Jedro

Revizijski razlog, ki se nanaša na bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka 1. odstavka 85. člena ZUS-1), to je, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da tožnik z ugovorom, da ni lastnik objektov, ki so predmet prisilne izvršbe, ugovarja pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, saj se je Okrajno sodišče v Radovljici izreklo, da izvršba ni dopustna in je to izvršitev tožniku prepovedalo, o čemer se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni izjasnilo, po mnenju revizijskega sodišča ni podan. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnik v tem upravnem sporu ne more z uspehom uveljavljati ugovorov v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Radovljici, št.... z dne 3.10.2002, saj sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost odločbe tožene stranke po dejanskem in pravnem stanju zadeve v času odločanja upravnega organa prve stopnje (to je dne 4.8.2002).

Izrek

1.Revizija zoper izpodbijano sodbo se zavrne. 2.Pritožba zoper izpodbijani sklep se zavrne in se ta sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper izpodbijano odločbo z dne 15.10.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Urbanistične inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 4.8.2002, s katerim je bilo ugotovljeno, da sta inšpekcijski odločbi z dne 8.6.1999 in 19.10.2000, s katerima so bili tožniku odrejeni tam navedeni inšpekcijski ukrepi, postali izvršljivi prva 1.8.2002, druga pa 31.12.2000. Hkrati je bilo tudi odločeno, da je tožnik dolžan v roku 14 dni po prejemu sklepa odstraniti z navedenima odločbama navedene objekte ter zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje, sicer bo to opravil pooblaščeni izvajalec, o datumu izvršbe pa bo tožnik obveščen naknadno.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 290. in 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002).

Sodišče prve stopnje meni, da iz navedenih določb ZUP izhaja kdaj in ob kakšnih pogojih je pristojni upravni organ dolžan izdati sklep o dovolitvi prisilne izvršbe ter ob kakšnih pogojih je dovoljena pritožba v izvršilnem postopku. Tako lahko oseba v upravnem izvršilnem postopku, ki ji je bila s sklepom o dovolitvi izvršbe naložena določena obveznost, v pritožbi zoper tak sklep uspešno uveljavlja le ugovore, ki se na primer nanašajo na pogoj obstoja izvršljive odločbe, na pristojnost organa za izvršbo, na ugovor, da določena oseba ni zavezanec po izvršljivi odločbi, da je obveznost, ki je predmet izvršbe, že v celoti izvršena, itd. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje takšnih ugovorov pa tožnik v pritožbi zoper prvostopni sklep in tudi v tožbi zoper izpodbijano odločbo ni uveljavljal. Ugovor tožnika v tožbi, da ni lastnik nedovoljeno zgrajenih objektov, pač pa naj bi bila to lastnika parcele, ki pa jima ni bilo omogočeno sodelovati v postopku, že presega ugovore, ki jih je dovoljeno uveljavljati v pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe (1. odstavek 292. člena ZUP). Dejstvo namreč je, da tožnik z ugovorom, da ni lastnik objektov, ki so predmet prisilne izvršbe, ugovarja pravilnosti odločb, ki se izvršujejo, teh ugovorov pa, kot je bilo že navedeno, ni dopustno uveljavljati v izvršilnem postopku, saj se v tem postopku ne presoja zakonitost upravnih aktov, ki se izvršujejo. Neupošteven za ta upravni spor je tudi tožnikov ugovor, da lastnika parcele, na kateri so zgrajeni sporni objekti, nista sodelovala v postopku izdaje spornega sklepa. Po vpogledu v odločbi, ki sta predmet izvršbe po sklepu o dovolitvi izvršbe, sodišče prve stopnje ugotavlja, da kaka druga oseba, razen tožnika, ni zavezana za izvršitev naloženih obveznosti, zato kdo drug, razen tožnika, po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni upravičen in tudi ne more sodelovati v izvršilnem postopku.

Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik v tem upravnem sporu tudi ne more z uspehom uveljavljati ugovorov v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Radovljici, št... z dne 3.10.2002. Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost odločbe tožene stranke po dejanskem in pravnem stanju zadeve v času odločanja upravnega organa prve stopnje (4.8.2002).

Ker je bila po mnenju sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita, tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti in je zato sodišče prve stopnje njegovo tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) navaja, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da tožnik z ugovorom, da ni lastnik objektov, ki so predmet prisilne izvršbe, ugovarja pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Okrajno sodišče v Radovljici se je namreč izreklo, da izvršitev izvršbe ni dopustna in je to njemu kot tožniku prepovedalo. Sodišče prve stopnje pa se o tem pravnem dejstvu v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni izjasnilo. Zato meni, da je njegova pritožba zoper izpodbijano sodbo utemeljena. Predlaga, da se izpodbijana odločba tožene stranke razveljavi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka: Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožnikova pritožba zoper izpodbijano sodbo ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj iz tega razloga po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti.

Revizijski razlog, ki se nanaša na bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka 1. odstavka 85. člena ZUS-1), to je, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da tožnik z ugovorom, da ni lastnik objektov, ki so predmet prisilne izvršbe, ugovarja pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, saj se je Okrajno sodišče v Radovljici izreklo, da izvršba ni dopustna in je to izvršitev tožniku prepovedalo, o čemer se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni izjasnilo, po mnenju revizijskega sodišča ni podan. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnik v tem upravnem sporu ne more z uspehom uveljavljati ugovorov v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Radovljici, št... z dne 3.10.2002, saj sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost odločbe tožene stranke po dejanskem in pravnem stanju zadeve v času odločanja upravnega organa prve stopnje (to je dne 4.8.2002). Sicer pa tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13.11.2002, ki je v upravnih spisih, izhaja, da je to sodišče ugodilo pritožbi prvostopnega upravnega organa in je razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št... z dne 22.10.2002 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Z navedenim izpodbijanim sklepom je namreč Okrajno sodišče v Radovljici zavrglo ugovor prvo tožene stranke (upravnega organa prve stopnje) z dne 21.10.2002 zoper sklep tega okrajnega sodišča, opr. št..., s katerim je deloma ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe v motenjski pravdi.

Sicer pa gre v predmetnem sporu za izvršitev odločbe, izdane v upravnem postopku. V zvezi s tem pa revizijsko sodišče meni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo, sklicujoč se na določbe 1. in 2. odstavka 290. člena in 1. odstavka 292. člena ZUP.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da kaka druga oseba, razen tožnika, ni zavezana za izvršitev naloženih obveznosti, zato kdo drug, razen tožnika, tudi ni upravičen in tudi ne more sodelovati v izvršilnem postopku.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj z dne 22.10.2002. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje citiralo določbo 2. odstavka 1. člena ZUS, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožnik v tožbi sodišču prve stopnje izrecno predlagal, da poleg odločbe tožene stranke z dne 15.10.2002 odpravi tudi navedeno odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 22.10.2002. Ker odločba organa prve stopnje ni dokončni posamični akt v smislu citirane določbe ZUS, saj je zoper njo mogoče vložiti pritožbo, je sodišče prve stopnje zato tožnikov predlog v tem delu zavrglo v skladu z določbo 3. odstavka 34. člena ZUS (pravilno: 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS).

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa) navaja le, da se pritožuje zoper ta sklep, ne da bi v pritožbi navedel pritožbene razloge.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 2. točki izreka: Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep (2. točka izreka sodbe in sklepa) obravnavalo kot pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, saj gre za pritožbo zoper izpodbijani sklep, s katerim se je končal sodni postopek v okviru upravnega spora.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožnikovo tožbo zoper prvostopno odločbo (5. točka 1. odstavka 34. člena ZUS oziroma v ZUS-1 temu ustreza določba 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1). Zoper prvostopni upravni akt, ki ga je tožnik s tožbo izpodbijal, je bila mogoča pritožba, pa te tožnik ni vložil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 72. členom in 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.