Jedro

V rednem postopku je sodišče dolžno opraviti glavno obravnavo, če je ne opravi, pomeni to bistveno kršitev določb pravdnega postopka,ki je absolutnega značaja. V postopku v sporih majhne vrednosti pa je določena izjema v čl. 450 in 454 ZPP, kar pomeni, da obravnava ni vedno potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v tč. 1 in 3 v veljavi in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 370,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 185,47 EUR od 4. 8. 2002, od zneska 185,00 EUR pa od 14. 12. 2002 vse do plačila in da je dolžna plačati izvršilne stroške v znesku 51,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2006 dalje do plačila. Sodišče je vodilo postopek po pravilih, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti ter zaključilo, da so izpolnjeni pogoji, da se o zadevi odloči brez glavne obravnave v skladu z določbo čl. 454 ZPP, saj med strankami ni bilo sporno dejansko stanje, pa tudi niso obstajale druge ovire za izdajo odločbe. Obrazložilo je, da za odločitev zadoščajo listinski dokazi, drugi dokazi pa niso bili predlagani. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka 26. 9. 2001 z družbo P. S. n. d. sklenila pogodbo št. ... o prodaji blaga na obroke, iz pogodbe je razvidno, da je tožena stranka kupila blago v znesku 219.600,90 SIT, med strankami pa je bilo dogovorjeno, da bo kupnino poravnala s čeki, v petih zaporednih mesečnih obrokih v znesku po 43.920,18 SIT za vsak obrok. Družba P. je del terjatve prenesla na tožečo stranko na podlagi cesijske izjave z dne 10. 7. 2002. Sodišče je še ugotovilo, da terjatev ni zastarala in da tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo z cesijo odstopljenega četrtega in petega obroka v skupnem znesku 87.840,00 SIT, z zamudnimi obrestmi. Sodišče je zaključilo, da tožena stranka tekom postopka ni niti zatrjevala niti dokazala, da je terjatev poravnala, zato je sodišče tudi zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in v laični pritožbi očita sodišču hujšo kršitev postopka. Sodišče mu v postopku ni omogočilo dokazovanja in pravičnega zagovora. Sodišču je posredoval dokaze, ki pa jih sodišče ni upoštevalo. V pritožbi je dokazoval, da ga za isto zadevo terjata dve stranki in sicer Z. T. in P., kar je sodišče namenoma spregledalo in ni dovolilo soočenja obeh strank, da bi zadevo razčistilo, ampak je obema odobrilo nadaljevanje izvršbe. Predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in razpiše obravnavo, na kateri bo lahko dokazoval in soočil obe stranki kot dokazno gradivo, ker dokumentacija ne zadostuje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik očita sodišču hujšo kršitev postopka, z navedbo, da mu nista bila omogočena dokazovanje in pravičen zagovor. Smiselno sodišču očita kršitev iz 8. in 10.tč. II. odst. 339. čl. ZPP (stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem). V rednem postopku je sodišče dolžno opraviti glavno obravnavo, če jo ne opravi, pomeni to bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je absolutnega značaja, v postopku v sporih majhne vrednosti pa je določena izjema v čl. 450 in 454 ZPP. 450. čl. ZPP določa, da postopek v teh sporih teče na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (torej gre za izjemo od načela neposrednosti in ustnosti). 454. čl. ZPP pa določa, da kadar sodišče po prejemu odgovora na tožbo, oz. po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, lahko odloči o sporu brez razpisa naroka. Torej obravnava ni vedno potrebna.

Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja zadoščajo predloženi listinski dokazi in da stranki drugih dokazov nista predlagali. Toženec je za svoje trditve predložil le sklep o izvršbi I 2004/00166, skupaj s predlogom za izvršbo in računom, kot dokaz je torej predložil samo te listine, drugih dokazov - neposrednega zaslišanja in soočenja pa ni predlagal. Ni predlagal niti svojega zaslišanja niti zaslišanja prič, zato pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče moralo soočiti obe stranki, niso dovoljene, ker predstavljajo pritožbeno novoto, ki se po določbi 337. čl. ZPP ne sme upoštevati. Iz njegovih navedb v ugovoru zoper sklep o izvršbi in kasnejših navedb, izhajajo le trditve, da ga za isti dolg terja P., vendar pa je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da iz listin izhaja, da to ne drži. V postopku v sporih majhne vrednosti je poudarjeno načelo ekonomičnosti postopka, omejeno je načelo neposrednosti, sodišče lahko samo na podlagi listin ugotovi dejansko stanje, kar je sodišče tudi storilo, iz listin pa tudi prepričljivo izhaja, da toženčeve navedbe niso utemeljene. Ko je tožeča stranka odgovorila na toženčeve navedbe z obširnimi pojasnili in obrazložila, da je bilo po pogodbi izdanih za poplačilo terjatve 5 čekov in da terjajo le za terjatev iz dveh čekov, toženec tej okoliščini ni ugovarjal, ampak je le ponovil, da je terjatev zastarana in da ni nikjer razvidno, da je pogodba stranka imela pravico prenesti terjatev na tožečo stranko in da s tožečo stranko ni v nobenem pravnem razmerju. To pa so pravna in ne dejanska vprašanja. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo toženčeve ustavne pravice in je pravilno uporabilo določbi čl. 450 in 454 ZPP in pritožba v tem delu ni utemeljena.

Pritožbeni očitki o tem, da sodišče njegovih dokazov ni upoštevalo, niso utemeljeni. Toženec je kot dokaz predložil le predlog in sklep o izvršbi, ki ga je vložil P., sodišče pa je ta dokaz pregledalo in listine tudi dokazno ocenilo ter zaključilo, da v tem postopku tožnik uveljavlja terjatev iz plačila dveh čekov, ki sta zapadla 25. 12. 2001 in 25. 1. 2002, to je 4. in 5. obroka, v izvršilni zadevi upnika P. pa se izterjujejo prej zapadli obroki.

Sodišče prve stopnje je tožencu tudi obrazložilo vsebino cesijske pogodbe in zakaj je zaključilo, da je bila cesija dovoljena in tudi navedlo pravno podlago. Sodba je v tem delu obširna in prepričljiva. Sodišče je pravilno uporabilo določbe čl. 417 in 419 Obligacijskega zakonika. 419 čl. izrecno določa, da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, prenos pa nima pravnega učinka le v primeru, če bi se upnik in dolžnik izrecno dogovorila, da prenos terjatve nima pravnega učinka. Kaj takšnega pa iz pogodbe ne izhaja. Toženec bi lahko v zvezi z odstopom terjatve in svojo obveščenostjo ugovarjal le, da je terjatev poravnal prejšnjemu upniku, ker za cesijo ni vedel, vendar pa takšnih okoliščin ni zatrjeval, saj ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi bila terjatev poravnana.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in zelo obširno obrazložilo svoje odločitve, pravilno je uporabilo materialno pravo, zato le pavšalne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je vodilo postopek korektno in v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku, toženec je predlagal kot dokaz le listine, ki jih je sodišče dokazno ocenilo in svojo dokazno oceno prepričljivo obrazložilo, zato so toženčevi očitki sodnici, da je nesposobna in pristranska žaljivi ter bi lahko sodišče, v skladu z določbo 109. čl. v zvezi s čl. 11 ZPP, toženca tudi kaznovalo z denarno kaznijo za žalitev.

Toženec s pritožbo ni uspel zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Pritožbo je bilo treba v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.