Jedro

Ker se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva, je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Tožnik je imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji, pri čemer s tem povezani presoji tožene stranke v tožbi ne ugovarja določno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla drugi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob podaji drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, vloženega na zapisnik 5. 3. 2024. Iz njih je v zvezi z novimi dejstvi in dokazi uvodoma razvidno, da tožnik v času podaje prošnje za mednarodno zaščito ni bil skoncentriran, saj je balkanska pot težka. Nato je povedal, da je imel v Alžiriji punco, njeni starši pa so izvedeli za to zvezo. Niso ga marali, ko so izvedeli, da je po narodnosti Berber. Grozili so mu s smrtjo, saj niso želeli, da bi bila skupaj. Leta 2017 so dekletov brat in druge osebe prišle do njega s hladnim orožjem v rokah, dekletov brat ga je boksnil v obraz, njen bratranec pa ga je zabodel v hrbet. Rekli so mu, da ga bodo ubili, če ga še enkrat vidijo z dekletom. Sosedje so ga odpeljali v bolnišnico, kjer je ostal dva dni, takrat je povedal policiji, kdo ga je napadel. Tožnik je predložil štiri fotografije brazgotin, ki naj bi nastale v tem dogodku.

3. Uradna oseba je tožniku pojasnila, da je omenjeno navajal že v predhodnem postopku, ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito leta 2020. Vprašala ga je, če ima kakšne razloge, ki so obstajali že pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, vendar jih takrat iz upravičenih razlogov ni mogel navajati. Tožnik je povedal, da je zaradi omenjenega odšel iz izvorne države. Rekel je, da bo dostavil še druga dokazila, na primer zdravniške izvide, vendar šele, ko bo na svobodi. Uradna oseba je tožniku predstavila, da je zdravniške izvide obljubil že v času podaje prvega zahtevka leta 2022, vendar jih do danes še ni pridobil. Tožnik je odgovoril, da bo dokazila dostavil, če pridobi pisno garancijo, da ne bo vrnjen v Alžirijo. Na vprašanje uradne osebe, če ima nova dejstva ali dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe, je odgovoril nikalno. Zahtevek je podal, saj so ga nastanili v Centru za tujce.

4. Iz nadaljnjih ugotovitev je razvidno, da je tožnik predhodno vložil več prošenj za mednarodno zaščito. Prvo je podal 22. 1. 2019, vendar je bil postopek s sklepom z dne 1. 2. 2019 ustavljen, ker je samovoljno zapustil azilni dom. Dne 20. 10. 2021 (pravilno 27. 1. 2020) je vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, vendar je bil postopek zaradi ponovne samovoljne tožnikove zapustitve azilnega doma ustavljen s sklepom z dne 10. 2. 2020. Dne 20. 10. 2021 je tožnik podal tretjo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 7. 1. 2022. Navedeno prošnjo je tožnik utemeljeval s težavami, ki jih je imel s sosedi, ki so bili v sporu z njegovim bratrancem zaradi narodnosti. Tožbo zoper navedeno odločbo je Upravno sodišče zavrnilo s sodbo I U 95/2022-18 z dne 20. 5. 2022 (pravnomočna je postala 20. 5. 2022).

5. Dne 21. 6. 2022 je tožnik vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 30. 6. 2022 (pravnomočen je postal 2. 8. 2022), saj ga je tožnik utemeljeval z istimi razlogi kot prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je ob tej priložnosti še presodila, da tožnikove možnosti za priznanje mednarodne zaščite ne bi povečale niti dodatne navedbe glede zaporne kazni in sodbe v odsotnosti.

6. Tožena stranka je proučila tožnikove izjave ob podaji vseh treh prošenj za mednarodno zaščito, na osebnem razgovoru ter ob podaji prvega in drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Ugotovila je, da tožnik v drugem zahtevku navaja težave, ki jih je imel pred odhodom iz izvorne države in se nanašajo izključno na zvezo z nekim dekletom. Tožena stranka izpostavlja, da je tožnik težave zaradi zveze z dekletom (poleg težav z narodnostjo) uveljavljal že ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito (27. 1. 2020), v zvezi s katero je bil 10. 2. 2020 izdan sklep o ustavitvi postopka. Ob podaji prve in tretje prošnje ter na osebnem razgovoru, ki ji je sledil, ni navajal težav zaradi zveze z dekletom v Alžiriji, saj je omenjal zaroko z nekim dekletom in pretep (na glavni obravnavi 20. 5. 2022). Navedeno po presoji tožene stranke pomeni, da je tožnik razloge za odhod iz države prilagajal v različnih predhodnih postopkih in o njih tudi na Upravnem sodišču kontradiktorno izpovedoval, kar je bilo izpostavljeno tako v odločbi z dne 7. 1. 2022 kot tudi v sodbi I U 95/2022-18 z dne 20. 5. 2022. 7. Po presoji tožene stranke se tožnikove težave zaradi zveze z dekletom ne morejo šteti za novo dejstvo v postopku, saj jih je navajal že ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito. Za tak položaj, ko v zvezi s tem ni bila izdana vsebinska odločitev, pa je odgovoren le tožnik, saj je bil postopek ustavljen zaradi njegove samovoljne zapustitve azilnega doma. Kot že navedeno, se tožnik ob podaji tretje prošnje za mednarodno zaščito ni skliceval na navedene težave zaradi zveze z dekletom, zato tožena stranka ni imela podlage, da o tem vsebinsko odloči. Celo več, tožnik omenjenih težav ni navajal niti na kasnejšem razgovoru zaradi podaje prvega zahtevka. Krivda, da tožnik omenjenega ni že predhodno uveljavljal, je torej izključno na njegovi strani, še posebej zato, ker je imel za to več možnosti. Tožniku so bili v postopkih namreč predstavljeni vsi pogoji za pridobitev mednarodne zaščite, poleg tega je bil opozorjen, da mora govoriti po resnici. Kljub temu, da je bil večkrat vprašan, ali želi karkoli dodati, ni omenjal navedenih težav zaradi zveze z dekletom. Tožena stranka izpostavlja, da ni njena naloga iskati razloge za priznanje mednarodne zaščite, ampak je na vlagatelju, da prošnjo utemelji z vsemi razlogi, zaradi katerih je odšel iz izvorne države. Tožnik je ob podaji drugega zahtevka navedel, da so se težave zaradi zveze z dekletom začele leta 2017, sam pa je iz države odšel leta 2018. Če bi tožnik želel, da se omenjene težave obravnavajo kot novo dejstvo v postopku, bi jih moral navajati ob (vseh) predhodno podanih prošnjah za mednarodno zaščito oziroma ob podanem prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in pred vsebinsko odločitvijo v postopkih. Poleg tega tožena stranka nima podatkov, da bi se tožnik v času od podaje prošenj za mednarodno zaščito do podaje drugega zahtevka vračal v izvorno državo, kar bi lahko nakazovalo na to, da se mu je tam morebiti zgodilo kaj novega.

8. Glede na navedeno tožnik po presoji tožene stranke v drugem zahtevku uveljavlja razloge, ki so se v celoti zgodili že v času pred uvedbo predhodnih postopkov in jih zaradi svoje krivde (prilagajanja izjav različnim fazam postopka in arbitrarne izbire, katera dejstva bo navedel in katerih ne) ni konkretno uveljavljal pred izdajo pravnomočnih odločitev. Zato v obravnavani zadevi ne gre za dejstvo, ki bi nastalo po izdaji predhodnih odločitev pristojnega organa. Tožena stranka še ugotavlja, da predložene slike brazgotin nimajo dokazne vrednosti, saj niso datirane in jih je posledično težko časovno opredeliti in tako nesporno povezati z dogodki, ki jih je tožnik omenjal ob podaji drugega zahtevka. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da bi lahko naknadno dostavil zdravniška potrdila, tožena stranka pojasnjuje, da kasnejšega dopolnjevanja podanega zahtevka zakon ne dovoljuje. Poleg tega izpostavlja, da je imel tožnik za predložitev dokazil več kot dovolj časa, saj jih je obljubljal že 21. 6. 2022, ko je podal prvi zahtevek, pred tem pa je podal tudi tri prošnje za mednarodno zaščito. Krivdo, da tega ni storil, nosi izključno tožnik, še posebej zato, ker v zahtevku uveljavlja dejstva, ki so se mu zgodila še pred zapustitvijo države.

_Tožnikove trditve_

9. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

10. Tožnik meni, da je njegova zgodba koherentna, ne glede na nekatere pomanjkljivosti in neskladnosti. Po narodnosti je Berber, živel je v socialno ekonomski stiski, ker ima zaključeno le osnovno šolo, izučil se je za različna fizična dela, ki jih je opravljal nelegalno in je za njih dobil zelo nizko plačilo, s katerim ni mogel prispevati k preživljanju svoje družine in sebe. Služil je vojaški rok, vendar v vojski ni mogel delati zaradi poškodb, pri čemer mu niso dali ne odškodnine ne plačila. Ves čas je navajal, da se je počutil ogroženega s strani nedržavnega subjekta, torej razširjene družine bivšega dekleta arabske narodnosti, saj so njega in njegovega bratranca napadli. Incident so večkrat prijavili alžirskim varnostnim organom, ki niso posredovali, pri čemer je prijava sprožila še več nasilnih obračunavanj s tožnikom (bil je hudo poškodovan, pretepen in večkrat zaboden z nožem in orožjem podobnemu sablji). Več kot mesec dni je bil hospitaliziran in skoraj 15 dni v komi. Posledice mnogih poškodb so še danes vidne (ureznina na glavi in vbod noža v hrbet).

11. Tožnik razume, da je na njem breme, da predloži nove dokaze in navaja nova dejstva, ki bi bistveno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, vendar meni, da mu bo z izpodbijanim sklepom za vedno omejen dostop do mednarodne zaščite, saj v nobeni drugi državi Evropske unije nikoli ne bo mogel biti ponovno vložiti prošnje. Trdi, da mu v izvorni državi grozi resna škoda zaradi nezakonite zaporne kazni zaradi preganjanja nedržavnega subjekta, in da mu državni varnostni organi izvorne države niso nudili primerne zaščite kot posamezniku berberske narodnosti, ki je po mnogih mednarodnih poročilih manjšinsko zatirana narodnostna skupina.

_Odgovor na tožbo_

12. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

_Presoja tožbe_

13. Dne 25. 3. 2024 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

16. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

17. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1, 2 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.3 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II4, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.5

18. V obravnavani zadevi ni sporno, da so dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (težave, ki jih je imel zaradi zveze z dekletom), obstajala že v predhodnem postopku in da se je tožnik takrat skliceval nanje (povzetek je razviden iz 6. in 7. točke obrazložitve te sodbe). Ob takih okoliščinah (ko se je tožnik predhodno že skliceval na zatrjevana "nova" dejstva) pa je logično in pravilno nosilno stališče izpodbijanega sklepa, da navedenih dejstev ni mogoče šteti za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Ker iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje navedeni presoji tožene stranke (tožnik v tožbi le ponavlja trditve iz upravnega postopka), sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni nasprotoval presoji tožene stranke, da je zatrjevana nova dejstva uveljavljal v predhodnem postopku, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Navedeno velja tudi glede tožbenih trditev v zvezi z nezakonito zaporno kaznijo in tožnikovo berbersko narodnostjo (povzetek je razviden iz 11. točke obrazložitve te sodbe); tožnik namreč ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da je v sklepu o zavrženju tožnikovega prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka (1) ugotovila, da gre za iste razloge, kot v prošnji za mednarodno zaščito (povzetek je razviden iz 5. točke obrazložitve te sodbe), in (2) presodila, da tožnikove možnosti za priznanje mednarodne zaščite ne bi povečale niti dodatne navedbe glede zaporne kazni in sodbe v odsotnosti.

19. V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II,6 sodišče še ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 5. 3. 2024, na katerega tožnik ni imel pripomb, razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji, pri čemer s tem povezani presoji tožene stranke v tožbi ne ugovarja določno. S tožbenimi navedbami pa ne nasprotuje niti razlogom izpodbijanega sklepa glede pravilnosti poteka predhodnega postopka za priznanje mednarodne zaščite z vidika tožnikove informiranosti in zaupnosti postopka ter s tem povezane tožnikove možnosti izjave o pomembnih dejstvih.

20. Sodišče še pojasnjuje, da z vidika presoje izkazanosti predpostavk za ponovno prošnjo niso pravno pomembne tožbene navedbe, da bo tožniku "z izpodbijanim sklepom za vedno omejen dostop do mednarodne zaščite, saj v nobeni drugi državi Evropske unije nikoli ne bo mogel biti ponovno vložiti prošnje".

21. Glede na omenjeno procesno dejansko stanje, ko se je tožnik strinjal s presojo tožene stranke, da je zatrjevana nova dejstva uveljavljal že v predhodnem postopku, toženi stranki ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.7

22. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve). 3 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 6 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II). 7 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve).