Jedro

Stranka, ki je bila sodne takse že oproščena, ne more ponovno predlagati oprostitve plačila sodne takse, ki ji je bila naložena v plačilo na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Namen tega člena, ki ureja razmerje med taksnim zavezancem in državo, je namreč prav v tem, da v primeru izboljšanega premoženjskega stanja stranke, ki je bila plačila sodnih taks oproščena, k stroškom sodnega postopka vsaj nekaj prispeva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za delno taksno oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava. Graja stališče sodišča prve stopnje, da ne more ponovno predlagati oprostitve plačila sodne takse, ki mu je bila naložena na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1. Tožniku je bila taksa naložena na podlagi posebnega določila in o oprostitvi plačila, ki bi se nanašalo nanjo, ne moremo govoriti. Tožnik je zatrjeval, da plačila takse ne zmore brez težav za lastno preživljanje, česar sodišče ni ugotavljalo in se do teh navedb ni opredelilo. Moralo bi upoštevati 11. člen ZST-1 ter na podlagi tam navedenih kriterijev ugotoviti, ali je tožnik lahko oproščen plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je bil v obravnavani zadevi oproščen plačila sodnih taks. Ker je na podlagi sodne poravnave v postopku pridobil denarna sredstva v višini 10.000,00 EUR, mu je sodišče s plačilnim nalogom s 27. 8. 2018 naložilo plačilo sodne takse v skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZST-1. Po ugovoru glede višine obveznosti je plačilni nalog z izpodbijanim sklepom spremenilo, tako da je tožniku naložilo nižje plačilo sodne takse v višini 818,00 EUR.

5. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavlja, da stranka, ki je bila sodne takse že oproščena, ne more ponovno predlagati oprostitve plačila sodne takse, ki ji je bila naložena v plačilo na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1.1 Namen tega člena, ki ureja razmerje med taksnim zavezancem in državo, je namreč prav v tem, da v primeru izboljšanega premoženjskega stanja stranke, ki je bila plačila sodnih taks oproščena, k stroškom sodnega postopka vsaj nekaj prispeva.

6. Tožnik sicer utemeljeno opozarja, da mora pri odločanju o tem, ali mora plačati sodno takso, sodišče opraviti tudi presojo, ali prejeti znesek glede na delen uspeh v pravdi omogoča plačilo sodne takse brez težav za njegovo preživljanje. Sodišče je to presojo opravilo, ko je primerjalo prejeti znesek odškodnine v višini 10.000,00 EUR z zneskom dolžne sodne takse v višini 818,00 EUR in ocenilo, da se je premoženjski položaj tožnika bistveno izboljšal. Na pritožniku je bilo dokazno breme za nasprotno. Ker se je na dejstvo, da z denarjem zaradi nakupa vozila za invalide ne razpolaga, več zgolj pavšalno skliceval, za svoje trditve pa ni predložil nikakršnih dokazov ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da plačilo sodne takse po pridobljenih sredstvih na zmožnost njegovega preživljanja ne bo vplivalo.

7. Glede na navedeno je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

1 Tako odločbe VSL II Cp 963/2017, I Cp 1836/2018, VSL II Cp 1511/2018.