Jedro

V opisu dejanja niso navedena dejstva in okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je vozilo Alfa Romeo 147 izviralo iz kaznivega dejanja. To pomeni, da v konkretnem delu opisa dejanja ni ustrezno konkretiziran eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, in sicer znak, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem. Konkretni del opisa dejanja vsebuje le ponovitev abstraktnega dela, to je navedbo, da je osebni avtomobil izviral iz kaznivega dejanja, kar pa po presoji višjega sodišča ne zadostuje. Opis dejanja kot historičnega dogodka je najpomembnejši del vsakega obtožnega akta. Vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Obdolženec mora zaradi možnosti učinkovite obrambe vedeti, kaj točno se mu očita, zato mora biti to v opisu dejanja tudi ustrezno in dovolj natančno konkretizirano.

Izrek

I. Pritožbi obdolženčeve zagovornice se ugodi in se izpodbijana sodba:

1. glede točke I/3 v odločbah o krivdi, odločbi o določitvi posamične kazni, izreku enotne kazni in vštetju pripora in v točkah IV in V izreka spremeni tako, da se obdolženi A. A., rojen ... 1981, s stalnim prebivališčem ... državljan R Srbije, iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oprosti obtožbe, da si je premično stvar, za katero je vedel, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, pridobil in zatem prikril, s tem, da je v času od dne 22. 1. 2019 v kraju P. v Republiki Italiji od neugotovljene osebe prevzel osebni avtomobil Alfa Romeo 147, reg. št. ..., letnik 2006, vreden najmanj 2.000,00 €, ki je izviral iz kaznivega dejanja ter ga dne 22. 1. 2019 izročil B. B., da mu ga je odpeljal proti Srbiji z namenom njegove prodaje, pri čemer je B. B. prikril, da vozilo izvira iz kaznivega dejanja, tako da je dne 23. 1. 2019 ob 3:15 uri B. B. z vozilom prestopil državno mejo na Mednarodnem mejnem prehodu Obrežje in ga odpeljal v Republiko Srbijo, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, vse v tem delu, obremenjujejo proračun.

Predmeti, navedeni v zadnjih dveh alinejah točke IV izreka izpodbijane sodbe, to so, prometno dovoljenje št. ... za vozilo Alfa Romeo 147 in registrski tablici ..., se ne odvzamejo.

2. glede točk I/1, I/2, v odločbah o krivdi, o določitvi posamičnih kazni, izreku enotne kazni, vštetju pripora, izreku stranske kazni, v prvih petih alinejah točke IV in v prvem odstavku točke V izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve dveh kaznivih dejanj prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 in enega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Obdolžencu je določilo kazni sedem mesecev zapora, eno leto zapora in pet mesecev zapora, ter mu izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas, prestan v priporu od dne 23. 1. 2019 od 11:20 ure dalje. Izreklo mu je tudi stransko kazen izgon tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas štirih let. Odločilo je, da se obdolžencu odvzame osebno vozilo Alfa Romeo Stelvio s št. šasije ..., registrski tablici ..., prometno dovoljenje Italije št. ..., daljinski ključ z logotipom Alfa Romeo, mobilni telefon Samsung Galaxy S9 IMEI: ... z vstavljeno SIM kartico tel. številke ..., prometno dovoljenje številka in registrski tablici ... Obdolženca je, pod točko II izreka sodbe, oprostilo enega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da se obdolženca oprosti povrnitve le teh, oziroma ti skupaj s potrebnimi izdatki obdolženca ter potrebnimi izdatki njegove zagovornice v oprostilnem delu sodbe obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo sta se pritožila državni tožilec in obdolženčeva zagovornica. Prvi se je pritožil zoper oprostilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu zanj določi kazen osem mesecev zapora; podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornica pa se je pritožila zoper obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitanih kaznivih dejanj; podrejeno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in še podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo.

3. Obdolženčeva zagovornica je podala odgovor na pritožbo državnega tožilca in je predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba obdolženčeve zagovornice je utemeljena, pritožba državnega tožilca pa ne.

5. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da v opisu dejanja pod točko I/3 izreka izpodbijane sodbe niso navedena dejstva in okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je vozilo Alfa Romeo 147 izviralo iz kaznivega dejanja. To pomeni, da v konkretnem delu opisa dejanja ni ustrezno konkretiziran eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, in sicer znak, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem. Konkretni del opisa dejanja vsebuje le ponovitev abstraktnega dela, to je navedbo, da je osebni avtomobil izviral iz kaznivega dejanja, kar pa po presoji višjega sodišča ne zadostuje. Opis dejanja kot historičnega dogodka je najpomembnejši del vsakega obtožnega akta. Vsebovati mora vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Obdolženec mora zaradi možnosti učinkovite obrambe vedeti, kaj točno se mu očita, zato mora biti to v opisu dejanja tudi ustrezno in dovolj natančno konkretizirano.

6. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, saj dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), kar s svojimi pritožbenimi navedbami dejansko uveljavlja pritožnica. Pritožbi obdolženčeve zagovornice v tem delu je višje sodišče zato ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe za storitev kaznivega prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1, to je za dejanje, navedeno pod točko I/3 izreka izpodbijane sodbe.

7. Posledično je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločbah o stroških kazenskega postopka in odvzemu predmetov, obe v delu, ki se nanaša na zgoraj navedeno kaznivo dejanje, in sicer tako, da je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, obremenjujejo proračun, prometno dovoljenje št. ... za vozilo Alfa Romeo 147 in registrski tablici ... pa se obdolžencu se ne odvzamejo.

8. V zvezi z dejanjem pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe, to je v zvezi z vozilom Alfa Romeo Stelvio, gre pritožnici pritrditi v tem, da zgolj neporavnane obveznosti iz naslova leasinga za to vozilo, ki jih je imel leasingojemalec C. C., ki je obdolžencu izročil to vozilo, še ne pomenijo in ne dokazujejo, da je vozilo v trenutku, ko ga je obdolženec prevzel, izviralo iz kaznivega dejanja. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je leasingodajalec šele dan po tem, ko je bil obdolženec s tem vozilom zaustavljen na mejnem prehodu, C. C. odpovedal leasing pogodbo za to vozilo in vozilo prijavil kot ukradeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov v spisu sicer pravilno ugotovilo, da C. C. ni redno plačeval leasing obrokov za to vozilo, vendar v postopku ni bilo razčiščeno, koliko časa jih ni plačeval in ali je, še preden je vozilo izročil obdolžencu, že nastopila njegova obveznost vračila vozila leasingodajalcu oziroma ali je bil že pozvan na vrnitev vozila, torej ni bilo ugotovljeno in razčiščeno, ali je vozilo, ko ga je obdolženec prevzel, tedaj že izviralo iz kaznivega dejanja. To pa je zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja, kot pravilno navaja pritožnica.

9. Upoštevaje navedeno se tudi pritožbene navedbe, da obdolženec ni vedel, da si je C. C. vozilo pridobil s kaznivim dejanjem, nakazujejo kot utemeljene.

10. V zvezi z dejanjem pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe, to je v zvezi z vozilom Golf, pa pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče D. D., ki bi kot lastnik vozila lahko izpovedal o tem, ali je vozilo res imelo t. i. fermo administrativo in, ali mu je bilo res ukradeno, s čimer bi se potrdil ali pa ovrgel obdolženčev zagovor, da je kupil vozilo s to prepovedjo od dejanskega lastnika, lastnik, naveden v prometnem dovoljenju, pa je vozilo lažno prijavil kot ukradeno, da bi se rešil dolgov in obveznosti. Takšna prodaja vozila, torej dejanska prodaja brez prepisa vozila, pri čemer gre za kršenje predpisov o fermi administrativi, pa tudi predpisov, ki urejajo prodajo in prepis vozil, pomeni po navedbah pritožnice prekršek in ne kaznivega dejanja, zato vozilo Golf ne izvira iz kaznivega dejanja, obdolženec pa posledično ni storil kaznivega dejanja prikrivanja. Pritožnica navaja, da je v Italiji znana praksa prodaje takšnih vozil na takšen način, kar je potrdila tudi priča E. E. in je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedbe predlaganega dokaza kršilo obdolžencu pravico do obrambe. Po mnenju pritožnice zgolj podatek, da je bilo vozilo na policiji prijavljeno kot ukradeno, brez ugotavljanja okoliščin s tem v zvezi, ob upoštevanju obdolženčevega zagovora in izpovedbe priče E. E., ne zadostuje za zaključek, da je obdolženec kupil vozilo, ki je izviralo iz kaznivega dejanja oziroma, da je za takšen izvor vozila vedel. 11. S temi pritožbenimi navedbami pritožnica utemeljeno izpodbija razloge sodišča prve stopnje, navedene v točki 4 obrazložitve, za katere višje sodišče ugotavlja, da so tudi sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo obdolženčevemu zagovoru in izpovedbi priče E. E. o načinu nakupa vozila Golf in fermi administrativi, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, hkrati pa je zaključilo, da je vozilo, ki je bilo šele naslednji dan, ko je obdolženec z njim že zapustil Schengensko območje, evidentirano kot ukradeno, v trenutku pridobitve s strani obdolženca, izviralo iz kaznivega dejanja, obdolženec pa je na podlagi vseh okoliščin nakupa vozila vedel za takšen izvor. Takšni zaključki si po prepričanju pritožbenega sodišča medsebojno nasprotujejo. Če gre slediti obdolženčevemu zagovoru, da je kupil vozilo s fermo administrativo od dejanskega lastnika vozila, potem se nakazuje, da obdolženec ni kupil vozila, ki bi bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. To velja še toliko bolj, če je lastnik vozila D. D. lažno prijavil, da mu je bilo vozilo ukradeno. Navedenih dejstev in okoliščin (ali je vozilo sploh imelo fermo administrativo, kaj to pomeni, ali je s prodajo takšnega vozila storjen prekršek ali kaznivo dejanje, ali je bilo vozilo res ukradeno D. D.) pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo.

12. Upoštevaje vse navedeno je dejansko stanje v zvezi z vozilom Golf ostalo nepopolno ugotovljeno in se nakazuje, da bi utegnilo biti celo zmotno ugotovljeno, podana pa je tudi absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju.

13. Na podlagi vsega navedenega je višje sodišče pritožbi obdolženčeve zagovornice ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo, kot to izhaja iz izreka te odločbe, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse že izvedene dokaze in dokazni postopek dopolniti v smeri ugotavljanja, ali sta bili vozili Golf in Alfa Romeo Stelvio pridobljeni s kaznivim dejanjem, kar pomeni, da bo moralo ugotoviti, ali sta osebi, od katerih je obdolženec prevzel ti dve vozili, vozili pridobili s kaznivim dejanjem. Če bo sodišče ugotovilo, da sta vozili v trenutku prevzema s strani obdolženca že izvirali iz dokončanega kaznivega dejanja, bo moralo ugotoviti tudi, ali je obdolženec za takšen izvor vozil vedel. Po izvedenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje skrbno oceniti vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi. Za svoje zaključke bo moralo navesti utemeljene in prepričljive razloge. Ponovno bo moralo presoditi, ali je obdolženec ravnal tako, kot se mu očita, ter ali je s tem izpolnil vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja prikrivanja, pri čemer bo moralo upoštevati pravilno tudi določbo 2. točke devetega odstavka člena 99 KZ-1 (večjo vrednost predstavlja znesek, ki presega 5.000,00 EUR).

15. Državni tožilec v pritožbi navaja, da se je v dokaznem postopku brez dvoma izkazalo, da je prav obdolženec dne 14. 5. 2018 ob 3:59 z vozilom Fiat Doblo, reg. št. ..., ki je bilo nekaj ur pred tem ukradeno v Italiji, prestopil slovensko-hrvaško mejo, saj to izhaja iz uradnega zaznamka policista F. F. in iz njegove izpovedbe. Slednji je izpovedal, da je to preveril s pomočjo sistema nadzornih kamer in nacionalne baze podatkov hrvaških varnostnih organov, saj se v slovenskih policijskih evidencah vodijo prehodi oseb, v hrvaškem sistemu pa tudi prehodi vozil z vidnimi registrskimi tablicami, zaradi česar so za podatke zaprosili hrvaške organe, ki so jim podatek sporočili po telefonu. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se do vsebine uradnega zaznamka F. F. in do te njegove izpovedbe ni opredelilo, zaradi česar je zmotno zaključilo, da obdolženca z vozilom Fiat Doblo povezujejo zgolj fotografije na njegovem telefonu in, da je zgolj ustna informacija hrvaških organov premalo za povezovanje obdolženca s predmetom kaznivega dejanja. Tem pritožbenim navedbam sodišče druge stopnje sicer pritrjuje, vendar je ne glede na to odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolženca za prikrivanje tega vozila oprostilo, pravilna in utemeljena.

16. Pritožbeno sodišče namreč ne more pritrditi pritožniku v tem, da gre za takšen niz ugotovljenih okoliščin in dejstev, ki so med seboj tako trdno in logično povezana, da je mogoče z gotovostjo zaključiti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje prikrivanja. Kot je pravilno zaključilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi obdolženec lahko storil tudi kakšno drugo kaznivo dejanje v zvezi z navedenim vozilom, na primer tatvino tega vozila, povsem mogoče pa je tudi, da ni storil nobenega kaznivega dejanja, saj zgolj dejstva, da se je obdolženec s tem vozilom peljal čez mejo, da je imel na telefonu fotografije tega vozila in, da je bilo to vozilo nekaj ur pred tem ukradeno, ob tem, da se obdolženec v zvezi s tem vozilom ni spomnil ničesar in ni bilo ugotovljeno kdaj, kje, od koga, iz kakšnega razloga in na kakšen način je to vozilo prevzel, niti ne kakšne dokumente v zvezi s tem vozilom je imel pri sebi, ne zadostujejo za zaključek, da je obdolženec s tem, ko je prevzel to vozilo, prevzel stvar, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem in je obdolženec to vedel. 17. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih, to je v točki II in v drugem odstavku točke V izreka, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.