Jedro

Preživljanec, ki brez utemeljenega razloga odklanja prispevek k preživljanju ali izpolnitev kake druge pogodbene obveznosti, samo iz tega razloga ne more uspešno zahtevati razveze pogodbe.

Zatrjevano dejstvo, da tožnica ni prebrala druge pogodbe zato, ker ni imela s seboj očal, temveč jo je "na slepo" podpisala, tožničine zmote ne opravičuje. Tako ravnanje ne predstavlja skrbnosti, ki se zahteva v prometu, zato ne gre za opravičljivo zmoto v smislu tretjega odstavka 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveže darilna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 6.4.1990 in da se tožencu naloži izstavitev za ponovni zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na tožničino ime sposobne listine glede parc. št... k.o... Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek, da se razveljavi darilna pogodba, ki sta jo dne 13.6.1990 sklenili pravdni stranki in da se tožencu naloži izstavitev za ponovni zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na tožničino ime sposobne listine glede parcelne št... k.o. K... Tožnici je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tožnica uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa tako spremembo obeh sodb, da se tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče druge stopnje je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP nekritično zavrnilo in pritožbi očitalo protispisnost. Zato se tožnica sklicuje na vse svoje pritožbene navedbe, ki jih na kratko tudi dopolnjuje. Pogodba z dne 6.4.1990 je pogodba o dosmrtnem preživljanju, s katero si je pridobitno nesposobna in onemogla tožnica želela zagotoviti dostojno starost. Dogovor pravdnih strank je jasen, po krivdi toženčevega pooblaščenca pa je bil zapisan površno in malomarno. Isti pooblaščenec je v začetku zastopal toženca v tej pravdi, nato pa je bil zaslišan kot priča. Sodišče ne bi smelo zavrniti tožničinega dokaznega predloga za njeno dodatno zaslišanje in soočanje s to pričo, saj je celo toženec povedal, da o drugi pogodbi z dne 3.6.1990 ne ve nič. Osnovni namen sklenitve prve pogodbe je bil redno mesečno plačevanje takoimenovane žernade ene proste sobote, torej zaslužka enega delovnega dne v mesecu, ki ga dobi toženec v Franciji za delo ob prosti soboti, kar sta izpovedali obe pravdni stranki. Dokazano je, da toženec tožnici ni poslal niti enega samega franka in ni dal niti enega tolarja. Le iz toženčeve izpovedi izhaja, da naj bi tožnica metala denar za tožencem, tožnica je izpovedala drugače, ob dogodku pa sta bila sama. Tožnica je dokazala, da toženec ni izpolnjeval obveznosti iz 2. in 3. točke pogodbe, predložila je številne račune, usluge pa so namesto toženca opravljali drugi sorodniki. Znesek 28.000,00 SIT ne zadošča za tožničino preživljanje in je drugačna ugotovitev obeh sodišč zmotna. Izrek sodb je v nasprotju z dokazi, saj toženec ni izpolnil nobene od prevzetih obveznosti. Enaka procesna kršitev je podana tudi glede druge darilne pogodbe z dne 13.6.1990, saj sodišče ni dovolilo soočenja sestavljalca pogodbe in tožnice, ki sta vsak drugače opisovala potek sklepanja te pogodbe, toženec pa je rekel, da za to pogodbo sploh ni vedel. Tožnica je povedala, da si je to parcelo izrecno pridržala zase. Pogodbo je podpisala v očitni zmoti, saj je mislila, da podpisuje listine v zvezi z zemljiškoknjižno sprovedbo prve pogodbe oziroma da gre za overitev te pogodbe po tem, ko je bila že predložena v odmero davščin. Podpisovala je na slepo, saj ni imela s seboj očal. Glede potrebne skrbnosti pa je treba upoštevati, da gre za 80 let staro žensko, izmučeno od bolezni in starosti. Njeno skrbnost je zato potrebno ocenjevati v okviru njenih mentalnih in siceršnjih zmožnosti razumevanja stvari. Dokazna ocena obeh sodišč je zgrešena in zato kršen tudi materialnopravni predpis.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ni pa podana niti v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče je pri tem obravnavalo le tiste trditve v zvezi z očitano procesno kršitvijo, ki jih je tožnica v reviziji posebej navedla, njenega pavšalnega sklicevanja na vse pritožbene navedbe pa ni upoštevalo, saj je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, katerega obseg in razlogi izpodbijanja so drugačni od tistih, ki veljajo za pritožbo kot redno pravno sredstvo. Revizijske trditve o nekritični zavrnitvi v pritožbi uveljavljane procesne kršitve z očitkom protispisnosti so neutemeljene. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da ta kršitev ni podana, o tem je navedlo utemeljene in zadostne razloge, navedlo pa je tudi, katere od pritožbenih trditev so v nasprotju s podatki spisa. Tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da je nekaj od revizijskih trditev ponovno v nasprotju s podatki spisa, z drugimi pa tožnica glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP nedovoljeno skuša izpodbiti v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. V nasprotju s podatki spisa so naslednje tožničine revizijske trditve: da sta obe pravdni stranki v izpovedih potrdili dogovor o mesečni žernadi (toženec v svoji izpovedi na obravnavi 27.3.1995 takega dogovora ni izrecno potrdil, temveč je odgovoril le, da tožnica njegovega denarja ni hotela sprejeti); da ji toženec ni plačal niti franka niti tolarja (že v tožbi je tožnica potrdila prejem 150 frankov, zaslišana kot stranka na obravnavi 23.2.1995 pa je povedala, da ji je enkrat dal 1.000 frankov, kar mu je kasneje na njegovo zahtevo vrnila, zadnjič pa 500 frankov, kar je sprejela); da toženec od sprejetih pogodbenih obveznosti ni izpolnil prav nobene (tudi tožnica sama je na isti obravnavi izpovedala, katera dela na hiši je toženec po sklenitvi pogodbe naredil, da ji je izročil določen denar, da 2 leti plačuje davke); da je toženec izrecno izpovedal, da za sklenitev druge pogodbe ni vedel (na obravnavi dne 27.3.1995 je toženec izpovedal, da bi njegov prejšnji odvetnik znal pojasniti, zakaj je prišlo do sklenitve druge pogodbe, na zahtevo njegovega novega odvetnika pa se je v zapisnik še protokoliralo, da je izjavil, da je mislil, da je bila parcela "pri mostu" zajeta že s prvo pogodbo); da si je tožnica to parcelo izrecno pridržala zase (na obravnavi 23.2.1995 je nasprotno izpovedala, da je tožencu želela izročiti tudi druge parcele).

Kljub drugačni revizijski opredelitvi predstavljajo tožničine trditve o toženčevem pooblaščencu pri sestavi pogodbe in v začetku te pravde vsebinsko poskus odvzema verodostojnosti tej priči in s tem poseganja v dokazno oceno prvega sodišča, ki jo je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, ne pa za očitano procesno kršitev. Neupoštevanje dokaznega predloga tožnice za njeno soočenje z omenjeno pričo ne predstavlja očitane procesne kršitve. Sodišče odloči, da bo izvedlo tiste predlagane dokaze, ki so pomembni za odločitev in ni vezano niti na svoje prejšnje dokazne sklepe (300. člen ZPP), zato tudi dokazni predlogi strank ne morejo biti zanj obvezujoči, izvedene dokaze pa sodišče ocenjuje v okviru načela o prosti presoji dokazov (8. člen ZPP). Neupoštevanje določenih dokaznih predlogov strank bi lahko imelo za posledico kvečjemu nepopolno ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar v reviziji glede na že navedeno zakonsko določbo ni mogoče uveljavljati. Nedovoljen poseg v pravnomočno dejansko podlago o odločilnih dejstvih predstavljajo še revizijske trditve, da je tožnica z računi izkazala, da toženec ni izpolnjeval svojih obveznosti iz 2. točke pogodbe in s pričami, da so drugi sorodniki namesto njega izvrševali usluge oziroma obveznosti iz 3. točke pogodbe. Že sama tožnica pa v reviziji opredeli kot zgrešeno dokazno oceno ugotovitev obeh nižjih sodišč, da ob podpisu druge pogodbe ni ravnala s potrebno skrbnostjo, pri čemer so revizijske trditve o tem, da bi bila zanjo potrebna manjša stopnja skrbnosti zaradi starosti in bolezni, nedovoljena revizijska novota.

Odločilno dejansko podlago v tej pravdni zadevi, ki sta jo ugotovili obe nižji sodišči in na katero je vezano tudi revizijsko sodišče, predstavljajo naslednje okoliščine. Pravdni stranki sta dne 6.4.1990 sklenili pogodbo, ki jo je glede na njeno vsebino šteti za preužitkarsko pogodbo. Tožnica večjih toženčevih obveznosti, kot so zapisane v pogodbi, torej takoimenovane mesečne žernade, ni dokazala. Toženec je po sklenitvi pogodbe opravil določena dela v hiši in okoli nje. Tožnici je večkrat izročil denar (tudi po vložitvi tožbe, ko je tudi plačeval davščine). Pravdni stranki sta se prej dobro razumeli. Za vložitev tožbe je bil odločilen vpliv dveh tožničinih hčerk, ki prej za pogodbo nista vedeli, ne pa spori pred vložitvijo tožbe.

Tožnica in priče so govorili predvsem o sporih po vložitvi tožbe, ko so se medsebojni odnosi res zaostrili in je tožnica neutemeljeno odklanjala denar od toženca. Toženec je še naprej pripravljen izpolnjevati vse svoje obveznosti iz pogodbe. Ob takem dejanskem stanju je bila materialnopravno pravilna in skladna z določbo tretjega odstavka 120. člena Zakona o dedovanju, ki se pri preužitkarskih pogodbah uporablja analogno, in z na tej zakonski določbi oblikovano sodno prakso odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razvezo te pogodbe, saj preživljanec, ki brez utemeljenega razloga odklanja prispevek k preživljanju ali izpolnitev kake druge pogodbene obveznosti, samo iz tega razloga ne more uspešno zahtevati razveze pogodbe. Zato je bila materialnopravno pravilna tudi odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožničine pritožbe.

Tožnica je zahtevala razveljavitev druge pogodbe z dne 13.6.1990, ker naj bi jo podpisala v zmoti, ker naj ne bi vedela, kaj podpisuje, saj ni imela s seboj očal, brez njih pa ne vidi ničesar. Mislila naj bi, da podpisuje nekaj v zvezi s prvo pogodbo, v zmoto pa jo je spravil pooblaščenec toženca. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ne more šteti za dokazano, da so te tožničine trditve resnične, da pa itak že iz tožničinega opisa izhaja, da pri sklenitvi te pogodbe ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Sodišče druge stopnje je tak dokazni zaključek potrdilo in dodalo, da je potrebna skrbnost v prometu predpostavka za razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, kolikor pa tožnica v pritožbi nakazuje na kakšno drugo pravno podlago (nesporazum), pa ji je odgovoriti, da take dejanske podlage ni uveljavljala in tudi tožbenega zahtevka ni taki podlagi ustrezno oblikovala. Revizijsko sodišče glede na tako v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko podlago pritrjuje, da zatrjevano dejstvo, da tožnica ni prebrala druge pogodbe zato, ker ni imela s seboj očal, temveč jo je "na slepo" podpisala, tožničine zmote ne opravičuje (tožbene trditve, da naj ji pogodba kljub drugačnemu zapisu v overitveni klavzuli ne bi bila prebrana, tožnica v postopku ni dokazovala in o tem ni ponudila izvedbe ustreznih dokazov). Tako ravnanje ne predstavlja skrbnosti, ki se zahteva v prometu, zato ne gre za opravičljivo zmoto v smislu tretjega odstavka 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Zavrnitev tudi tega dela tožbenega zahtevka in zavrnitev tudi tega dela tožničine pritožbe sta bili po obrazloženem materialnopravno pravilni.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev o tožničinih priglašenih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem delu te revizijske odločbe (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).