Jedro

Presoja prepovedi sojenja o isti stvari se v razmerju do sodne poravnave ravna po istih pogojih identitete tožbenega zahtevka kot pri razmerju do pravnomočne sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti tožencema 2.477,64 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožnica je trdila, da je priposestvovala stanovanje v pritličju stanovanjske hiše na nepremičnini parc. št. 413/38 k. o. ..., ki je last tožencev (njenih staršev), a je od leta 1995 v njeni lastniški posesti. Sodišče prve stopnje je tožbo za ugotovitev tožničine (so)lastninske pravice do ½ na omenjeni nepremičnini zavrglo. Ugotovilo je, da je bila o predmetu pravde že sklenjena sodna poravnava (I R 97/2009), ki je stopila v veljavo 2. 12. 2009 in s katero se je tožnica zavezala izseliti iz spornega stanovanja, toženca pa tožnici izplačati znesek 25.000,00 EUR. S poravnavo je bilo še določeno, da so z njeno sklenitvijo rešena vsa sporna razmerja med strankami iz naslova pravic in uporabe na sporni stanovanjski hiši in da stranke iz tega naslova nimajo več nobenih zahtev (III. točka poravnave).

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Stališče o nedopustnosti tožbe je utrdilo s povzetkom določbe I. točke poravnave, v kateri je ugotovljeno, da sta lastnika sporne nepremičnine toženca.

3. Zoper sklep pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sklepov sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov ne priglaša. Vztraja, da je bil predmet sodne poravnave le ureditev razmerij v zvezi z bivanjem tožnice in njene družine v spornem stanovanju, ne pa morda definiranje lastninsko pravnih razmerij med strankami, pri čemer se sklicuje na predlog zaradi sklenitve sodne poravnave z dne 11. 8. 2009. S takšno zavestjo je tožnica tudi sklepala sodno poravnavo in se s klavzulo v njeni III. točki ni odpovedala uveljavljanju svoje lastninske pravice. Sodišči nižjih stopenj sta zato ravnali nepravilno, ko sta uporabili določbo 308. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje poleg tega ni celovito obravnavalo tožničinih pritožbenih navedb (kršitev 360. člena ZPP) in svoje odločitve v tem delu ni obrazložilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Meni, da bo moralo sodišče v nadaljevanju postopka odločati o utemeljenosti njene tožbe in izvesti vse predlagane dokaze, med katerimi je tudi izjava tožencev z dne 10. 3. 1992, da sporni del hiše podarjata tožnici. Ta dokument je botroval vložitvi tožbe, saj vsebuje izjavo volje tožencev, ki je diametralno nasprotna tisti, ki izhaja iz sodne poravnave in z napačno interpretacijo, kot jo ponujata sklepa sodišč nižjih stopenj.

4. Toženca v odgovoru na revizijo nasprotujeta revizijskim navedbam in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata tudi stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). Z njimi tožnica nasprotuje zaključku sodišč nižjih stopenj, da je o predmetu te pravde že bila sklenjena sodna poravnava. Tožnica v zvezi s tem zaključkom ni uspela izkazati revizijskih očitkov glede necelovitega obravnavanja pritožbe in pomanjkljive obrazložitve. Njeni očitki v tej smeri so presplošni, saj ni pojasnila, katerih konkretnih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni celovito obravnavalo in na katere ni odgovorilo.

7. Eden od učinkov sodne poravnave je tudi prepoved sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Presoja te procesne predpostavke v razmerju do sodne poravnave (res transacta) se ravna po istih pogojih identitete tožbenega zahtevka kot pri razmerju do pravnomočne sodbe.(1) V sodni poravnavi vsebovana ugotovitev, da sta lastnika sporne nepremičnine toženca, je v neposrednem nasprotju s predmetnim tožbenim zahtevkom (za ugotovitev, da je solastnica iste nepremičnine tožnica), ki zato ni dopusten.(2)

8. Revidentka zmotno vztraja, da je bil predmet poravnave samo ureditev razmerij v zvezi z bivanjem tožnice in njene družine v konkretnem stanovanju in ne morda ureditev lastninskopravnih razmerij. Nasprotno razkriva vsebina I. točke poravnave, v kateri je izrecno ugotovljeno, da sta lastnika sporne nepremičnine toženca. Izpodbijano oceno je sodišče druge stopnje oprlo prav na omenjeni zapis, do katerega pa se tožnica v reviziji niti ni opredelila. Da je bilo s sodno poravnavo rešeno tudi vprašanje lastninske pravice, dodatno potrjuje njena III. točka, ki vsebuje dogovor, da so s sklenitvijo te poravnave rešena vsa sporna razmerja med strankami iz naslova pravic in uporabe zadevne nepremičnine in da iz tega naslova stranki nimata več nobenih medsebojnih zahtev. Drugačne presoje tožnica končno ne more doseči s sklicevanjem na predlog zaradi sklenitve sodne poravnave z dne 11. 8. 2009 (A 20), ki se dotika tudi lastninske pravice. V njem namreč predlagatelja (tukajšnja toženca) med drugim navajata tudi, da sta tožnica in njen mož sporno stanovanje uporabljala od leta 1995 in da na nepremičnini nista pridobila nobenih stvarnopravnih upravičenj. Dodati je še, da se tožnica brez postavitve ustreznega tožbenega zahtevka ne more sklicevati na morebitne napake volje pri sklepanju poravnave. Temu je namenjena pravda za razveljavitev sodne poravnave (392. in 393. člen ZPP).

9. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je z revizijo propadla, zato je dolžna tožencema povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 2.477,64 EUR (nagrada po tarifni št. 3300 v znesku 1.778,00 EUR, povišanje zaradi zastopanja dodatne stranke po tarifni št. 1200 v znesku 266,70 EUR, materialni stroški po tarifni št. 6002 v znesku 20,00 EUR in 20 % DDV), ki jih mora plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Betetto in Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 44. Op. št. (2): Wedam Lukić v Ude in drugi, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 149.