10. 7. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 1. julija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 43/2000 z dne 15. 6. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva za sodno varstvo zoper pravnomočno odločbo Senata za prekrške št. Pp- 2778/99 z dne 9. 7. 1999. S to je bila pritožnica spoznana za odgovorno storitve cestnoprometnega prekrška (vožnja pod vplivom alkohola, 3,17 grama alkohola na kilogram krvi) po točki c) četrtega in petega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - ZVCP). Izrečena ji je bila stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in denarna kazen 50 000 SIT. V ustavni pritožbi se glede zatrjevanih kršitev sklicuje na navedbe v ustavni pritožbi št. Up-14/2000. Iz ustavne pritožbe je razbrati pavšalen predlog pritožnice, naj Ustavno sodišče razveljavi določbo petega odstavka 117. člena ZVCP, ker je v nasprotju z Ustavo, ustavno pritožbo pa sprejme in izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

2.V ustavni pritožbi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom), tretjega odstavka 15. člena Ustave (uresničevanje in omejevanje pravic), 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva), 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem pravu) in kršitev 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). V zvezi s tem navede, da so osebe, ki so spoznane za odgovorne storitve prekrška, v neprimerno slabšem pravnem položaju kot storilci najtežjih kaznivih dejanj. V postopku o prekršku naj bi stvari potekale zgolj avtomatično, funkcija sojenja naj bi bila povsem izločena.

B.

3.Predmet presoje v tej ustavni pritožbi je le sodba Vrhovnega sodišča. Zato se Ustavno sodišče pri presoji omeji samo na tiste kršitve, ki bi lahko nastale pri odločanju Vrhovnega sodišča.

4.V delu, v katerem pritožnica smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ji je treba pojasniti, da Ustavno sodišče v postopku odločanja o ustavni pritožbi ne more opravljati funkcije pritožbenega niti Vrhovnega sodišča. Zato se v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja praviloma ne more spuščati, kakor tudi ne v dokazno oceno in pravno presojo sodišč. To presojanje je v skladu z ustavnimi in zakonskimi določbami zaupano organom, ki odločajo v postopku o prekršku in v z zakonom določenih primerih, tudi Vrhovnemu sodišču. Ustavno sodišče lahko opravlja le nadzor nad sojenjem z ustavnega vidika in v tem okviru ugotavlja, ali niso morda organi, ki odločajo v postopku o prekršku, nedovoljeno posegli v ustavno pravico posameznika. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). Obravnavan primer očitno ni takšen, zato z izpodbijano odločbo tudi ni mogla biti kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave.

5.Ustavna pravica iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), ki je v razmerju do drugega odstavka 14. člena Ustave specialna ustavna pravica, med drugim zagotavlja, da sodišče (organ za prekrške), vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih.

Pritožnica ni z ničimer izkazala, da bi bilo v njenem primeru drugače odločeno. Samo pavšalno zatrjevanje pritožnice, pa ne utemeljuje kršitve načela enakosti.

6.Za zatrjevano kršitev pravice do sodnega varstva očitno ne gre. Po določbi prvega odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je že odločalo o položaju sodnikov za prekrške in v odločbi št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995 (Uradni list RS, št. 13/95, OdlUS IV, 10) sprejelo načelno stališče, da je sodnike za prekrške glede na njihove pristojnosti po veljavni ureditvi prekrškov in skladno z določbo 23. člena Ustave treba obravnavati kot del sodne oblasti. Ustavno sodišče v prej navedeni odločbi ugotavlja, da imajo v pravni ureditvi tak položaj, ki zagotavlja samostojno, neodvisno in nepristransko odločanje. Sodno varstvo je bilo pritožnici zagotovljeno, saj je na prvi stopnji o obtožbi zoper njo odločil Sodnik za prekrške, o pritožbi zoper njegovo odločbo pa Senat za prekrške. S čim naj bi bila podana kršitev 23. člena Ustave ob odločanju Vrhovnega sodišča, pritožnica ne pojasni niti ne izkaže.

7.Ustavno sodišče trditev v zvezi s kršitvijo tretjega odstavka 15. člena Ustave, 28. člena in 29. člena Ustave ni moglo preizkusiti, saj pritožnica ni obrazložila zakaj in v čem naj bi bile te kršitve podane.

8.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.V zvezi s pavšalnimi navedbami pritožnice naj Ustavno sodišče razveljavi določbo petega odstavka 117. člena ZVCP, ker je ta v nasprotju z Ustavo, je treba pritožnici pojasniti, da je Ustavno sodišče z odločbo št U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 33/2000 in OdlUS IX, 58) ugotovilo, da določbe petega odstavka 117. člena, pravega in drugega odstavka 119. člena ter sedmega odstavka 120. člena ZVCP (tj. določbe, ki predpisujejo izrek stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), niso v neskladju z Ustavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer