Jedro

Vrhovno sodišče zatrjevanih procesnih kršitev ni moglo preizkusiti, ker se je pri odločanju o zahtevi pojavil precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani pravnomočni plačilni nalog se razveljavi in zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Policijska postaja Maribor I je s plačilnim nalogom 0000099178567 z dne 27. 5. 2011 storilca prekrška S. L. spoznal za odgovornega storitve prekrškov po devetem odstavku 197. člena, petem odstavku 190. člena, petem odstavku 83. člena, sedmem odstavku 116. člena in tretjem odstavku 237. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Izrekel mu je enotno globo v višini 1.200,00 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog zahteva za sodno varstvo ni bila vložena, zato je dne 7. 6. 2011 postal pravnomočen.

2. Zoper pravnomočen plačilni nalog vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve po drugi alineji 62. člena v zvezi s prvim odstavkom 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve trdi, da storilec prekrška v postopku ni imel možnosti, da bi se o zadevi izjavil oziroma o njej podal kakršnakoli pojasnila. S. L. se je s plačilnim nalogom seznanil šele po njegovi pravnomočnosti, ko je od Carinske uprave prejel sklep o davčni izvršbi zaradi neplačane globe. Poudarja, da obstaja velika verjetnost, če že ne gotovost, da se je pravi storilec prekrška lažno predstavil kot S. L., prekrškovni organ pa ni opravil ustreznih poizvedb, s katerimi bi zanesljivo potrdil identiteto storilca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano odločbo o prekršku razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prekrškovnemu organu.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki pa priporočene pošiljke ni dvignil. B.

4. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da storilec prekrška ni imel možnosti, da se o prekršku izjavi (kršitev iz druge alineje 62. člena ZP-1) ter da ga prekrškovni organ ni seznanil s procesnim gradivom obravnavanih prekrškov (kršitev prvega odstavka 57. člena ZP-1).

5. Vrhovno sodišče zatrjevanih procesnih kršitev ne more preizkusiti, ker se je pri odločanju o zahtevi pojavil precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev. V primeru, ko nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo, na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, razveljavi.

6. Iz zahtevi za varstvo zakonitosti priložene dokumentacije (zapisnika Policijske postaje Maribor II z dne 7. 2. 2013 o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, dopisa S. L. z dne 29. 3. 2013, zapisnika o zaslišanju priče in obdolženca v zadevi Okrajnega sodišča v Ormožu PR 454/2011) izhaja velika verjetnost, da S. L. ni storil očitanih prekrškov, temveč se je zanj lažno izdajala druga, zaenkrat še neugotovljena oseba. To je imelo za posledico, da je pri prekrškovnem organu prišlo do zmote o osebi storilca prekrška (error in persona). Verjetnost, da je v obravnavanem primeru prišlo do zmote v osebi storilca prekrška, je še podkrepljena z dejstvom, da se je v preteklosti v postopkih o prekrških nekdo že lažno predstavljal z imenom in podatki S. L. ter s pravno naravo obravnavanih prekrškov, ki storilcu očitajo, da je vozil neregistrirano vozilo, pri sebi pa ni imel veljavnega osebnega dokumenta.

C.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obstaja precejšen dvom v pravilnost ugotovitve, da je obravnavane prekrške storil S. L., zato je izpodbijani plačilni nalog, na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1, razveljavilo ter zadevo vrnilo Policijski postaji Maribor I v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moral prekrškovni organ ugotoviti ali je prekrške storjene dne 27. 5. 2011 storil S. L., ali pa se je zanj lažno izdajala neka druga oseba, katere identiteta ni bila ustrezno preverjena, in o zadevi ponovno odločiti.