Jedro

S strani sodišča prve stopnje ugotovljen soprispevek ni previsok. Za oceno tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka je ključno, da je slednji segel v območje delujočega stroja, čeprav bi moral in mogel vedeti, da tega ne sme storiti. Celo če ne bi šlo za delavca s skoraj enoletnimi izkušnjami, bi bilo tudi od drugega (neprofesionalnega) človeka, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, utemeljeno pričakovati, da ne posega v stroj med njegovim delovanjem. Kljub temu, da sama sporna odprtina ni bila zavarovana oziroma označena (sta pa bila na vozilu napisa "zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano" in "gibanje pod neodprtimi vrati je smrtno nevarno"), zato pritožbeno zavzemanje za zmanjšanje tožnikovega soprispevka ni utemeljeno. Odločilno je, da se že ob povprečni skrbnosti za lastno varnost v delujoč stroj ne sme posegati z roko, zato določene, na strani delodajalca ugotovljene pomanjkljivosti, ne morejo biti razlog za poseg v temelj izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.V obravnavani zadevi je tožnik zoper toženko, pri kateri ima njegov delodajalec zavarovano civilno odškodninsko odgovornost, iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je dne 20. 12. 2018 nastala pri opravljanju dela - pobiranju smeti s smetarskim tovornjakom, zahteval plačilo zneska 24.000 EUR s pripadki. Ko je vozilo dvignilo kontejner, sta iz odprtine na strani tovornjaka pogledali železna palica in cunja, ki ju je tožnik z desno roko želel odstraniti, pri tem pa mu je roko z rokavico zgrabilo in mu odrezalo kazalec v nivoju DIP sklepa.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo. Toženki je naložilo, da je v 15-tih dneh v stečajno maso tožnika plača 11.250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do plačila. V presežku, to je za znesek 12.750 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik v pravdi uspel v višini 46 % in toženka v višini 54 %, o višini stroškov pa bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

3.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se prisojena odškodnina zviša za 12.750 EUR in spremeni stroškovna odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je sodišče pri obrazložitvi spregledalo, da je izvedenec navedel, da delovna oprema ni bila varna za uporabo. Odprtina ni bila ustrezno zaščitena ali vsaj označena z opozorilom kot nevarno mesto. Izvedenec je zapisal, da manjši del odgovornosti nosi tudi oškodovanec - tožnik, ki je segal v nevarno območje, ko je stroj obratoval. Kako je sodišče manjši del odgovornosti ocenilo na 25 % škode, iz sodbe ni razvidno. Vendar pa manjši del odgovornosti ne predstavlja 25 % soprispevka pritožnika. Glede na primerljivo sodno prakso (npr. I Cp 1553/2013) je pri bistveno hujših kršitvah tožnikov prisojen manjši soprispevek. V navedeni zadevi je na primer tožnik z rokami posegel v območje žaganja z motorno žago. Takšno ravnanje je v nasprotju s predpisi o delu z motorno žago, ki podajalcu drv nalagajo, da je oddaljen od mesta žaganja vsaj 2 metra. Zato mu je bil prisojen 20 % soprispevek. V obravnavanem primeru pa ni bilo ugotovljeno, da je pritožnik kršil predpise o delu, ampak le to, da bi moral vedeti, da se mora med "kipanjem" smeti odmakniti od smetarskega vozila, kar je znano tudi vsakemu povprečno razumnemu človeku. Da bi se moral med "kipanjem" smeti odmakniti od smetarskega vozila, ni ugotovil niti sodni izvedenec. Tožnik je oseba, ki upravlja s strojem (vozilom), primerjava s povprečno razumnim človekom je v tem pogledu popolnoma nesprejemljiva. Povprečno razumen človek namreč ne ve, kako se upravlja s smetarskim vozilom. Skrb za varno delo pri delodajalcu, ki bi delavca ustrezno pripravila za rokovanje z vozilom, pa je bila nedosledna in pomanjkljiva. Delodajalec ni dovolj poskrbel za varnost. Podobna nezgoda kot pri tožniku je bila ugotovljena v zadevi Pdp 1094/2015 in tudi tam je sodišče ugotovilo nižji soprispevek. Ugotovilo je, da tožena stranka na stroju za pripravo sladoleda ni izvajala nobenih ukrepov v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, da stroj ni bil ustrezno tehnično pregledan oziroma zanj ni bila izdelana ocena tveganja, niti niso bili sprejeti ustrezni ukrepi glede varnosti in zdravja pri delu. Tožnikov prispevek je sodišče ocenilo na 15 %, saj bi moral delo opravljati tako, da bi varoval svojo varnost in zdravje pri delu, da torej z roko ne bi segel v delovno območje stroja vse do vrtečih se valjev. Glede na citirani sodbi bi bil po oceni pritožnika njegov soprispevek lahko maksimalno 15 %, če bi sodišče sploh ustrezno opredelilo, v čem ga vidi. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago toženke v zvezi s soprispevkom tožnika pa ta meni, da mu sodišče sploh ne bi smelo naložiti soodgovornosti za nastalo škodo, saj toženka ne pojasni, v čem naj bi bil tožnikov soprispelek. Izvedenec ga tudi ne opiše, ampak ga zgolj oceni kot manjšega. Sodišče je brez ustrezne obrazložitve pritožniku naložilo kar 25 % odgovornost, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev postopka.

Sodišče prve stopnje je zmotno odmerilo odškodnino, torej napačno uporabilo materialno pravo. Pri odmeri odškodnine je treba individualne značilnosti škodnih posledic oškodovanca objektivno ovrednotiti skozi prizmo primerjave s podobnimi primeri iz sodne prakse. Ta primerjava z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse, ki je sodišče ni naredilo (v sodbi ni navedene nobene sodne prakse, na katero bi se opiralo sodišče), kaže na to, da priznana odškodnina ni v skladu s sodno prakso, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. V nadaljevanju izpostavlja primere iz sodne prakse II Ips 46/2002, II Ips 852/2006, II Ips 627/2007 in II Ips 658/2009. Po mnenju tožnika je treba odškodnino zvišati na 15 do 16 povprečnih neto plač.

4.Toženka v zakonskem roku na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o soprispevku tožnika odločilo kljub pomanjkljivi trditveni podlagi toženke. Ne drži, da slednja ni pojasnila, v čem naj bi bil tožnikov soprispevek. Ves čas postopka je namreč trdila, da je tožnik za nastalo škodo sam odgovoren, ker je z roko samovoljno posegel v delovno območje stroja in med delovanjem le-tega segel v odprtino, česar pa, ob ustrezni poučenosti o varnosti pri delu, ne bi smel storiti.

7. Prav tako pritožniku ni mogoče slediti v delu, v katerem uveljavlja, sodba v zvezi z višino tožnikovega soprispevka ni ustrezno obrazložena in je zato podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako pojasnilo, da je po eni strani zavarovanec toženke tožnika pomanjkljivo poučil o varnosti pri delu oziroma pri uvajanju tožnika v delo ni dokazal potrebne skrbnosti v zvezi s spoštovanjem predpisov o varstva pri delu. Po drugi strani pa je tožnik, z že skoraj enoletnimi delovnimi izkušnjami, sam izpovedal, da je bil seznanjen z varnim delom in bi zato moral vedeti, da med delovanjem smetarskega vozila, na katerem so bili tudi opozorilni znaki, ni dovoljeno segati z roko. Kljub temu, da je že vsakemu povprečno razumnemu človeku znano, da se je treba med "kipanjem" smeti odmakniti od smetarskega vozila, je tožnik segel v območje delujočega stroja in skušal iz luknjice potegniti palico in cunjo, ki sta le 1 centimeter segali iz odprtine.

8. Delež sosprispevka oškodovanca v primeru deljene odgovornosti ni dejansko vprašanje, za rešitev katerega bi bilo potrebno izvedenčevo strokovno znanje, temveč je stvar pravne, sodniške ocene. Zato ni bistveno, da postavljeni izvedenec za varnost pri delu v obravnavani zadevi deleža tožnikovega soprispevka ni natančno opredelil.

9. S strani sodišča prve stopnje ugotovljen soprispevek tudi ni previsok. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v tej zadevi, poleg ugotovljene krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca, za oceno tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka ključno, da je slednji segel v območje delujočega stroja, čeprav bi moral in mogel vedeti, da tega ne sme storiti. Celo če ne bi šlo za delavca s skoraj enoletnimi izkušnjami, bi bilo namreč tudi od drugega (neprofesionalnega) človeka, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, utemeljeno pričakovati, da ne posega v stroj med njegovim delovanjem. Kljub temu, da sama sporna odprtina ni bila zavarovana oziroma označena (sta pa bila na vozilu napisa "zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano" in "gibanje pod neodprtimi vrati je smrtno nevarno"), zato pritožbeno zavzemanje za zmanjšanje tožnikovega soprispevka ni utemeljeno. Odločilno je, da se že ob povprečni skrbnosti za lastno varnost v delujoč stroj ne sme posegati z roko, zato določene, na strani delodajalca ugotovljene pomanjkljivosti, ne morejo biti razlog za poseg v temelj izpodbijane odločitve. V podkrepitev takšnega stališča pritožbeno sodišče primeroma navaja tri zadeve iz sodne prakse. V zadevi II Ips 423/2008 je bil, ob krivdni odgovornosti delodajalca, ugotovljen kar 70 % soprispevek delavca, v zadebi II Ips 563/2008 je bil ugotovljen delavčev soprispevek 50 %, v zadebi II Ips 286/1993, kjer je šlo tako za objektivno kot krivdno odgovornost delodajalca, pa 30 % prispevek delavca. V pritožbi citirana zadeva I Cp 1553/2013 s konkretno ni primerljiva že zato, ker je bila v njej ugotovljena objektivna odgovornost delodajalca, odločitev pa tudi ni bila revizijsko preizkušena. V zadevi Pdp 1094/2015 pa je bil na podlagi revizije tožene stranke s sodbo VIII Ips 9/2017 z dne 21. 11. 2017 odločitev spremenjena in ob krivdni odgovornosti delodajalca soprispevek tožnika (delavca) iz 15 % zvišan na 70 %.

10. Sodišče prve stopnje je tožniku za utrpelo škodo priznalo odškodnino v skupni višini 15.000 EUR (to je 10,1 povprečnih neto plač). Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je prisodilo 6.500 EUR; za strah 1.000 EUR; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6.000 EUR in za skaženost 1.500 EUR.

11. Iz dejanskih ugotovitev, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, izhaja, da je bil tožniku amputiran končni členek kazalca dominantne roke. Hude bolečine je trpel od poškodbe dalje dva do tri dni; zmerne 14 dni, po tem obdobju pa blage. Nevšečnost je predstavljalo jemanje analgetikov; 32 prevez pri osebnem zdravniku, fizioterapija, pomoč, ki jo je potreboval pri oblačenju in drugih opravilih, ki terjajo uporabo obeh rok. Trpel je primarni zmerni strah, nato pa največ en mesec še manj izražen sekundaren strah. Zaradi poškodbe je tožniku priznana 4 % trajna invalidnost; težje izvaja natančnejša opravila, pri delu kuharskega pomočnika ne more opravljati vseh del; duševne bolečine povezane s tem so bile v začetnem obdobju (dva do tri mesece) zmerno hude, kasneje pa prerasle v razočaranje nad omejitvami. Skaženost je manjša in tožniku povzroča minimalne duševne bolečine.

12. Pritožnik pravilno navaja, da mora sodišče pri določitvi višine odškodnine upoštevati individualne okoliščine konkretnega primera, potrebna pa je tudi objektivizacija s podobnimi primeri iz sodne prakse. Ne drži pa, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi primerjave s podobnimi primeri iz sodne prakse ni naredilo. V sodbi je tako citiralo tri judikate VS RS (II Ips 204/2006, II Ips 170/2006 in II Ips 404/2004), pri čemer sta s konkretnim primerom primerljiva predvsem prvi in tretji primer. V zadevi II Ips 204/2006, ki je glede na trajanje in intenzivnost TB, nevšečnosti ter trajanje in intenzivnost strahu celo nekoliko hujša od obravnavane, je tovornjak delavcu stisnil levi kazalec, pri čemer je bil primer opredeljen kot srednje hud po Fischerjevi lestvici, tožniku pa je bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 7 povprečnih plač; v zadebi II Ips 404/2004 je delavki (starostne skupine 40 do 45 let) delovni stroj stisnil kazalec desne roke, pri čemer šlo za lahek primer po Fischerjevi lestvici, tožnici pa je bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 11 povprečnih plač. V zadebi II Ips 170/2005 pa se je kmet - levičar (starostne skupine 45 do 50 let) poškodoval pri delu s cirkularko, in sicer je prišlo do poškodbe palca in kazalca leve roke, amputirali so mu vršiček palca na levi roki in dva členka kazalca leve roke. Primer je bil opredeljen kot srednje hud po Fischerjevi lestvici (in je tudi sicer hujši od obravnavanega), oškodovancu pa je bila priznana odškodnina v višini 16 povprečnih plač.

13. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi, ko je ob nastanku škodnega dogodka 44-letni tožnik utrpel amputacijo zgornjega členka kazalca desne roke, pri čemer gre za lahek primer po Fischerjevi lestvici, prisojena odškodnina v višini 10 povprečnih neto plač povsem primerna.

14. Po drugi strani v pritožbi citirane odločbe II Ips 46/2002, II Ips 627/2007 in II Ips 658/2009 za obravnavano zadevo niso uporabljive. Zadevi II Ips 46/2002 in II Ips 627/2007 nista primerljivi zato, ker je šlo v prvem primeru za (hujšo) poškodbo otroka in ne za poškodbo odrasle osebe, kar je pomemben razlikovalni element, v zadebi II Ips 627/2007 pa se je sicer poškodovala delavka (starostne skupine 40 do 45 let), vendar je utrpela precej hujšo poškodbo - raztrganino na tretjem in četrtem prstu desnice in zlom v višini srednjega členka četrtega prsta desne roke, hujše pa so bile tudi posledice. Zadeva II Ips 658/2009 pa ni upoštevna zato, ker je šlo tam le za novo škodo kot posledico že predhodne poškodbe mezinca in prstanca leve roke. Z obravnavanim primerom je tako primerljiva le v pritožbi prav tako navedena odločba II Ips 852/2006, v kateri je moški v delovni nesreči utrpel poškodbo sredinca desne roke, in sicer amputacijo v višini baze končnega členka desnega sredinca, šlo je prav tako za lahek primer po Fischerjevi lestvici, oškodovancu pa priznana podobna odškodnina kot v obravnavani zadevi, in sicer 12 povprečnih plač (in ne 15 povprečnih plač, kot navaja pritožnik).

15. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Izpodbijana odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka (druga poved I. točke izreka sodbe) je zato pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sodbe). Neutemeljeno pritožbo tožnika je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 132, 171, 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.