Jedro

Presoja vplivov na okolico ni stvar postopka pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Morebitna škoda, ki bi nastala investitorjema spornega objekta zaradi morebitnega rušenja tega objekta (v primeru ugodne odločitve o tožbi), ki sta jo tožnika uveljavljala v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot razlog za izdajo začasne odredbe, ne predstavlja težko popravljive škode tožnikoma, saj mora pravno upoštevna škoda za izdajo začasne odredbe groziti tožniku in ne morebitnim tretjim osebam v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katerim sta predlagala zadržanje izvršitve odločbe Upravne enote Brežice, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor. Z odločbo, ki jo tožnika izpodbijata v upravnem sporu, je bilo investitorki ... izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo poslovnega objekta, garaže in shrambe na zemljiščih s parc. št. A in B k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), po kateri se lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo lahko prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Po presoji sodišča prve stopnje pa navedbe tožnikov v zahtevi ne predstavljajo težko popravljive škode v smislu citirane določbe ZUS-1. Škoda, ki bi utegnila nastati investitorici zaradi rušenja objekta, ki ga gradi kljub vloženi tožbi na odpravo gradbenega dovoljenja, že pojmovno ne more spadati v kategorijo težko popravljive škode, ki mora groziti tožniku in ne drugim strankam v postopku. Poslabšanje bivalnih pogojev v stanovanjski hiši tožnikov zaradi gradnje in zlasti obratovanja obrti v novogradnji, po presoji sodišča prve stopnje sicer lahko pomeni škodo, vendar pa ta škoda nikakor ni težko popravljiva. Prav presoja vseh vplivov novogradnje in bodoče dejavnosti na okolje je bistvo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja in s tem tudi odločanja o tožbi oziroma odločanja v upravnem sporu o glavni stvari. Tožnika tako nista izkazala temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe.

Tožnika v pritožbi (ki je ni vložila pooblaščena odvetnica) uvodoma navajata, da ju sodišče postavlja v podrejen položaj, ker dejansko dovoljuje gradnjo industrijskega objekta v strnjenem stanovanjskem naselju. Že v vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja ni bilo jasno razvidno, kakšna dejavnost se bo izvajala v objektu, katerega višina presega 7 m, tloris pa je 10 x 17 m. Objekt je zgrajen zgolj 2 m od njune parcele in v primeru požara ni možnosti, da bi se izvajalo učinkovito gašenje. Objekt je zgrajen brez soglasja tožnikov, prizadeta stranka pa je bila pred začetkom gradnje obveščena, da sta tožnika začela upravni spor zoper gradbeno dovoljenje, ki je po njunem mnenju pridobljeno na nelegalen način. Kljub temu investitorica nadaljuje z gradnjo, s katero posega tudi v dovozno cesto. Mož investitorice je mizar, njuna parcela bo pozidana v celoti in tako ne bo mogoče postaviti silosa za odsesavanje prahu, ki se bo nemoteno širil po okolici, da o hrupu niti ne govorimo.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnika nista izkazala verjetnosti, da bi ju prizadela težko popravljiva škoda zaradi izdaje gradbenega dovoljenja in posledično gradnje objektov na sosednji parceli. Vplivi gradnje in po dokončanju gradnje objekta vplivi dejavnosti investitorjev v zgrajenem objektu so biti presojani že v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitorici in so po vložitvi tožbe predmet odločanja o glavni stvari v upravnem sporu, kar je tožnikoma pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Vsekakor presoja vplivov na okolico tudi po presoji pritožbenega sodišča ni stvar postopka pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe in je zato pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe že zaradi tega razloga.

Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da morebitna škoda, ki bi nastala investitorjema spornega objekta zaradi morebitnega rušenja tega objekta (v primeru ugodne odločitve o tožbi), ki sta jo tožnika uveljavljala v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot razlog za izdajo začasne odredb, ne predstavlja težko popravljive škode tožnikoma, saj mora pravno upoštevna škoda za izdajo začasne odredbe groziti tožniku in ne morebitnim tretjim osebam v postopku.

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.