Jedro

Zgolj dopis, v katerem delavec navaja, da se zaradi bolniškega staleža ne more udeležiti discipninske obravnave, ne zadostuje za preložitev obravnave. Delavec mora opravičljiv razlog za izostanek dokazati z zdravniškim potrdilom oz. razlog za odsotnost ustrezno obrazložiti, da se lahko preveri, ali je ta utemeljen.

Izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja se lahko pogojno odloži, če je podana pozitivna prognoza glede kršiteljevega nadaljnega ravnanja. Razlogi generalne prevencije ne morejo vplivati na to, ali se bo izvšitev ukrepa odložila ali ne, ampak le na to, ali se bo izrekel ukrep prenehanja delovnega razmerja ali ne. ZDDO v 45. členu za kršitve od 1. do 12. točke

1. odstavka določa obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja, v čemer je vsebovana generalna prevencija. Pogojno odložitev ukrepa pa upravičujejo okoliščine, na podlagi katerih je moč zaključuiti, da delavec kršitev v bodoče ne bo ponavljal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev odločbe disciplinske komisije z dne 4.6.2001 in na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak traja z vsemi pravicami in obveznostmi, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od

12.6.2001 do vrnitve nazaj na delo obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska v plačilo do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo okoliščin v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe.

Zaradi poškodbe prsta se je v času izvedenega disciplinskega postopka nahajal v bolniškem staležu, jemal je zdravila Tadol, pred disciplinsko obravnavo je o nemožnosti prihoda obvestil toženo stranko. Tako je povsem jasno, da je bila njegova pravica do obrambe kršena. V praksi velja, da sodišče ali drug državni organ, upošteva zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti ali pa opravi dodatne poizvedbe in angažira izvedenca, ki ugotovi, ali nezmožnost za udeležbo na obravnavi obstaja. Tožena stranka ni storila ne enega ne drugega. Tožnik se je organu II. stopnje opravičil in poslal zdravniško potrdilo. Jemal je zdravilo Tadol, ki zelo vpliva na psihofizične sposobnosti, zato v tem času ni mogel voziti avtomobila. Sodišče prve stopnje navodil o tem zdravilu ni hotelo vpogledati. Zanemarilo pa je tudi dejstvo, da je bila njegova psihofizična sposobnost tako zmanjšana, da se v Ljubljano iz Novega mesta ni mogel sam pripeljati. Zaradi udeležbe na obravnavi pa se tudi ni mogel odreči jemanju zdravila, ki mu je blažilo hude bolečine ob delni amputaciji prsta. Tožnik podatkov o bolniškem staležu ni mogel predložiti pred koncem meseca, saj je splošno znano, da se bolniški stalež zaključuje konec meseca. Če je organ II. stopnje dvomil o resničnosti tožnikovega opravičila, bi moral opraviti poizvedbe.

Neutemeljena je po mnenju pritožbe tudi ugotovitev, da je tožnik delovno obveznost zavestno kršil. Policisti so glede pobiranja kazni v tuji valuti prejemali nasprotujoča si navodila. Prav iz tega razloga je okrožno državno tožilstvo tudi zavrglo kazensko ovadbo. Tožnikovo ravnanje je bilo dopustno, saj ga je kot takega razumelo celo Državno tožilstvo, zato o naklepni kršitvi ne more biti govora. Celo sodišče ugotavlja, da je tožnik ravnal v korist in v interesu države, ker je kršil neživljenjski predpis. Čeprav naj bi ravnal vsebinsko pravilno in je kršil neživljenjski predpis, ga je treba najstrožje kaznovati. Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi pogojna kazen dosegla svoj namen, da pa je ne more izreči iz preventivnih razlogov. Generalne prevencije ni mogoče uporabiti kot razlog za izrek sankcije, sploh ne kot edini razlog. Glede na navedeno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku ali vsaj pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenim ugovorom kršitve pravice do obrambe pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku pravica do obrambe ni bila kršena, saj je tožena stranka tožniku omogočila, da svoj zagovor poda, ta pa te pravice ni izkoristil in odsotnosti ni primerno opravičil. Pritožbenemu sodišču ni znana zatrjevana praksa sodišč in drugih državnih organov, ki naj bi v dvomu opravljali poizvedbe in celo postavljali izvedence za ugotovitev upravičene odsotnosti. Nasprotno pa je znana praksa, da je treba odsotnost opravičiti - ne le z dopisom, kjer se navaja dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu, ampak z zdravniškim potrdilom ali vsaj obrazloženim razlogom za izostanek, saj je le tako mogoče ugotoviti, ali je prošnja za preložitev utemeljena. Tožnik se je te obveznosti očitno zavedal, saj je ob prošnji za preložitev obravnave z dne 1.3.2001 toženi stranki predložil zdravniško potrdilo, iz katerega jasno izhaja, da ni sposoben udeležbe na obravnavi ter, da bo odsotnost trajala predvidoma sedem do deset dni. Tožnik bi v primeru, da je bil kljub temu tudi še v juniju nesposoben udeležbe na obravnavi, toženi stranki lahko predložil takšno potrdilo, vendar ga ni, zato tožena stranka ni bila dolžna opravljati poizvedb in za tožnika iskati opravičila, če ga ni predložil niti sam. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v navodila o uporabi zdravila Tadol. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo tožnikovo odgovornost za očitane kršitve. Tožnik je odgovoren za nevestno in malomarno opravljanje dela (2. točka 1. odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih, ZDDO, Ur.l. RS št. 15/90 z dopolnitvami in spremembami), saj ni spoštoval danih navodil za delo, ker je kot policist od tujcev, ki so bili kaznovani za prekršek, sprejemal plačilo kazni v tuji valuti in jo prikazoval kot plačilo v slovenskih tolarjih, namesto da bi tujce, ki niso imeli slovenskih tolarjev za plačilo kazni, napotil na menjavo tuje valute (medtem bi zadržal njihov potni list), ali pa jih predal sodniku za prekrške. O tem je obstajalo Navodilo o brezgotovinskem poslovanju in izrekanju mandatnih kazni tujcem z dne 20.7.1999. Dejstvo, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena, na zakonitost odločitve ne vpliva. Sodišče prve stopnje na odločitev Okrožnega državnega tožilstva ni vezano. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se je bil tožnik dolžan držati navodila z dne 20.7.1999, ki je jasno in nedvoumno določalo obveznost sprejemanja plačila denarne kazni le v slovenskih tolarjih in tudi, kako je treba ravnati, če je kaznovana oseba tujec, ki nima pri sebi slovenskih tolarjev.

Tožnik je vedel za to navodilo, kar je izpovedal sam. Njegov zagovor, da so obstajale tudi izjeme, je neprepričljiv, saj iz navodila povsem jasno izhaja, da izjem ni. V bistvu je bilo navodilo izdano prav na podlagi primera, ko je tujec vztrajal pri plačilu v tuji valuti, ker slovenske ni imel. Torej dvoma, ali so možne izjeme ali ne, ni moglo biti. Sicer pa že samo število nepravilnih postopanj v enem dnevu kaže na to, da je tožnik na opisan način, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ravnal dalj časa in večkrat, torej ne le izjemoma. Iz izvedenih dokazov tudi jasno izhaja, da je tožnik vedel, da plačil denarnih kazni ne sme sprejemati v tuji valuti.

V zvezi s pritožbenim očitkom o razlogih, ki naj bi bili v nasprotju sami s sabo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Sodišče prve stopnje odločitve ni obrazložilo tako, kot to ponazarja pritožba, ampak je kljub oceni, da je Navodilo o brezgotovinskem poslovanju in izrekanju mandatnih kazni tujcem neživljenjsko, natančno obrazložilo, kaj je bila tožnikova dolžnost in zakaj je podana njegova disciplinska odgovornost. Pritožbeno sodišče se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je navodilo, ki določa sprejemanje denarnih kazni v slovenski valuti, neživljenjsko. Republika Slovenija je samostojna država, ki ima svojo valuto - tolar. Po 1. odstavku 2. člena Zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 17/91-I, 33/91) so bankovci in kovanci, ki se glasijo na denarno enoto Republike Slovenije, edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije. Zato ima policija ne le pravico, ampak dolžnost, da tudi od tujcev izterja plačilo mandatne kazni v tolarjih (tudi v drugih državah globe za prekršek ali npr. cestnine ni mogoče plačati s tolarji, pa tega ne štejemo za "neživljenjsko", ampak kot nekaj samo po sebi umevnega). Tožnik je bil dolžan izvajati zakon in navodila, kot so bila dana, zlasti še kot uradna oseba, ne glede na osebni pogled in možne nevšečnosti v zvezi z izvajanjem navodil. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni sprejemljiv tožnikov način dela, saj gre za delo policije, ki mora biti prvenstveno zakonit, dosleden in učinkovit v vseh elementih delovanja. Od policistov se pričakuje višji standard dela v skladu s pravili, saj morajo, če naj skrbijo za zakonitost in red, tudi sami postopati zakonito.

V zvezi s kršitvijo po 5. točki 2. odstavka 45. člena ZDDO (prekoračitev pooblastil), ki naj bi jo tožnik storil dne

21.1.2001, ko je voznika, ki je storil prekršek in bi moral plačati kazen 10.000,00 SIT, v nasprotju z navodilom nadrejenega N. F., ki je tožniku prepustil nadaljevanje postopka, kaznoval za prekršek, ki ga voznik ni storil, v višini 5.000,00 SIT le zato, ker pri sebi ni imel dovolj denarja za plačilo kazni za prekršek, ki ga je v resnici storil, pritožba ne navaja ničesar, zato pritožbeno sodišče po preizkusu razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožba utemeljeno opozarja na napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa. Izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (ali denarne kazni) se lahko pogojno odloži, kadar je podana pozitivna prognoza glede kršiteljevega nadaljnjega ravnanja. Razlogi generalne prevencije ne morejo vplivati na to, ali se izrečeni disciplinski ukrep odloži ali ne, ampak lahko vplivajo le na izrek disciplinskega ukrepa, konkretno prenehanje delovnega razmerja. V spornem primeru je generalno preventivni namen sankcije vsebovan že v določbi 2. odstavka 45. člena ZDDO, ki za kršitve iz 1. do 12. točke 1. odstavka istega člena določa obvezen izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa pa upravičujejo okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da delavec v bodoče kršitev ne bo ponavljal. Po tem, ko je pretehtalo olajševalne in oteževalne okoliščine, je sodišče prve stopnje preizkusilo tudi možnost pogojne odložitve izvršitve disiciplinskega ukrepa. Pozitivne prognoze, kot zatrjuje pritožba, ni postavilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja le domneva sodišča, da tožnik v pogojni dobi disciplinskih kršitev ne bi ponavljal (to pa še ni prognoza za naprej, saj mora biti pozitivna tudi za čas po izteku pogojne dobe), pa tudi o vzgojnem vplivu sankcije sodišče prve stopnje postavi le možno domnevo, ne pa trditve. Sodišče torej ni ugotovilo okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bi že pogojno izrečen disciplinski ukrep na tožnika vplival tako vzgojno, da kršitev v bodoče ne bi več ponavljal, kar je edini pogoj za pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa. Okoliščin, ki naj bi kazale na to, pa tožnik ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku niti ni navajal. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker ni pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.