ji mora praktično zagotoviti osnutek odločbe oziroma sklepa1 oziroma si s stranko izmenjavati stališča v nedogled. V obravnavanem primeru je tako zadoščala seznanitev s tem, da organ tožnici sicer verjame, da je dvakrat prišlo do napake v elektronskem sistemu, tako da tožnica ni prejela dveh elektronskih sporočil oziroma opozoril svojega zastopnika, naj plača pristojbino, kar pa po njegovem mnenju ne zadostuje, ker bi bilo treba to preveriti še na drug način.

Večjo skrbnost v zvezi s pravočasnim plačilom pristojbine za vzdrževanje znamke bi moral pokazati zastopnik, katerega je tožnica, kot je v obravnavani zadevi nesporno, zadolžila tudi za zastopanje pri obnovitvi veljavnosti znamke. Ker se imetnik znamke ni odzval na njeno elektronsko sporočilo z dne 11. 12. 2019 in niti na elektronsko sporočilo z dne 29. 7. 2020, bi si namreč kot skrben zastopnik, ki je bil pooblaščen za upravljanje znamke, še posebej pa glede na posledice, ki jih ima neplačilo pristojbine na veljavnost znamke, moral zastaviti vprašanje, ali je elektronsko sporočilo doseglo naslovnika. Pri tem toženka pravilno opozarja, da je na elektronskem sporočilu z dne 29. 7. 2020 pripisano: "Prosimo, da potrdite prejem tega dopisa". Drži sicer tožbena navedba, da zgolj obstoj ali odsotnost tega pripisa ne vpliva na sistem spremljanja rokov in obveščanja pri njenem zastopniku in da ne bi ničesar spremenila pri samem pošiljanju ali sprejemanju pošte, tj. ne bi preprečila nobene izmed obeh napak. Bi pa lahko prispevala k preprečitvi zamude, saj bi vsak povprečno skrben zastopnik ob dejstvu, da naslovnik ni ravnal tako, kot je bil zaprošen, preveril, ali je temu tako, ker ni prejel pošte ali pa se za zadevo, čeprav je zastopnika zanjo pooblastil, ne zanima več.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje (1. točka izreka) in odločila, da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 27. 11. 2020 vložila zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudila naknadni šestmesečni rok za plačilo pristojbine za vzdrževanje blagovne znamke, ki se je iztekel 29. 9. 2020. Kot razlog je navajala, da ji je njen zastopnik 11. 12. 2019 poslal elektronsko sporočilo, da je treba za zadevno znamko plačati pristojbino v mesecu februarju, dne 29. 7. 2020 pa še elektronsko sporočilo, da je mogoče znamko še ohraniti v veljavnosti in prošnjo za navodila, kako naj ravna. Vendar zaradi izjemnih okoliščin, ki so izven vpliva imetnika znamke in njegovega zastopnika, ni prejela nobenega od teh dveh elektronskih sporočil. Toženka je presodila, da zamuda, čeprav so bili predlogu predloženi dokazi, ni opravičljiva, saj bi se zastopnik in imetnik pravice morala poslužiti tudi drugih oblik komuniciranja, pri čemer se v zvezi s presojo skrbnega ravnanja sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča I Up 306/2016 in I Up 519/2015 ter sodbi naslovnega sodišča I U 588/2012 in U 659/2009. 3. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da poziv, s katerim jo je toženka seznanila, da namerava predlog zavrniti, ni bil konsistenten in razumljiv, v njem pa toženka ni pojasnila relevantnosti sodb, na katere se je sklicevala. Poleg tega je kršila 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je razloge za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje prvič navedla šele v izpodbijanem sklepu. Med postopkom je ves čas zaostrovala standard skrbnosti, iz česar izhaja, da je izhajala iz stališča, da je treba predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti, temu pa je prilagajala svoje razloge. Ne strinja se, da je izkazala neskrbnost že s tem, ko 29. 2. 2020 ni plačala pristojbine, saj je to skrb zaupala zastopniku A., d.o.o. in je zato utemeljeno pričakovala, da jo bo pravočasno opozoril na roke in njene obveznosti. A., d.o.o. je ena od največjih zastopniških pisarn v Sloveniji z vzpostavljenim lastnim računalniškim sistemom za spremljanje statusa znamk po registraciji, ki se je skozi desetletja izkazal za učinkovitega in zanesljivega. Vsi koraki iz sistema nadzora rokov in obveščanja so bili opravljeni in zato tudi zastopniku ni mogoče očitati, da ni vzpostavil še dodatnega koraka, saj ni mogel predvideti, da elektronska pošta ne bo prispela k naslovniku. Skrbnost je bila v obravnavani zadevi zadostna, izreden in nepredvidljiv dogodek pa je preprečil ustaljen tok dogodkov, kar je povzročilo zamudo. Ker tožnica zanjo ni vedela, je tudi nerealno, da naj bi morala pri zastopniku preverjati, ali ji je pošiljal pošto. Izpolnjenost pogoja skrbnosti podkrepi tudi stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 308/2016. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi ter podrejeno, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da sledi tožnici pri njenih navedbah, da je prišlo do napak pri delovanju elektronskega sistema, vendar to za ugoditev zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje ne zadostuje. Tudi po sodni praksi navajanje nerazložljivih razlogov in nepredvidena napaka niso upravičeni razlogi za vrnitev v prejšnje stanje (I U 588/2021). Iz sodbe I U 659/2009 pa izhaja, da je treba presojati tudi ravnanje zastopnika, ki mora ustrezati skrbnosti dobrega strokovnjaka. Vztraja, da bi morala tožnica in zastopnik ob izostanku tožničine povratne informacije kot varovalo poleg elektronskih uporabiti še druge oblike komuniciranja. Nenazadnje iz dopisa z dne 29. 7. 2020 izhaja, da bi morala tožnica obvestiti zastopnika o prejemu obvestila, ker ga ni, pa bi zastopnik moral reagirati. To, da tehnične težave pri delovanju elektronske pošte niso opravičljiv razlog za zamudo, izhaja tudi iz sklepa I Up 306/2016, saj je treba ravnanje stranke in njenega zastopnika presojati še z ravnanjem po dogodku, ki je bil vzrok za zamudo. Navaja, da je v pozivu 12. 20. 2021 navedla svoje razloge za zavrnitev, za katere je menila, da zadostujejo. Vendar je tožnica podala obširen odgovor, ki je terjal še bolj poglobljeno utemeljitev. Procesne kršitve tako ni bilo, saj je bila tožnica seznanjena s temeljnimi pomisleki toženke glede zahteve za vrnitev v prejšnje stanje. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse listine v sodnem in upravnem spisu.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Med strankama je sporno, ali je toženka postopala po tretjem odstavku 68. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), po katerem Urad ne more zavrniti zahteve za vrnitev v prejšnje stanje v delu ali v celoti, če ni stranke pred tem pisno seznanil z razlogi za zavrnitev zahteve v delu ali v celoti in če je ni pozval, naj se v roku treh mesecev od vročitve poziva izreče o razlogih za zavrnitev zahteve.

8. Sodišče ugotavlja, da je toženka tožnico pred sprejemom odločitve, tj. 28. 5. 2021 in 12. 10. 2021, pisno seznanila z razlogi za zavrnitev zahteve in ga pozvala, da se lahko izreče o razlogih, zaradi katerih bo zahtevo zavrnila. Tožnica sicer trdi, da naj bi bil poziv z dne 28. 5. 2021 nekonsistenten v delu, ki se je nanašal na pravočasnost oziroma na Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljivih bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), saj svoje zamude ni opravičevala z epidemijo. Navedeno drži, vendar to po presoji sodišča na pravico do izjave ni moglo vplivati, saj je iz toženkinega poziva mogoče jasno razbrati, da šteje, da je zahteva za vrnitev v prejšnje stanje vložena znotraj trimesečnega roka, kot tudi, da je želela s sklicevanjem na ta predpis povedati, da pristojbina ni bila plačana pravočasno kljub določbam navedenega zakona, po katerem v času njegove veljavnosti materialni roki niso tekli.

9. Toženka je nadalje v tem pozivu jasno opredelila razlog, zaradi katerega je zavzela stališče, da tožnica ni izkazala skrbnega ravnanja kljub predloženim dokazilom o tem, da elektronska sredstva komuniciranja niso delovala pravilno, tj. da bi po njenem prepričanju morale kot alternativa obstajati še druge oblike komuniciranja med stranko in zastopnikom. S tem stališčem je tožnici omogočila, da je v svoji izjasnitvi z dne 20. 8. 2021 pod točko 3.2. pojasnila, zakaj se z njim ne strinja. Navajala je, da naj bi toženka uporabila skrajno neživljenjsko razlago, po kateri bi bil standard skrbnega ravnanja izjemno težko dosegljiv. Sklicevala se je na prakso EUIPO, EPO in WIPO, po kateri je komuniciranje preko elektronske pošte priznano kot najbolj zanesljivo in najhitrejše. Ker je tako komuniciranje običajno, pa je zatrjevala, da okoliščina, da je v konkretnem primeru sistem zatajil, ne more iti v škodo imetnika znamke. Trdila je tudi, da zastopniku ni mogoče očitati, da ni vzpostavil še drugega kontakta, ker je na podlagi dolgoletnih izkušenj vzpostavil računalniški sistem za spremljanje strank po registraciji znamke, s skrbno premišljenimi koraki in vestnimi uslužbenci, kar mu omogoča, da stranke pravočasno obvesti o njihovih obveznostih. Zastopal je stališče, da je skrbnost zadostna, če se lahko predpostavlja, da bi elektronska sporočila prispela do imetnika.

10. Sodišče glede na navedeno izjasnitev tožnice ugotavlja, da je bil poziv nedvoumno do te mere obrazložen in jasen, da se je lahko tožnica o razlogih, zaradi katerih je nameravala toženka zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti, podrobno izjavila. Poleg tega ji je toženka razloge za zavrnitev sporočila še v drugem pozivu in ji s tem omogočila ponovno izjavo, kar po zakonu ni bila dolžna zagotoviti. Zato so očitki o bistveni kršitvi postopka neutemeljeni.

11. Tožnica toženki očita še kršitev 9. člena ZUP, ker naj bi se v drugem pozivu sklicevala na to, da mora ravnanje zastopnikov ustrezati skrbnosti dobrega strokovnjaka, vendar ni pojasnila, kaj naj bi to v konkretnem primeru pomenilo. Standard naj bi dodatno zaostrila in prvič navedla dodatne zahteve šele v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Gre za argumentacijo, da bi morala tožnica pri zastopniku preveriti, ali je pošiljal elektronsko pošto oziroma zakaj ni prejemala elektronskih sporočil, trditev, da bi tožnica pristojbino lahko plačala že 29. 2. 2020 ter za opredelitev do dopisa z dne 29. 7. 2020 oziroma v njem zapisanega stavka stranki, ki se je glasil, "prosimo potrdite prejem tega dopisa". Trdi še, da se toženka v pozivih ni nikoli zares opredelila do okoliščin, ki jih je predstavila tožnica.

12. Sodišče se strinja s tožnico, da je toženka navedene, podrobnejše razloge za zavrnitev zahteve, navedla šele v razlogih izpodbijanega sklepa, kar je posledica tožničine izjasnitve, v kateri je podrobneje pojasnila okoliščine zamude. Vendar sodi, da do očitane kršitve ni prišlo. Tretji odstavek 68. člena ZIL-1 je nedvomno odraz 9. člena ZUP, po katerem je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Navedeno pa ne pomeni, da mora organ pred izdajo odločbe oziroma sklepa stranki vsakič, ko stranka odgovori na njegov poziv, detajlno pojasnjevati dodatne razloge, zaradi katerih ne namerava slediti njenim izjavam oziroma da ji mora praktično zagotoviti osnutek odločbe oziroma sklepa1 oziroma si s stranko izmenjavati stališča v nedogled. Po citirani zakonski določbi zadostuje, da stranko pred izdajo odločbe seznani z nosilnimi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločbo, v odločbi pa se mora opredeliti tudi do razlogov, ki jih je stranka navajala, ko je dejstvom in okoliščinam, s katerimi jo je seznanil, oporekala. V obravnavanem primeru je tako zadoščala seznanitev s tem, da organ tožnici sicer verjame, da je dvakrat prišlo do napake v elektronskem sistemu, tako da tožnica ni prejela dveh elektronskih sporočil oziroma opozoril svojega zastopnika, naj plača pristojbino, kar pa po njegovem mnenju ne zadostuje, ker bi bilo treba to preveriti še na drug način.

13. Četudi bi zaradi skromnejšega pojasnila o razlogih, zaradi katerih namerava organ zavrniti zahtevo, prišlo do kršitve, pa druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-12 in sodna praksa.3 Zahteva iz citirane določbe je na prvi pogled absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je treba odločbo zato, da se bo stranka lahko izjavila, odpraviti. Presodilo je, da je obravnavani primer tak, saj podrobni razlogi sklepa, ki jih toženka pred izdajo izpodbijane odločbe v pozivu ni navajala, niso taki, da bi terjali ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja. Tožnica je imela možnost, da se o podrobni argumentaciji toženke izreče v tožbi, kar je tudi storila. Poleg tega je sodišče opravilo glavno obravnavo, na kateri bi lahko dodatno navajala razloge, zaradi katerih meni, da razlogi toženke niso pravilni. Zato zavrača tožbeno trditev, da bi tožnica svoje navedbe lahko podkrepila z dodatnimi dokazi, če bi ji toženka jasno sporočila, da v dogodke dvomi. Teh, dodatnih, dokazov namreč tožnica v upravnem postopku ni predložila, čeprav je iz sklepa lahko razbrala natančne razloge za zavrnitev njene zahteve. Pri tem pa niti ne gre za stvar, ki bi bila predmet dokazovanja, ampak za razlago pomena pripisa, ki se je glasil: "Prosimo, da potrdite prejem tega dopisa".

14. Med strankama je po vsebini sporno, ali sta tožnica oziroma njen zastopnik zamudila rok za plačilo pristojbine kljub skrbnemu ravnanju ali pa bi z zadostno skrbnostjo zamudo lahko preprečila. Po prvem odstavku 68. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) sme namreč stranka v postopku pred uradom iz upravičenih razlogov zahtevati vrnitev v prejšnje stanje, če kljub skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogla pravočasno izvršiti obveznosti, ki jih je urad zahteval v skladu s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi, in se je zaradi tega njena prijava ali kakšna druga vloga štela za umaknjeno ali je bila zavržena ali zavrnjena oziroma je pravica prenehala veljati.

15. Obe stranki se pri razlagi pojma _"skrbnega ravnanja ki so ga zahtevale okoliščine"_ sklicujeta na prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s 24. členom ZUS-1, ki določa, da če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče se strinja, da sta pojma _"upravičen razlog"_ in "_skrbno ravnanje_, ki so ga zahtevale okoliščine po 68. členu ZIL-1 primerljiva pojmu "opravičen vzrok za zamudo". Zato sodi, da je za presojo skrbnega ravnanja ta praksa upoštevna. V zadevi I Up 306/2016 je Vrhovno sodišče obravnavalo zadevo, v kateri prav tako ni bilo sporno, da stranka ni prejela plačilnega naloga za takso zaradi tehničnih težav pri delovanju elektronske pošte. Vrhovno sodišče pa ni zavzelo stališča, da je taka zamuda opravičljiva, kot v tožbi trdi tožnik, ampak stališče, da pooblaščenec na to, da ima stranka težave pri sprejemanju pošte, ni mogel računati, saj je šlo za dogodek izven njegove sfere. Vendar je treba odgovoriti še na vprašanje, ali bi ob dovolj skrbnem ravnanju to lahko preprečili, pri čemer je treba presojati skrbnost stranke in pooblaščenca tudi z vidika ravnanja po dogodku, ki je bil vzrok za zamudo.

16. Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da je glede komuniciranja med pooblaščencem in stranko že zavzelo stališče,4 da je to stvar njunega notranjega razmerja in ob izvrševanju potrebne skrbnosti ne more biti opravičen razlog za zamudo procesnih dejanj. Strinjalo se je z naslovnim sodiščem, da bi moral pooblaščenec ravnati skrbneje, če že ne pri preverjanju, ali je stranka dobila sporočilo, pa pri pravočasni kontroli oziroma opomniku stranki glede izvršitve dolžnega plačila. S prevzemom taksnega naloga je namreč nastopila situacija, kot bi bilo pisanje z opozorilom o posledici neplačila vročeno stranki sami, zato bi moral storiti več, kot le preposlati nalog ‒ preveriti bi moral, ali je stranka ravnala v skladu z njim. Dodatna skrbnost se pri pooblaščencu, ki je tudi po lastnih navedbah pravni strokovnjak in se že več let ukvarja z zastopanjem strank, pričakuje, toliko bolj zaradi resnosti posledic pri opustitvi zahtevanega plačila.

17. Vrhovno sodišče je stališče, da je način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla ne predvideti in ne preprečiti, potrdilo tudi v kasnejši sodni praksi.5 Zavzelo je stališče, da zahteva po skrbnem preverjanju prejema oziroma plačila naloga za plačilo sodne takse, ki ga je dolžna plačati stranka, ni neživljenjska, saj je to mogoče zelo hitro preveriti, na primer s telefonskim klicem ali (novim) elektronskim sporočilom. Zagotovitev medsebojne komunikacije med stranko in pooblaščencem glede tako pomembne okoliščine, ki lahko vodi do ustavitve postopka, zato ne predstavlja nesorazmernega bremena, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnica.6 Posledice tega, da elektronski sistem v nekem trenutku ne deluje, je torej ob zahtevani skrbnosti tudi po mnenju Vrhovnega sodišča mogoče preprečiti s telefonskim klicem ali novim sporočilom.

18. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je zastopnik, v tem postopku pooblaščenec tožnice, dne 11. 12. 2019 tožnici poslal obvestilo, da mora v mesecu februarju 2020 plačati pristojbino za vzdrževanje veljavnosti znamke. Ker ni prejel navodil, znamke ni obnovil. Posledično je od toženke prejel opozorilo z dne 9. 7. 2020 o zamudi in pojasnilo, da je mogoče pristojbino za znamko ob hkratnem plačilu zamudne pristojbine plačati v naknadnem roku 6 mesecev, tj. do 29. 8. 2020. Dne 29. 7. 2020 je zastopnik o tem tožnici poslal novo elektronsko sporočilo. Tožnica zaradi napak v e-poštnem sistemu, ki so zunaj strežnikov, ki skrbijo za elektronsko pošto pri tožnici in zastopniku, ni prejela nobenega od teh sporočil. Tožnica ne zatrjuje, da naj bi zastopnik pri njej na kakšen drug način poskušal preveriti, ali je sporočila sprejela.

19. Toženka se v razlogih izpodbijanega sklepa strinja s tožnikom, da na zatrjevane težave oziroma napake pri sprejemu elektronske pošte ni mogoče računati. Vendar je v skladu s prej citiranim sklepom I Up 306/2016, na katerega se tudi sklicuje, zavzela stališče, da nepredvideno delovanje elektronskega sistema ne zadostuje za vrnitev v prejšnje stanje in da bi dolžnost skrbnega ravnanja terjala pazljivejše ravnanje zastopnika in imetnika znamke. Ugotavlja, da tudi iz elektronskega sporočila, poslanega imetniku znamke, izhaja, da zastopnik pričakuje potrditev zadnjega opozorila z dne 29. 7. 2020, kar po njenem mnenju pomeni, da bi moral biti imetnik znamke bistveno bolj aktiven, namesto da se je nanašal le na delovanje elektronskega sistema zastopnika bi moral sprejeti ukrepe za preprečitev neugodnih posledic. Ob dejstvu, da je zastopniku 14. 12. 2020 podpisal pooblastilo za zastopanje in da je pričakoval prejem opomina po elektronski pošti, bi moral pri zastopniku preveriti, ali mu je poslal elektronsko pošto.

20. Sodišče se strinja s tožnico, da so ti razlogi, ki se tičejo pričakovanega ravnanja tožnice, neutemeljeni. Tožnica namreč trdi, toženka pa ni ugotovila drugače, da je za vzdrževanje pravic po 109. členu ZIL-1, torej za skrb za pravočasno plačilo pristojbine, potrebne za podaljšanje znamke, pooblastila zastopnika, tj. A., d.o.o. Ker je skrb za to prepustila drugi osebi, ji v tem primeru ni mogoče očitati, da ni ravnala skrbno, ker pristojbine ni plačala že, ko je zapadla, če je zastopnik na to ni opozoril. Da je ni opozoril (ker tožnica opozoril ni prejela), pa je za toženko nesporno.

21. Prav tako se sodišče strinja s tožnico, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je prišlo do napake pri delovanju elektronske pošte izven strežnikov tožnice in njenega zastopnika, nerealno pričakovanje, da bi lahko tožnica preprečila, da ji pošta ne bi bila dostavljena. Če ni vedela, da pošta ne deluje, zastopnika s problemom ni mogla seznaniti in pri njem preveriti morebitno izgubljeno pošto, saj za problem ni vedela. Drži tudi, da je pretirana zahteva, da bi morala tožnica, ki je zastopnika pooblastila za to, da poskrbi za pravočasno plačilo pristojbine, pri zastopniku preverjati, ali ji je poslal elektronsko pošto, ki naj bi jo na to opomnilo, saj je bila naloga zastopnika, da na to opomni svojo stranko. Očitno je, da se je toženka v tem delu opirala na obrazložitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 308/2016, ki pa se nanaša na primer, ko stranka ni plačala takse za tožbo, iz sklepa pa izhaja, da je napako na elektronskem komunikacijskem omrežju sama zaznala in jo odpravljala. Ker je pooblaščenca pooblastila za vložitev tožbe, pa bi lahko prejem plačilnega naloga za takso tudi pričakovala. V obravnavani zadevi je tožnica po ugotovitvah toženke skrb za pravočasno plačilo pristojbine oziroma podaljšanje blagovne znamke zaupala izključno zastopniku, za napako na strežnikih pa ni vedela. Iz tega razloga posebne skrbnosti o tem, da bi sama plačala pristojbino, ni mogoče pričakovati.

22. Vendar to na zakonitost izpodbijanega sklepa po presoji sodišča ne vpliva. Sodišče se namreč strinja z nadaljnjo utemeljitvijo izpodbijanega akta, tj., da bi moral večjo skrbnost v zvezi s pravočasnim plačilom pristojbine za vzdrževanje znamke pokazati zastopnik, katerega je tožnica, kot je v obravnavani zadevi nesporno, zadolžila tudi za zastopanje pri obnovitvi veljavnosti znamke. Ker se imetnik znamke ni odzval na njeno elektronsko sporočilo z dne 11. 12. 2019 in niti na elektronsko sporočilo z dne 29. 7. 2020, bi si namreč kot skrben zastopnik, ki je bil pooblaščen za upravljanje znamke, še posebej pa glede na posledice, ki jih ima neplačilo pristojbine na veljavnost znamke, moral zastaviti vprašanje, ali je elektronsko sporočilo doseglo naslovnika. Pri tem toženka pravilno opozarja, da je na elektronskem sporočilu z dne 29. 7. 2020 pripisano: "Prosimo, da potrdite prejem tega dopisa". Drži sicer tožbena navedba, da zgolj obstoj ali odsotnost tega pripisa ne vpliva na sistem spremljanja rokov in obveščanja pri njenem zastopniku in da ne bi ničesar spremenila pri samem pošiljanju ali sprejemanju pošte, tj. ne bi preprečila nobene izmed obeh napak. Bi pa lahko prispevala k preprečitvi zamude, saj bi vsak povprečno skrben zastopnik ob dejstvu, da naslovnik ni ravnal tako, kot je bil zaprošen, preveril, ali je temu tako, ker ni prejel pošte ali pa se za zadevo, čeprav je zastopnika zanjo pooblastil, ne zanima več.

23. Sodišče zavrača tudi trditve tožnice, da bi stopnja skrbnosti, kot jo zahteva toženka, zahtevala ogromno več vloženega dela in stroškov za minimalno izboljšanje sistema in da bi zelo obremenila zastopnika, saj naj bi bilo treba dodatne aktivnosti opraviti pri vseh 4000 znamkah, kjer je vpisan zastopnik, 2500 patentnih in 100 več drugih registriranih pravicah. Tožnica namreč nima pravnega interesa, da to sploh zatrjuje, saj lahko v tožbi uveljavlja le svoje pravice in pravne interese, ne pa pravic in interesov zastopnika. Pri tem pa sodišče še pripominja, da vzpostavljanje posebne povezave s strankami s pomočjo drugih sredstev komuniciranja (telefonski klic ali osebni stik s pomočjo aplikacij viber, WhatsApp, Skype, idr.) res terja dodatno delo in čas, vendar ni potrebno pri vseh strankah zastopnika. Zadostovalo bi, da bi bil dodaten kontakt vzpostavljen s tistimi, ki takse za podaljšanje kljub elektronskemu sporočili ne plačajo ter obenem ne sporočijo, da ne bodo plačali, ker znamke ne nameravajo podaljšati (zaradi česar delo zastopnika tudi ni več potrebno). Pri teh je namreč mogoče domnevati, da je prišlo do njihove volje neodvisno od napake v elektronski komunikaciji.

24. Glede na navedeno se sodišče strinja s toženko, da tožnica ni izkazala obstoja okoliščin, ki bi utemeljevale ugoditev njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo.

25. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Izjema velja za primere, v katerih zakon tak osnutek izrecno predvideva, kot to npr. velja v primeru integralnih gradbenih dovoljenj. 2 Glej E. Kerševan, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, stran 303 in 366-337. 3 Glej X Ips 45/2019, X Ips 118/2020, tč. 15. 4 Sklicuje se na sklepe I Up 205/2015, I Up 40/2002, I Up 856/2001 in I Up 152/2014. 5 Glej I Up 171/2020, I Up 165/2022. 6 Glej I Up 171/2020, točka 11.