Jedro

Če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni osebi, načeloma pogodba ni nična. Stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne sankcije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki sta jo dne 21. 6. 1995 sklenila prvotožena stranka in tožeča stranka ter sporazuma opr. št. II R 390/1995 z dne 4. 7. 1995, ki je bil sklenjen pred Okrajnim sodiščem v Kranju. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.381,00 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 1.987,50 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v celoti razveljavi ter ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da druga toženka ni aktivno legitimirana v tem sporu. V zvezi z legitimacijo druge toženke je treba upoštevati ne le, da je bil sporni sporazum sklenjen pred sodiščem, temveč tudi to, da je slednje dopustilo, da se izvrši sklep o izvršbi na podlagi kredita najetega v tujini s strani fizične osebe, ki ne opravlja nobene dejavnosti ter na podlagi kreditne pogodbe, ki ni bila registrirana pri Banki Slovenije, kar je v nasprotju z Zakonom o kreditnih poslih s tujino (Ur. l. RS, št. 1/91 s spremembami, v nadaljevanju ZKPT). ZKPT ne dopušča sklepanja kreditnih poslov fizičnim osebam, če je namen pridobiti sredstva za povsem osebne namene, za kar je tožnik kredit dejansko najel, v 18. členu pa določa, da morajo biti kreditni posli s tujino registrirani. Ne strinja se z obrazložitvijo na šesti strani sodbe (4. odstavek), saj je sodišče ignoriralo popolnoma jasne določbe ZKPT, ki kreditne posle natančno in decidno ureja. Sodišče ne more smisla kogentnih norm razlogovati drugače, kot so opredeljena v zakonu. Vztraja, da sta kreditna pogodba, ki sta jo sklenila tožnik in njegova žena s prvo toženko dne 21. 6. 1995 ter sporazum opr. št. II R 390/1995, s katerim je bila ustanovljena zastavna pravica zaradi zavarovanja terjatve po omenjeni kreditni pogodbi, ob upoštevanju takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR), Ustave RS in ZKPT nična. Meni, da so lahko kreditne posle s tujino sklepale le osebe, ki jih ZKPT v 5. členu našteva in poimenuje kot „domače osebe“. Po dostopnih podatkih takšno stališče dosledno zastopa tudi Banka Slovenije. Dodaja še, da zasebniki v smislu ZKPT ne morejo sklepati kreditnih poslov, če je namen pridobiti sredstva za povsem osebne namene. Podjetja pa se povsem samostojno odločajo za najetje kreditov, pri čemer niso omejena tudi z drugimi pogoji, razen s tistimi, ki jih določa zakon. Za veljavnost kreditnih poslov je po 18. členu ZKPT predpisana posebna vrsta obličnosti, ki se izraža z dolžnostjo registracije tovrstnega posla pri Banki Slovenije. Ker gre za z zakonom predpisano obličnost ter upoštevaje konstitutivni učinek registracije pri Banki Slovenije, je treba interpretirati, da je obličnost določena ad solemnitatem, saj so učinki pogodbe o kreditnih poslih s tujino neposredno odvisni od pravilne registracije. Neizpolnjevanje pogojev glede obličnosti ima zato za posledico ničnost pogodbe. Gre za zavarovanje ne samo interesov strank, temveč javnih interesov nasploh. Ne strinja se nadalje z obrazložitvijo sodišča na sedmi in osmi strani sodbe, saj če bi držala takšna razlaga, kot jo je navedlo sodišče, potem bi bilo skoraj nemogoče sklicevanje na kogentne norme ZKPT. Izvršilno sodišče je dovolilo izvršbo na nedopustnem izvršilnem naslovu upoštevaje določbe ZKPT, posledično je bilo celotno vodenje izvršilnega naslova nezakonito. Da gre za nedopustno pogodbo, bi morala vedeti prva toženka, pa tudi druga toženka po uradni dolžnosti, ki bi morala ugotoviti neobstoj izvršilnega naslova in zavrniti predlog za izvršbo. V skladu s 108. členom ZOR ima tožnik pravico do odškodnine, saj za ničnost pri sklepanju pogodbe ni vedel in tudi ni mogel vedeti zanjo. Ker mora na ničnost sodišče paziti po uradni dolžnosti, je tožniku druga toženka odškodninsko odgovorna.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek uperjen zoper drugo toženko, zaradi pomakanja pasivne legitimacije, v celoti zavrnilo, je pravilna. Tožnik je tožbo, s katero zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 21. 6. 1995 (v nadaljevanju kreditna pogodba) ter sporazuma opr. št. II R 390/1995 z dne 4. 7. 1995 (v nadaljevanju sporazum), sklenjenega pred Okrajnim sodiščem v Kranju, vložil zoper prvo in drugo toženko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga toženka ni pogodbena stranka niti kreditne pogodbe niti sporazuma. Ta, s pritožbo neizpodbijana, dejanska ugotovitev pa predstavlja zadostno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženko, saj je mogoče tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe (pravnega posla) vložiti le zoper pogodbene stranke, ne pa tudi zoper tretje osebe, pa čeprav so le-te morebiti sodelovale pri sklepanju sporne pogodbe. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka vztraja, da bi bilo treba tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko ugoditi, so zato neutemeljene.

Prav tako pravilna pa je tudi zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženko. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnikovo utemeljevanje ničnosti kreditne pogodbe na določbah ZKPT neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovim ugovorom, da kreditne pogodbe ni sklenila upravičena oseba po ZKPT, pravilno ugotovilo, da v ZKPT, katerega smisel je v normiranju točno določenih kreditnih poslov s tujino, ni nikjer določena prepoved sklepanja kreditnih poslov s tujino domačim fizičnim osebam. Na podlagi navedenega ter ob upoštevanju, da v obligacijskih razmerjih ne velja, da je dovoljeno sklepati le tiste pogodbe, ki so posebej določeni z zakonom, je pravilno štelo, da je bilo tožniku, ki je fizična oseba s stalim prebivališčem v Republiki Sloveniji, tudi v času veljavnosti ZKPT, dovoljeno sklepati kreditne pogodbe s tujino in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ob tem velja zgolj še dodati, da stališče Banke Slovenije v zvezi s to problematiko, na katerega opozarja pritožnik, sodišča ne zavezuje, saj so sodišča vezana (le) na ustavo in zakone.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tudi v primeru, da bi veljalo stališče tožnika, da domačim fizičnim osebam, ki niso bile zasebnik v smislu 5. člena ZKPT, ni bilo dovoljeno sklepati kreditnih poslov s tujino, kreditna pogodba po ZKPT ne bi bila nična, saj se ZKPT nanaša samo na eno pogodbeno stranko (na „domače osebe“) in bi šlo tako le za enostransko prepoved. Skladno z drugim odstavkom 103. člena ZOR namreč velja, da če je sklenitev neke pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo kot zmotno tudi pravno naziranje tožeče stranke, pri katerem vztraja še v pritožbi, da je imela v času veljavnosti ZKPT opustitev registracije kreditnega posla s tujino pri Banki Slovenije za posledico ničnost posla. Ničnost, kot skrajna in najstrožja sankcija nezakonitosti, pri takšnih poslih ni mogla priti v poštev. Predvsem zato ne, ker je sam ZKPT za primer opustitve registracije pri Banki Sloveniji predvideval zgolj prekrškovno sankcijo (25. člen v zvezi s 23. členom zakona). Prav tako pa je določba petega odstavka 18. člena ZKPT, ki se je glasila: „pogodbe o kreditnih poslih s tujino začnejo veljati potem, ko jih registrira Banka Slovenija“, pomen akta registracije pri Banki Sloveniji zreducirala največ na nivo odložnega pogodbenega pogoja. Ker je ta s prenehanjem veljavnosti ZKPT in uveljavitvijo Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. RS, št. 23/99, v nadaljevanju ZDP-1) v letu 1999, ki obvezne registracije kreditnih poslov s tujino pri Banki Slovenije ni več določal, naposled povsem izginil iz pravnega reda Republike Slovenije, o učinkovitosti kreditnih poslov s tujino, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti ZKPT, niso pa bili registrirani pri Banki Slovenije, najkasneje tedaj ni moglo biti nikakršnega dvoma več (prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 857/2006 in II Ips 1094/2007).

V okviru pravilne uporabe materialnega prava, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče navaja še en razlog, zaradi katerega tožnikovo utemeljevanje ničnosti kreditne pogodbe na določbah ZKPT ne more biti utemeljeno. Tožnik kot domača fizična oseba in prva toženka kot tuja pravna oseba sta dne 21. 6. 1995 sklenili kreditno pogodbo. Gre torej za materialnopravno razmerje z mednarodnim elementom v smislu prvega odstavka 1. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82 s spremembami, v nadaljevanju ZUKZ), ki se v konkretnem primeru uporablja glede na čas nastanka spornega pogodbenega razmerja. ZUKZ v 19. členu določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta si ga izbrali pogodbeni stranki, če ta zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače. V 20. členu ZUKZ pa so v točkah 1 do 20 določene navezne okoliščine in s tem uporaba določenega prava za posamezne vrste pogodb, če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, in če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo (določilo 8. točke, ki velja za posojilno pogodbo, ki je kreditni bistveno podobna, določa uporabo prava, kjer je imel posojilodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež). Smiselno enake določbe vsebuje tudi Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS št. RS 56/99 s spremembami, ki je pričel veljati 28. 7. 1999 (primerjaj 19. in 20. člen ZMZPP). Glede na to, da dogovor o izbiri prava ni bil zatrjevan, še manj dokazan, ter ker je bila kreditodajalka prva toženka, ki je pravna oseba s sedežem v Avstriji, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za razsojo treba uporabiti avstrijsko pravo. Tudi iz tega razloga je zato neutemeljeno tožnikovo utemeljevanje ničnosti kreditne pogodbe z argumenti, temelječimi na slovenskem pravnem redu (na ZKPT, ZOR, Ustavi RS).

Tožeča stranka je smiselno trdila, da je zaradi ničnosti kreditne pogodbe, ničen tudi sporazum oziroma je ničnostne razloge za kreditno pogodbo raztezala tudi na sporazum. Glede na takšno utemeljevanje ničnosti sporazuma, ki je bil sicer sklenjen v skladu z določbami Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/78 s spremembami, v nadaljevanju ZIP), je sodišče prve stopnje, glede na to, da ničnost kreditne pogodbe ni bila ugotovljena, pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma zoper prvo toženko. Ob tem velja še dodati, da ZKPT ni urejal oziroma se ni nanašal na sporazume o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, kar je bil po svoji pravni naravi sporni sporazum, zaradi česar kakršnokoli utemeljevanje ničnosti sporazuma na določbah ZKPT ne more biti uspešno.

Do ostalih pritožbenih navedb (zlasti v zvezi z vodenjem izvršilnega postopka, odškodninsko odgovornostjo tožene stranke) se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj za izpodbijano odločitev pravno niso pomembne in nanjo ne vplivajo (360. člen ZPP).

Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih tožeča stranka ni priglasila.