Jedro

Pogodba je v delu, kjer je dogovorjena bodoča obveznost preživljanja, po svoji naravi tvegana (aleatorna), kar pomeni, da vsebuje tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja. Čeprav sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe vedeli, da je preživljanka hudo bolna ter potrebuje pomoč, nego in oskrbo, pa zaradi nedoločljivosti trenutka preživljankine smrti nista mogli vedeti, kolikšne bodo obveznosti toženke v bodoče. Prav zaradi te aleatornosti sta nase prevzeli riziko, da izpolnjene obveznosti toženke po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Take pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR).

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se primarni tožbeni zahtevek zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za odločbo o podrejenem tožbenem zahtevku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 22. 1. 1998, s katero je K. H. toženki izročila nepremično in premično premoženje ter denarna sredstva. Posledično je toženki naložilo, da tožniku izstavi zemljiškoknjižnim predpisom ustrezno listino, po kateri se bo lastninska pravica na nepremičninah parc. št. 602/2, 609/5, 1132, vpisanih v vl. št. ... k.o. ... do 4/6, parc. št. 609/4, vpisane v vl. št. ... k.o. ... do 4/6, in parc. št. 613/3, vpisane v vl. št. ... k.o. ... do celote, povratno vknjižila na ime K. H. Toženki je še naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper to odločitev je toženka vložila revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, tako da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je toženka vedela, da bo mati kmalu umrla. Sodišči sta prezrli, da iz izvedenskega mnenja K. z. f. i. m. z dne 25. 9. 2000 izhaja, da je napoved preživetja pri karcinomu, tudi ko je bolezen že napredovala, težka, svojci pa bi lahko z gotovostjo predvideli skorajšnjo smrt šele v zadnjem tednu, ko je preživljanka obležala v postelji; stanje, v katerem je bila pred tem, pa bi lahko trajalo različno dolgo. Kakšno je bilo zdravstveno stanje preživljanke, so izpovedale tudi priče D. M., dr. V. L. in notar M. L. Z navedenimi okoliščinami se nižji sodišči nista ukvarjali oziroma sta jih ocenili enostransko. S tem sta zagrešili bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in o vsebini zapisnikov o izpovedbah zaslišanih prič. Tožnica v reviziji povzema določbe Zakona o obligacijskih razmerjih o ničnosti in se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča (odločbi II Ips 533/96 z dne 26. 2. 1998 in II Ips 570/94 z dne 14. 3. 1996). Navaja, da s sklenjeno pogodbo niso prizadeti širši družbeni interesi, ampak le interes tožnika, ki bi ga lahko zaščitil v zapuščinskem postopku. Zmoten je zaključek sodišč, da je pogodba nična zaradi špekulativnega namena izključiti tožnika iz dedovanja, saj nagib, zaradi katerega je pogodba sklenjena, ne vpliva na veljavnost pogodbe, sodbi pa ugotovitev o nedopustnem nagibu v smislu drugega odstavka 53. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ne vsebujeta. Iz sodb tudi ni razvidno, ali sta sodišči ničnost pogodbe presojali na podlagi določil o nedopustni kavzi ali nedopustnem nagibu. Za odločitev je pomembna okoliščina, da se je pogodba sklepala na izrecno željo in zahtevo preživljanke, ki je premoženje želela razdeliti med obe pravdni stranki, česar nižji sodišči nista ugotavljali. Zato nobeno pogodbeno stranko k sklenitvi pogodbe ni vodil nedopusten nagib, niti ni bila pogodba sklenjena v nasprotju z moralo. Ne drži argument, da je pogodba nična, ker je dejanska vrednost prejetega premoženja v občutnem nesorazmerju z vrednostjo storitev, ki jih je imela toženka glede na predviden čas materine oskrbe. Toženka je ob sklenitvi pogodbe vedela, da njena dolžnost preživljanja zaradi bolezni matere ne bo trajala pet ali deset let, pri čemer je treba upoštevati, da je oskrba bolne matere vsekakor dosti težja kot običajna oskrba, vložen trud pa velik. Pogodba se je sklepala tudi zato, ker je toženka že v preteklosti pet let nesebično skrbela za bolnega očeta in za mater. Vrednost storitev, ki jih je opravila toženka je večja, kot sta jo ugotovili nižji sodišči, o čemer bi lahko izpovedale še nezaslišane priče. Sicer pa je pogodba o dosmrtnem preživljanju tvegana pogodba, kar pomeni, da vsebuje tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja, zato take pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev. Pri tem je pomembno tudi subjektivno vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 464/99 z dne 29. 3. 2000 in II Ips 312/95 z dne 20. 3. 1997. Sodišči sta ugodili zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnim predpisom ustrezne listine, ne da bi vpogledali v zemljiško knjigo, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu ostalo neraziskano. Ker sodba v tej smeri nima nobenih razlogov, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. T. i. "protispisnost" obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači. Zato sodišče ni upoštevalo revizijske navedbe, da iz izvedenih dokazov (izvedenskega mnenja in izpovedb prič) ni mogoče zaključiti, da je toženka ob sklenitvi pogodbe vedela, da bo mati kmalu umrla. Revizijski očitek v smeri procesne kršitve zaradi nasprotja med odločilnimi dejstvi v sodbi in vsebino mnenja in izpovedb prič je namreč le navidezen, saj toženka z njim v bistvu graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem posega v ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni več mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja spoznali, da je pokojna K. H., zavedajoč se svoje bolezni in potrebe po negi in pomoči, s toženko sklenila "pogodbo o dosmrtnem preživljanju", s katero je toženki izročila premično in nepremično premoženje ter denarna sredstva, s trenutkom svoje smrti, kot protivrednost za pomoč, ki jo je toženka pred leti nudila bolnemu in nepokretnemu očetu, ter za izpolnitev bodočih obveznosti pomoči in preživljanja K. H. Ker se dano premoženje poračuna s storitvami, ki jih je toženka že pred leti nudila očetu, in z obveznostmi, ki so določene v bodoče, je pravilen zaključek nižjih sodišč, da gre za odplačno pogodbo. Ker je v pogodbi izročitev premoženja odložena na trenutek preživljankine smrti, gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je bila v času sklenitve pogodbe urejena v 117. členu Zakona o dedovanju in naslednjih (Uradni list RS, št. 15/1976 s spremembami). Obravnavana pogodba je dovoljena, njena veljavnost pa se presoja po splošnih pravilih civilnega prava.

8. Tožnik ničnost pogodbe utemeljuje s subjektivnimi okoliščinami na strani toženke, zaradi katerih se je ta odločila, da sklene pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Te naj bi bile potrditvah tožnika nemoralne: 1. ker je toženka pogodbo sklenila z namenom prikrajšati tožnika v dedovanju premoženja, ki je obseženo s pogodbo, in 2. ker naj bi ob sklenitvi pogodbe vedela, da je mati neozdravljivo bolna in ji ostaja le nekaj dni življenja ter si tako izgovorila nesorazmerno premoženjsko korist. 9. Vrhovno sodišče se ne strinja z razlogi nižjih sodišč o ničnosti obravnavane pogodbe. Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija, saj je treba pogodbo v skladu z načelom pacta sunt servanda, če je le mogoče, vzdržati v veljavi (prvi odstavek 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št, 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR). Nepravilen je zaključek sodišč, da okoliščina, da je toženka pogodbo sklenila zaradi namena izključiti tožnika iz dedovanja premoženja, ki je predmet pogodbe, pomeni špekulativen namen. Interes, ki ga pogodbena stranka skuša uresničiti s sklenitvijo pogodbe, predstavlja nagib za sklenitev pogodbe, ki praviloma za sklenitev pogodbe ni relevanten. Izjemo ureja ZOR v 53. členu, po katerem je pogodba nična, če je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti. Ker lahko zapustnik svobodno odloča o svojem premoženju in za čas svojega življenja prosto razpolaga z njim (lahko ga potroši, odtuji, podari ipd.), pri sklepanju pogodbenih razmerij pa svobodno izbira pogodbenega partnerja (načelo avtonomije volje strank), njegovo ravnanje ni v nasprotju z moralnimi načeli. Enako velja tudi za ravnanje sopogodbenika, ki z zapustnikom sklene pogodbo. Zato pri toženki ne gre za nedopusten nagib, niti ni kavza pogodbe nedopustna, kadar motiv po volji obeh pogodbenih strank postane del poslovne podlage.

10. Okoliščina, da je bila mati pravdnih strank hudo bolna in se bliža konec njenega življenja, za kar je toženka vedela, sama po sebi ne pomeni moralno zavržnega ravnanja in na veljavnost pogodbe ne vpliva. Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi bile nične vse pogodbe, ki jih sklepajo bolni ljudje. Pogodba tudi ni nična, kadar je preživljalcu že ob sklenitvi pogodbe jasno, da vrednost izročenega premoženja ne bo v sorazmerju s pred in po sklenitvi dano pomočjo in preživljanjem. Pomanjkanje ekvivalence samo po sebi namreč še ne pomeni, da je pogodba nična. V obravnavani zadevi je za odločitev bistveno, da je pogodba v delu, kjer je dogovorjena bodoča obveznost preživljanja, po svoji naravi tvegana (aleatorna), kar pomeni, da vsebuje tveganje, da bodo dajatve preživljalca manjše ali večje od vrednosti izročenega premoženja. Čeprav sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe vedeli, da je preživljanka hudo bolna ter potrebuje pomoč, nego in oskrbo, pa zaradi nedoločljivosti trenutka preživljankine smrti nista mogli vedeti, kolikšne bodo obveznosti toženke v bodoče. Prav zaradi te aleatornosti sta nase prevzeli riziko, da izpolnjene obveznosti toženke po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju. Take pogodbe zato ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR). Tudi zato, ker ni mogoče ugotoviti, kako je preživljanka, ki si je zaradi težkega zdravstvenega stanja želela zagotoviti oskrbo in preživljanje do smrti, subjektivno vrednotila oskrbo, ki jo je toženka v preteklosti nudila očetu, in bodočo oskrbo in preživljanje.

11. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi toženke ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (tj. zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe in posledično za izstavitev zemljiškoknjižne listine). Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo odločiti še o podrejenem tožbenem zahtevku za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zaradi česar je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za odločbo o tem zahtevku (smiselno tretji odstavek 165. člena ZPP).