Jedro

Tožnica v obravnavanem primeru ne navaja, da gradnja po PUP ne bi bila dovoljena, oz. iz njenih ugovorov ne izhaja, da bi zatrjevana nepravilna uporaba materialnega prava vplivala na njen pravno varovan položaj. Sodišče zato ugotavlja, da tožnica z očitki o neskladnosti gradnje s PUP ne zatrjuje posega v svoje osebne, pravno priznane koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorjema A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) izdala gradbeno dovoljenje za odstranitev starega objekta ... na parc. št. 4772 k. o. ... in za gradnjo novega večstanovanjskega objekta na mestu odstranjenega objekta, pod v izreku navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da se zemljišče, na katerem je predviden poseg, nahaja v območju notranje ureditvene enote z oznako S 11/7C – Cetore, strnjen zaselek z možnostjo širitve, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (v nadaljevanju PUP). Upravni organ je ugotovil, da je predvidena gradnja skladna z določbami tega prostorskega akta, med drugim tudi glede odmikov od meja s sosednjimi parcelami (23. člen PUP) in javne ceste (24. člen PUP), ter da je predvideno število parkirnih mest skladno s prostorskim aktom (23. člen PUP). Zavrnil je tožničine ugovore o legi gradnje, ki da je preblizu ceste in zato nevarna, ter o nezadostnem številu parkirnih mest. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Glede na pritožbene navedbe je pojasnil, da lahko tožnica kot stranska udeleženka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje le svoje pravno varovane pravice in pravne koristi, ki jih ima kot lastnica sosednje nepremičnine. Meni, da tožnica s pritožbenimi ugovori takih svojih koristi ne varuje, zato pojasnjuje še, da so to lahko ugovori glede morebitnih nedovoljenih prekomernih vplivov gradnje na tožničino nepremičnino, ne pa ugovori, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru zaščite javne koristi, kamor spadajo pogoji za umestitev gradnje v prostor in skladnost njenega oblikovanja z drugimi pogoji prostorskih aktov.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi, zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka. V tožbi navaja, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju s PUP, saj naj bi večstanovanjska stavba, ki sta jo izvedla investitorja, presegala faktor pozidanosti glede na velikost parcele in naj bi bila za območje strnjenega vaškega naselja tudi po namenu nesprejemljiva. Poleg tega naj bi bil objekt postavljen preblizu javne ceste, ki da je „relativno“ prometna, zaradi česar naj bi se zmanjševala prometna varnost. Navaja, da to javno cesto uporablja tudi sama za dostop do svoje nepremičnine in da sta ogroženi njena varnost in varnost njenih družinskih članov. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev upravnega organa, da je zagotovljeno zadostno število parkirnih mest, saj na parceli stojijo nezakonito zgrajeni objekti, ki da jih investitorja očitno ne nameravata odstraniti. Več stanovanjskih enot in več parkirnih mest po mnenju tožnice pomeni med drugim tudi večjo obremenitev okolja zaradi večjega števila uporabnikov, avtomobilov, hrupa in onesnaženosti, kar naj bi prizadelo predvsem njo. Navaja, da je predlagala ogled, na katerem bi investitorja lahko pojasnila, kje bosta uredila parkirna mesta, upravni organ pa bi se lahko prepričal o velikosti in nevarnosti objekta. Ker se organ ni opredelil do tega dokaza, naj bi kršil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo menita, da sta oba upravna organa podrobno obrazložila svoji odločitvi in navajata, da hkrati teče upravni spor v zvezi z dozidavo tožničine stanovanjske hiše, ki je nedovoljena gradnja.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Kot je pojasnil že upravni organ druge stopnje, po prvem odstavku 43. člena ZUP stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006).

Med pogoje, ki sodijo v okvir zagotavljanja zaščite javne koristi, spadajo tudi umestitev gradnje v prostor, arhitektonsko oblikovanje, skladnost projekta za gradnjo z drugimi pogoji prostorskih aktov in prometni režim. Pri tem ni mogoče izključiti, da ti pogoji obenem pomenijo tudi pravice stranskih udeležencev, vendar pa mora to iz predpisa nedvomno izhajati. Le v takih primerih lahko stranski udeleženec z varovanjem svoje pravne koristi obenem ščiti tudi javno korist. Tožnica, ki je v obravnavanem postopku sodelovala kot stranska udeleženka, lahko torej v njem uspešno ščiti le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih ima kot lastnica nepremičnine iz območja za določitev strank. Zato lahko v upravnem postopku in posledično tudi v upravnem sporu ščiti svoj pravni položaj z ugovori, ki so vezani na nepremičnino, zaradi katere je dosegla položaj stranske udeleženke in so z njo povezane koristi, določene v katerem od predpisov ter kot take pravno priznane. Gre npr. za ugovore glede morebitnih nedovoljenih vplivov sporne gradnje nanjo oz. na njene nepremičnine, to je vplivov preko mere, ki jih za posamezna območja določajo predpisi (npr. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, Uradni list RS, št. 105/05 in naslednji), za ugovore glede premajhnih odmikov načrtovanih objektov glede na predpisane od njihovih parcelnih mej ipd. Le s tovrstnimi ugovori, iz katerih izhaja, da načrtovana gradnja posega v njen pravno zavarovani položaj, bi lahko preprečila izdajo gradbenega dovoljenja. Če te vzročne zveze ni, morebiti ugotovljena kršitev materialnega prava ne more biti zadostna podlaga za ugoditev tožbi stranske udeleženke, saj bi bil na ta način presežen obseg pravnega varstva, do katerega so upravičeni stranski udeleženci po določbah ZUP in ZUS-1. Slednji namreč v prvem odstavku 2. člena določa, da sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

Tožnica v obravnavanem primeru ne navaja, da gradnja po PUP ne bi bila dovoljena, oz. iz njenih ugovorov ne izhaja, da bi zatrjevana nepravilna uporaba materialnega prava vplivala na njen pravno varovan položaj. Sodišče zato v skladu s prej navedenim ugotavlja, da tožnica z očitki o neskladnosti gradnje s PUP ne zatrjuje posega v svoje osebne, pravno priznane koristi.

Ker je predmet odločanja o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja dovoljenost gradnje, kot je predvidena v projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja, tudi predlagani dokaz z ogledom dejanskega stanja nepremičnine ne more biti pravno odločilen. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek o kršitvi pravil postopka, ker upravni organ tega dokaza ni izvedel. Kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski upravni organ, je ugotavljanje legalnosti obstoječih gradenj pristojnost gradbene inšpekcije. Ta namreč v inšpekcijskem postopku ugotavlja skladnost izvedene gradnje z izdanimi upravnimi dovoljenji, torej tudi z obravnavanim gradbenim dovoljenjem.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).