Jedro

Odškodninska odgovornosti staršev za škodo, ki jo povzroči mladoletni otrok, starejši od 7 let, je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu v razmerju do toženca R.Š. in B.Š. razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tudi ob novem sojenju v tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nezgodo dne 13.7.1987 je sodišče prve stopnje razsodilo, da so toženci B.Š., T.Š. in R.Š. dolžni nerazdelno plačati tožniku S.P. odškodnino v znesku 662.012,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2001 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 419.409,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila. Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožujeta prvi in tretji toženec (B.Š. in R.Š.). Drugi toženec T.Š. se proti sodbi ni pritožil, in ker toženci v tej pravdi niso nujni enotni sosporniki (primerjaj 142. čl. Zakona o dedovanju), se tudi učinek njune pritožbe ne more raztezati tudi nanj (196. čl. ZPP). Sodba je zato proti drugemu tožencu T.Š. postala pravnomočna. Pritožnika v pritožbi uveljavljata vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlagata spremembo sodbe tako, da tožbeni zahtevek tožnika stroškovno zavrne, podrejeno pa predlagata razveljavitev sodbe in ponovno sojenje pred drugim sodnikom. Kot dokaz nekritično uporabljenega materialnega prava pritožba graja materialnopravno naziranje prvega sodišča, ki ugotavlja strožjo odgovornost staršev, ker je motor sredstvo, ki predstavlja za okolico povečano nevarnost, kar ima za posledico objektivno odgovornost povzročitelja nesreče. V obravnavanem primeru bi moralo prvo sodišče opreti svojo odločitev na določbe 178. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ogled kraja prometne nezgode je opravila Policijska postaja v Kamniku, ki je na kraju samem ugotovila, da je R.Š. posedoval veljavno potrdilo o znanju predpisov o varnosti cestnega prometa št. 20156, izdano pod zaporedno št. 678 dne 24.4.1986 s strani Občine Kamnik, Oddelek za notranje zadeve. Prvi toženec je kupil sinu kolo šele po pridobljenem potrdilu o znanju predpisov o varnosti cestnega prometa, proti njemu ni bil uveden postopek zaradi kršitve cestno-prometnih predpisov. Sodišče v razlogih sodbe ni povedalo, zakaj R.Š. in B.Š. ni verjelo. Kot dokaz je pregledalo spis sodnika za prekrške P 1487/87, v katerem je zapisnik o ogledu kraja prometne nezgode in kazenska ovadba, v katerih so policisti ugotovili, da R.Š., voznik motornega kolesa Tomos avtomatik 3M poseduje veljavno potrdilo o znanju cestno-prometnih predpisov. Če bi sodišče te listine pregledalo, bi ugotovilo, da je imel R.Š. v času nezgode veljavno potrdilo. Obe pravdni stranki sta ta spis predlagali kot dokaz. R.Š. je bil kot mladoletnik mirnega značaja, v četrtem razredu je opravil kolesarski izpit, obvladal je tehniko vožnje. Prometna nesreča, v kateri je prišlo do škode, je nepredvidljiva. Tožencema in zakonitim dedičem tako ni mogoče očitati ničesar, kar ima v mislih 165. čl. ZOR. K plačilu odškodnine bi bil lahko zavezan le R.Š. po načelu krivdne odgovornosti, a ga tožnik ni tožil. Materialno škodo na motorju je sodišče izračunalo napačno, ko je upošteval predračun na podlagi cenilnega zapisanika in ni pridobilo mnenja izvedenca avtomobilske stroke, ki bi podal mnenje o vrednosti motorja pred poškodbo in po poškodbi (rešeni deli) in izračunalo razliko med tema vrednostima, kar bi pomenilo škodo, ki jo je dolžan plačati tožnik. Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo - za prestane telesne bolečine, bi moralo sodišče upoštevati tožnikovo sokrivdo, ker ni bil primerno oblečen. Aktivna legitimacija tožnika ni prepričljivo ugotovljena. Opozarja na tožnikovo izjavo policiji, pismo z dne 18.9.1987 in dejstvo, da pogodba pristojni davčni upravi ni bila predložena in tudi prepis prenosa lastninske pravice ne. Ima pomislek o dokazni oceni prvega sodišča v zvezi z izpovedbo priče P.J. Prilaga fotokopijo potrdila o znanju predpisov o varnosti cestnega prometa št. 678 z dne 24.4.1986 s pojasnilom, da je bilo pridobljeno 4.4.2001, ter da ga je moral R.Š. deponirati na Občini Kamnik, ko mu je bilo izdano vozniško dovoljenje za vožnjo vozil B kategorije. Ob ugoditvi podrejenemu predlogu pritožnikov v pritožbi predlagata sojenje pred drugim sodnikom, ker dvomita, da bi sodnik, ki je o zadevi že večkrat razsodil, vnovič odločil drugače. Pritožba je utemeljena. Prvo sodišče je pravilno svojo odločitev o tem, da je nesrečo povzročil izključno R.Š., oprlo na določbo 178. čl. ZOR, po kateri je potrebno pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, uporabiti pravila o krivdni odgovornosti. S tem pravnim naziranjem soglaša tudi pritožba. Ne soglaša pa pritožba z nadaljnjim materialnopravnim sklepom prvega sodišča, da sta starša (oziroma univerzalni pravni nasledniki pokojne A.Š.) ob nesreči 16-letnega voznika motornega kolesa kot izključnega povzročitelja prometne nesreče, odgovorna za tožniku nastalo škodo, ker nista dokazala, da je škoda nastala brez krivde staršev. Za škodo, ki jo povzročijo otroci, ki dopolnijo sedmo leto starosti, odgovarjajo starši krivdno, z obrnjenim dokaznim bremenom (4. odst. 165. čl. ZOR). To pomeni, da je njihovo dokazno breme, da je škoda nastala brez njihove krivde. Da bi obstajale okoliščine, ki bi bile podlaga za uporabo določb 1. odst. 168. čl. ZOR, tožeča stranka, ki nosi dokazno breme za obstoj v tem členu navedenih okoliščin, ni niti zatrjevala. Slednje navaja pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbene navedbe o materialnopravno zmotnem sklicevanju izpodbijane sodbe na objektivno odgovornost voznika motornega vozila in iz tega, po oceni prvega sodišča, izhajajoče strožje odgovornosti staršev. Prvo sodišče je svojo odločitev o tem, da tožena stranka ni dokazala, da ni kriva, oprlo na dejstvo, da potrdila o znanju predpisov o varnosti cestnega prometa R.Š. ni predložila in torej ni dokazala, da bi bil poučen in opozorjen o nevarnosti vožnje z motornim kolesom skozi križišče iz stranske na prednostno cesto. Iz tega bi se dalo sklepati, da sodišče tožencema B.Š. in R.Š., ki sta izpovedala nasprotno, ni verjelo. Razlogov za takšno svojo dokazno ceno pa sodišče ni navedlo, niti se ni opredelilo do podatkov, ki so zabeležni v zapisniku policije o ogledu kraja prometne nezgode in kazenski ovadbi in se nahajajo v spisu sodnika za prekrške Občine Kamnik P 487/87, ki ga je v dokaznem postopku prebralo. Ti podatki uradnih oseb potrjujejo navedbo tožencev, da je R.Š. imel opravljen preizkus znanja predpisov o varnosti cestnega prometa že več kot leto dni pred nesrečo in ker sta se obe pravdni stranki sklicevali prav na podatke tega spisa in tudi predlagali, da jih sodišče uporabi kot dokaz, je nasproti sklep sodišča v nasprotju ne samo z nespornimi podatki v spisu, ampak to dejstvo s strani tožnika nikoli ni bilo prerekano. Zato tudi k pritožbi predloženi dokaz - fotokopija potrdila o znanju predpisov o varnosti cestnega prometa pomeni dovoljen novi dokaz v smislu 1. odst. 337. čl. ZPP. V ponovljenem postopku bo zato moralo prvo sodišče ponoviti oziroma dopolniti izvedene dokaze in svojo dokazno oceno obrazložiti. Če bosta prvi in tretji toženec dokazala, da je imel R.Š. v času nesreče opravljen izpit o znanju predpisov o varnosti cestnega prometa, da so mu starši kupili motorno kolo po opravljenem izpitu, da pred nesrečo ni kršil cestno-prometnih predpisov, da so ga na varno vožnjo opozarjali (izpovedbe R.Š.), da je že eno leto pred nesrečo vozil motorno kolo v prometu in da tudi sam način vožnje ob nezgodi ne kaže na vzgojno zanemarjenega ali problematičnega mladoletnika, potem bodo verjetno dokazali, da so otroku nudili potrebno splošno vzgojo in vzgojo ter izobrazbo za varno udeležbo v prometu in da zato za škodo niso krivi. V tem primeru bo v razmerju do pritožnikov moral tožnik sam trpeti posledice dejstev, da tožbe ni vložil tudi proti takrat 16-letnemu R.Š. (3. odst. 160. čl. ZOR). Nima pa pritožbeno sodišče prav nobenih pomislekov o tem, da je tožnik v tej pravdi aktivno legitimiran. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so pravno pomembne za presojo aktivne legitimacije tožeče stranke, izhaja, - da je tožnik s kupno pogodbo dne 28.2.1987 (priloga A12) kupil v prometni nesreči poškodovani motor od P.J., - da je za motor plačal kupnino in prevzel motor tudi v posest. Ugotovitev je utemeljeno oprlo na izpovedbi R.Š. in P.J., z dokazno oceno soglaša tudi sodišče druge stopnje in je pritožbene navedbe (sklicevanje na podatke policijskega zapisnika, pismo, ki ga v spisu niti ni), ne morejo omajati. Pravilen je tudi materialnopravni sklep prve sodišča, oprt na določbo 34. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih, po katerem se lastninska pravica na premičnini - motornem vozilu pridobi z izročitvijo v posest in že na podlagi ustne pogodbe, ne glede na to, ali je bila kupnina plačana ali ne, ali je motorno vozilo registrirano ali ne in podobno. Če bi ob novem sojenju prvo sodišče vendarle ugotovilo, da sta pritožnika pasivno legitimirana, potem bo moralo zavzeti stališče do pritožbenih navedb glede zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na materialno škodo. Številna spreminjanja višine zahtevane odškodnine iz tega naslova so verjetno botrovala dejstvu, da je sodišče prezrlo, da je tožnik zatrjeval, da je motor, ker popravilo ni bilo ekonomsko upravičeno, poškodovan prodal, tako da dejanska škoda, ki jo je utrpel tožnik kot lastnik motorja, predstavlja razliko med dejansko vrednostjo motorja pred nesrečo in njegovo vrednostjo po nesreči, upoštevaje kupnino, ki jo je dobil za prodani motor. Svojo odločitev pa je prvo sodišče z delno nerazumljivimi razlogi v zadnji vrstici na šesti strani obrazložitve sodbe oprlo na predračun št. 105/96 z dne 15.11.1996 in zapisnik Zavarovalne skupnosti Triglav. Pritožnika ne ugovarjata temelju priznane odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin. Ugovarjata le tožnikov soprispevek k nastali škodi iz tega naslova zaradi njegove neprimerne obleke pri uporabi motorja. Ker pa je z navajanjem novih dejstev tožena stranka glede na določbo 337. čl. ZPP prekludirana, tega v postopku ni več mogoče upoštevati. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi R.Š. in B.Š. in v razmerju do njiju sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu tudi razveljavilo (355. čl. ZPP). Ne vidi pa sodišče druge stopnje prav nobenega razloga za to, da bi se novo glavno obravnavo opravilo pred drugim sodnikom, za kar se zavzemata pritožnika v smislu 356. čl. ZPP. Številnim razveljavitvam odločb prvega sodišča namreč ni botrovalo drugačno dejansko in pravno naziranje prvega sodišča, marveč v pretežni meri (ne)aktivnost udeležencev tega postopka, ki so jo procesni predpisi v postopku pred sprejetjem novega Zakona o pravdnem postopku pač dopuščali. Odločitev o stroških pritožnikov v zvezi s pritožbo temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.