Jedro

Pritožnik (dolžnik) navaja, da neposredno izvršljiv notarski zapis, na podlagi katerega je sodišče dovolilo izvršbo, ni izvršilni naslov, ker terjatev ni zapadla. S tem v zvezi zatrjuje ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, vendar neutemeljeno. V ta ugovorni razlog namreč uvrščamo tiste listine, ki sploh ne morejo biti izvršilni naslovi (ker jim torej ta lastnost ni podeljena z zakonom, ker jih je izdal nepristojen organ ali ker ne vsebujejo zakonsko določene vsebine - na primer soglasja dolžnika za neposredno izvršljivost; 17. člen ZIZ), ali pa listine, ki sicer po zakonu imajo moč izvršilnega naslova, vendar nimajo vseh sestavin, ki so potrebne, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo (primerjaj 21. člen ZIZ, zlasti njegov prvi odstavek).

Ob odločanju o ugovoru ZIZ sodišču uradnega preizkusa obstoja tega (sicer impugnacijskega) ugovornega razloga več ne nalaga (drugi odstavek 55. člena ZIZ). Kar je končno jasno, saj potem ko dolžnik postane stranka postopka, je na njemu trditveno in dokazno breme (primerjaj 212. člen ZPP) o nasprotnem.

Listine iz prvega odstavka 24. člena ZIZ je treba razumeti izključno v smislu formalnega dokaznega pravila v okviru izvršilnega postopka in ne v smislu določbe materialnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke delno ugodilo ugovoru in sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izterjava zakonskih zamudnih obresti od zneska 300.000,00 EUR od vložitve predloga za izvršbo dalje do plačila ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo; v drugem odstavku iste točke v preostalem delu ugovor zavrnilo, ter (II.) odločilo, da mora upnik dolžniku v roku 8 dni povrniti stroške 55,00 EUR s pripadki, (III.) svoje stroške pa krije sam.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz pritožbenega razloga kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Pritožnik (dolžnik) navaja, da neposredno izvršljiv notarski zapis, na podlagi katerega je sodišče dovolilo izvršbo, ni izvršilni naslov, ker terjatev ni zapadla. S tem v zvezi zatrjuje ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, vendar neutemeljeno. V ta ugovorni razlog namreč uvrščamo tiste listine, ki sploh ne morejo biti izvršilni naslovi (ker jim torej ta lastnost ni podeljena z zakonom, ker jih je izdal nepristojen organ ali ker ne vsebujejo zakonsko določene vsebine – na primer soglasja dolžnika za neposredno izvršljivost; 17. člen ZIZ), ali pa listine, ki sicer po zakonu imajo moč izvršilnega naslova, vendar nimajo vseh sestavin, ki so potrebne, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo (primerja 21. člen ZIZ, zlasti njegov prvi odstavek). Nič od tega pritožnik ne zatrjuje, višje sodišče pa teh pomanjkljivosti tudi ni zasledilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

7. Višje sodišče je te pritožbene navedbe preizkusilo še iz razloga po 6. točki 55. člena ZIZ, saj pritožnik zatrjuje, da terjatev še ni zapadla, torej da še ni potekel rok za izpolnitev terjatve (zakaj, je pojasnjeno v nadaljevanju). Pritožnik navaja, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ zavrniti izvršbo, saj upnik ni izkazal, da je terjatev iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba, že zapadla, zato notarskega zapisa tudi ni mogoče šteti za izvršljivega, s tem pa tudi ne predstavlja izvršilnega naslova in na njegovi podlagi ni mogoče dovoliti izvršbe. Navaja, da upnik ni izkazal, da je dolžnika, ki je sicer solidarni porok po kreditni pogodbi in neposredno izvršljivem notarskem zapisu (glej robno št. 6), pozval k plačilu. Pa bi ga moral, saj se je zavezal plačati kar se je glavni dolg dolžnik zavezal plačati s posojilno pogodbo, na prvi poziv in brez ugovora, v 8 dneh od prejema poziva na plačilo.

8. Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, na to pa pravilno opozarja tudi upnik v odgovoru na pritožbo, da je dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje zapadlost terjatve ugovarjal povsem pavšalno. Drži sicer, da mora izvršilno sodišče v okviru materialnega prava paziti, ali listina, ki je zatrjevana kot izvršilni naslov, predstavlja izvršilni naslov po 17. členu OZ (v konkretnem primeru to velja za neposredno izvršljiv notarski zapis) ter ali je obveznost iz notarskega zapisa izvršljiva (primerjaj 20.a člen ZIZ), saj je izvršljivost terjatve materialnopravna predpostavka za dovolitev izvršbe. Vendar pa to po uradni dolžnosti velja le za odločanje o predlogu za izvršbo in se predvsem omeji na formalni preizkus zapadlosti terjatve glede na zapadlost (potek roka za plačilo), kot je določena v poravnavi. Na podlagi drugega odstavka 17. člena ZIZ to velja tudi za zapadlost terjatve iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (primerjaj zlasti druga odstavka 20. in 20.a člena ZIZ). Ob odločanju o ugovoru pa ZIZ sodišču uradnega preizkusa obstoja tega (sicer impugnacijskega) ugovornega razloga več ne nalaga (drugi odstavek 55. člena ZIZ). Kar je končno jasno, saj potem ko dolžnik postane stranka postopka, je na njemu trditveno in dokazno breme (primerjaj 212. člen ZPP), da najprej konkretno nasprotuje, da je terjatev zapadla v plačilo, ter za zatrjevano poda dokazne predloge. Tudi če bi se zavzelo drugačno stališče (glede težav z umestitvijo tega ugovornega razloga pri poravnavah in notarskih zapisih primerjaj stališče Vesne Rijavec v Civilno izvršilno pravo, GV Založba, 2003, podrazdelek 2.6.1.1.5), torej da na obstoj tega ugovornega razloga pri notarskih zapisih (in poravnavah) pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru uporabe materialnega prava, mora veljati, da to velja le glede tistega, kar izhajajo iz samega notarskega zapisa (višje sodišče je že opozorilo na druga odstavka 20. in 20.a člena ZIZ), ne pa tudi glede tistega, kar sodi v dejstveni podstat - ali je upnik glavnega dolžnika ali poroka opomnil k plačilu, kdaj in kako je bilo to izvedeno (seveda v primerih, ko je to potrebno). To je najprej dejansko vprašanje, dejstva (sem pa spada tudi vsebina pogodbenega prava) pa mora zatrjevati stranka (primerjaj drugi odstavek 7. člena ZPP in drugi odstavek 55. člena ZIZ, pri čemer ne gre za izjemo iz drugega odstavka 7. člena ZPP).

9. Upnik je v predlogu za izvršbo zatrjeval, da je obveznost glavnega dolžnika zapadla 30. 6. 2014, po določbi 11. člena pogodbe, ki je sestavljena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, je bil upravičen od solidarnih porokov (dolžnik je eden izmed njih) zahtevati plačilo šele po preteku dveh let od dneva, ko zapadejo v plačilo obveznosti po tej pogodbi. Zatrjevano je bilo, da je ta rok iztekel 30. 6. 2016. Na to je moralo sodišče ob dovolitvi izvršbe paziti po uradni dolžnosti (glede na zgoraj povedano). Na konkretne navedbe mora dolžnik konkretno odgovoriti, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 214. člen ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v izvršbi (15. člen ZIZ), ko je dolžnik na tako trditveno podlago le pavšalno odgovoril, da listine, ki so podlaga za izvršbo, niso izvršljive. Zakaj, ni v ničemer pojasnil. Šele sedaj v pritožbi navaja, da bi moral upnik izkazati še prejem poziva na plačilo, saj se je dolžnik zavezal plačati šele v 8 dneh po prejemu tega poziva. To pa presega obseg preizkusa po uradni dolžnosti.

10. Tudi sicer je zmotno stališče pritožnika, da bi obveznost iz notarskega zapisa zapadla v plačilo šele po prejemu tega poziva za plačilo, kot to pravilno opozarja upnik v odgovoru na pritožbo. Dejstvo je, da je bila zapadlost terjatve do glavnega dolžnika vezana na rok (30. 6. 2014), v odnosu do solidarnih porokov in plačnikov pa tako, da ima upnik (posojilodajalec) **pravico terjati** plačilo zapadlih (!) obveznosti po tej pogodbi šele po preteku dveh let od dneva, ko zapadejo v plačilo obveznosti po tej pogodbi (torej po 30. 6. 2016). Pravilno je opozoril upnik v odgovoru na pritožbo, da v tej zadevi ne gre za uporabo tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, ker je zapadlost določena že z rokom in se torej določa po vsebini prvega odstavka 20.a člena ZIZ.

11. V delu, v katerem se pritožnik sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani (sklep II Ip 2995/2017 z dne 18. 10. 2017), višje sodišče odgovarja, da gre za odločbo, ki je sprejeta v potrošniškem sporu, poleg tega pa je bila sprejeta v okviru pogodbenega dejanskega stanu nastopa odstopnega upravičenja pri izredni odpovedi. V sedaj presojani zadevi se vprašanje predčasne zapadlosti zaradi izredne odpovedi ni postavilo.

12. Glede zmotne uporabe 75. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki jo pritožnik zatrjuje v zvezi s pomanjkljivostjo oblike pooblastila za sklenitev cesijske pogodbe, velja tako kot zgoraj. Pritožbene navedbe, da upnikova pooblaščenka (to je prevzemnikova pooblaščenka) za sklenitev cesijske pogodbe ni imela pooblastila v obliki notarskega zapisa, so pritožbena novota (primerjaj prvi odstavek 337. člena ZPP). Tega pritožnik na prvi stopnji ni ugovarjal. Sicer pa je ta določba OZ pomembna le glede pogodbe o cesiji, za katero pa zakon (OZ) posebne obličnosti ne zahteva. Listine iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, na katere pritožnik očitno referira v navezavi s pooblastilom, je treba razumeti izključno v smislu formalnega dokaznega pravila v okviru izvršilnega postopka in ne v smislu določbe materialnega prava (s tem je višje sodišče hkrati odgovorilo, zakaj je za potrebe tega postopka – za potrebe prvega odstavka 24. člena ZIZ – zadoščala že Pogodba o potrditvi odstopa z dne 7. 2. 2017). Poleg tega se zatrjevana nepravilnost nanaša na pooblastilo na strani pridobitelja in ne na strani odsvojitelja, zato je ta pritožbeni argument še toliko bolj neutemeljen. Posledično tudi ne more držati pritožbeni argument, da je zaradi pomanjkanja zatrjevane obličnosti pooblastilo nično, posledično pa je ničen tudi notarski zapis SV 2133/16 Notarja C. C., v obliki katere je bila sestavljena Pogodba o prodaji in nakupu terjatev iz posojilnih razmerij, sklenjena med odstopnikom in prevzemnikom (upnikom v tem postopku) – da bi za odločitev zadoščala za Pogodba o potrditvi odstopa z dne 7. 2. 2017, pa je višje sodišče zgoraj že opozorilo.

13. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da upnik o odstopu terjatve ni bil obveščen. Vsekakor je bil vsaj v tem postopku, zakaj bi moral biti prej, ni pojasnil. To bi bilo pomembno le, če bi dolžnik obveznost, ki jo ima do upnika na podlagi pogodbe, ki je neposredno izvršljiva, izpolnil odstopniku terjatve (primerjaj drugi drugi odstavek 419. člena OZ). Tega pritožnik v postopku na prvi stopnji (velja tudi za pritožbo) ni zatrjeval. Pritožbeni argument, da je kot prevzemnik v pogodbi označen HOLDING A.S. in ne upnik iz tega postopka (HOLDING ANONIM SIRKETI), zato dolžnik še danes naj ne bi bil seznanjen z odstopom terjatve, je po pojasnjenem očitno neutemeljen.

14. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja za upnika, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).