Jedro

Sodba, s katero je bilo odločeno o tožbi drugega tožnika v drugem upravnem sporu, ni mogoče šteti kot novo dejstvo in nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP (1986).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 855/2000-6 z dne 11.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 31.3.2000. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z njeno odločbo z dne 1.9.1998, s katero je spremenila odločbo Upravne enote D. z dne 9.9.1997, v delu, v katerem je bila tožniku določena do-življenjska mesečna renta in obdobje, ki je podlaga za priznanje pokojninske dobe, ki pripada tožniku iz statusa žrtve vojnega nasilja-izgnanca. V obrazložitvi navaja, da tožnik ni navedel novih dejstev in dokazov v smislu 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pravilno ocenila, da listine, na katere se je tožnik skliceval v predlogu za obnovo postopka, ne predstavljajo novega dokaza, niti iz njih ne izhaja novo dejstvo v smislu določbe 1. točke 249. člena ZUP/86. Z listinami, ki se nanašajo neposredno na tožnika, je upravni organ razpolagal že, ko je odločal o njegovem zahtevku, zato ne gre za nova dejstva ali nove dokaze, za katere se tedaj ni vedelo. Sodba, s katero je bilo odločeno o tožbi njegove sestre, je sodna presoja zakonitosti upravne odločbe v drugi upravni zadevi. To je ocena pravilnosti uporabe prava, kar ni novo dejstvo oziroma nov dokaz. Niti to niso potrdila o statusu žrtve vojnega nasilja za njegovi sestri, ki so po vsebini potrdila o odločitvi v drugi zadevi.

Tožnikovo sklicevanje na to, da so bile njegovim sestram in bratom pravice iz statusa žrtve vojnega nasilja priznane v drugačnem obsegu kot njemu, čeprav so bili vsi izpostavljeni nasilju okupatorja v enakem časovnem obdobju, kaže na to, da je bilo v postopku, v katerem se je odločalo o njegovem zaht-evku, dejansko stanje napačno ugotovljeno. To pa ni razlog za obnovo postopka. To nepravilnost bi tožnik moral uveljavljati v upravnem sporu s tožbo zoper odločbo, s katero je tožena stranka odločila o reviziji prvostopne odločbe o priznanju statusa in pravic žrtve vojnega nasilja tožniku. Tožnik pa takega upravnega spora ni sprožil. Tožnik v pritožbi navaja, da v obravnavani zadevi ni bila upoštevana enakost pred zakonom, ki je zapisana tudi v Ustavi Republike Slovenije. V času, ko je tekel postopek pred upravnim organom, še ni vedel za dejstvo, da je sestram in bratom priznan prihod v domovino dne 5.8.1946, zato se tudi ni pritožil. Poudarja, da so bili izgnani kot ena družina in so se tako tudi vrnili, torej bi moral tudi on imeti priznan enak datum vrnitve v domovino, kar je razvidno tudi iz pisma njegove sestre R.K. Predlaga, da prit-ožbeno sodišče pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot razlog za obnovo postopa velja samo takšna okoliščina, ki jo dopušča zakon kot razlog za obnovo z odločbo končanega upravnega postopka, nanaša pa se na ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji dokončna odločba. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik predlagal obnovo upravnega postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86. Po tej določbi se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva, ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in upo-rabljenimi dokazi pripeljali do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sodbe, ki jo navaja tožnik, in s katero je bilo odločeno o tožbi njegove sestre v drugem upravnem sporu, ni mogoče šteti kot novo dejstvo in nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86. To pa pomeni, da okoliščina za ta obnovitveni razlog v obravnavanem primeru ni verjetno izkazana. Na tej podlagi je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilna odločitev tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje potrdilo, ko je predlog za obnovo postopka zavrgla (2. odstavek 256. člena ZUP/86).

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki jih je tožnik uveljavljal že kot tožbene navedbe in je nanje prvostopno sodišče pravilno odgovorilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča samo ugotovljeno dejansko stanje ne more biti napadeno v zahtevi za obnovo postopka.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi tožnikovo zatrjevanje, da v obravnavanem primeru ni bila upoštevana enakost pred zakonom. Zgolj okoliščina, da odločitev sodišča ni takšna, kot jo pritožnik pričakuje, še ne utemeljuje očitka o kršitve Ustave Republike Slovenije. Poseg v to pravico bi bil podan, če bi bil izpodbijani akt sprejet v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljavljati ali bi lahko le omejeno uveljavljal svojo pravico oziroma če bi pritožnik sicer izpolnjeval z zakonom določene pogoje za -uveljavljanje svoje pravice, pa zaradi nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogel uveljavljati. V obravnavani zadevi očitno ne gre za tak primer.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.