Jedro

Po ustaljeni sodni praksi zgolj opazovanje oziroma nadzor določenega območja oziroma objekta, „zasede“ in druge klasične metode policijskega dela še ne pomenijo izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja in sledenja, pri katerem gre za načrtno, dalj časa neprekinjeno ali ponavljajoče se opazovanje osumljenca ali določene osebe z uporabo tehničnih naprav, s katerimi se pridobijo materialni dokazi za potrebe kazenskega postopka.

Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma, da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne, da to ustavno procesno jamstvo državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper samega sebe, oziroma, da je njegovo bistvo ohraniti obdolženčevo procesno subjektiviteto in s tem pošten postopek, ne more pa varovati obdolženca pred obremenilnimi izjavami tretjih oseb, čeprav je izjavitelj vsaj posredno obremenil še samega sebe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo po zagovornikih podan predlog obdolženca za izločitev dokazov.

2. Zoper sklep so se pritožili obdolženčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 403. členom ZKP. Višjem sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in iz pisne dokumentacije izloči vse dokaze, kot so navedeni v predlogu za izločitev dokazov z dne 13. 11. 2019, oziroma podredno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb in pregledu podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je pojasnilo z obširnimi, argumentiranimi in prepričljivimi razlogi, pravilna in zakonita.

5. Pritožbene trditve, da naj bi policisti tekom predkazenskega postopka zoper obdolženca izvajali prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP, v podatkih spisa in tekom preiskave izvedenih dokazih nimajo podlage. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb policistov A. A. in B. B., ki ju je določno povzelo v točkah 6 in 7 obrazložitve sklepa, utemeljeno zaključilo, da je do zaznave kaznivega dejanja prišlo na podlagi zakonitega dela policije, da je policist A. A. v okviru svojega dela že pred obravnavanim dogodkom sodeloval pri preverjanju anonimne informacije, da obdolženec prodaja prepovedano drogo in se je tudi seznanil z njegovo podobo na fotografiji, ter ga dne 19. 7. 2018, neposredno po tem, ko ga je videl pri izmenjavi predmetov z C. C., prepoznal. 6. Pritožniki svojo oceno o neverodostojnosti policistov A. A. in B. B. in posledično o sumu nezakonitosti ravnanja policije pred dnem 19. 7. 2018 utemeljujejo z dejstvom, da v spisu ni uradnih zaznamkov, ki bi potrjevali aktivnosti policije pred dnem, ko je bil identificiran C. C., o katerih sta izpovedovala policista (pridobitev podatkov o obdolžencu iz policijskih evidenc in njegove fotografije, preverjanje na terenu). V spisu se namreč nahaja zgolj uradni zaznamek z dne 2. 2. 2018 o zbranih obvestilih anonimne osebe, da naj bi Č. Č. prodajal drogo, v zvezi s preverjanjem te informacije pa uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah (šele) z dne 24. 7. 2018 (torej po obravnavanem dogodku), iz katerega izhaja, da so bile navedbe anonimne osebe zgolj podlaga za nadaljnje delo policije v smislu prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP, ter da je policija v nadaljevanju pridobila podatke o obdolžencu iz svojih evidenc, med drugim tudi njegovo fotografijo. Dejanja policije v času od 2. 2. 2018 do 19. 7. 2018 niso uradno dokumentirana, zato jih ni mogoče niti preveriti, niti se do posameznih izsledkov opredeliti. Glede na navedeno so po oceni pritožnikov policisti uradni zaznamek z dne 24. 7. 2018 očitno napravili izključno za potrebe pridobitve odredbe za hišno preiskavo pri obdolžencu.

7. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da mora policija, skladno z drugim odstavkom 148. člena ZKP, o dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, in o predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi, napraviti zapisnik ali uradni zaznamek. Vendar pa dejstvo, da policija svojih aktivnosti v zvezi s preverjanjem anonimne informacije, da obdolženec prodaja prepovedano drogo, ni sproti beležila v obliki uradnih zaznamkov, samo po sebi še ne potrjuje, da naj bi ravnala nezakonito oziroma, da bi bili izpovedbi policistov A. A. in B. B. neverodostojni. Iz uradnega zaznamka z dne 24. 7. 2018 je razvidno, da so bile navedbe anonimnih oseb splošne, verjetnostne okoliščine, ki same po sebi niso pomenile, niti niso nakazovale na obstoj kakršnegakoli kaznivega dejanja, torej še niso obstajali razlogi za sum, da je bilo storjeno (konkretno) kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ko mora policija začeti z aktivnostmi določenimi v prvem odstavku 148. člena ZKP ter o dejanjih in ukrepih, ki jih izvrši na podlagi drugega odstavka istega člena, sestaviti zapisnik ali uradni zaznamek. Uradni zaznamek z dne 24. 7. 2018 nadalje potrjuje, da policija pred obravnavanim dogodkom ni izvajala aktivnosti po drugem odstavku 148. člena ZKP, temveč je iz lastnih evidenc pridobila le splošne podatke o bivališču obdolženca, lastništvu nepremičnin in motornih vozil ter njegovo fotografijo, policista A. A. in B. B. pa sta opravila terensko preverko okolice naslova obdolženčevega bivališča in ugotovila, da je v bližini parkirano njegovo vozilo. Posledično sodišče druge stopnje nima pomislekov v zakonitost aktivnosti policije v času od 2. 2. 2018 do 19. 7. 2018 oziroma pridobivanja navedenih podatkov o obdolžencu, ki jih je policist A. A. povzel v uradni zaznamek sestavljen dne 24. 7. 2018, ko so že obstajali razlogi za sum, da naj bi obdolženec dne 19. 7. 2018 C. C. prodal prepovedano drogo.

8. S pritožbenimi navedbami, da naj bi izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja zoper obdolženca potrjevalo tudi dejstvo, da je policist B. B. na razdalji tridesetih metrov zaznal, da sta si osebi na kateri, v kolikor ne bi izvajal tajnega opazovanja obdolženca, temveč povsem druge policijske naloge, niti ne bi bil pozoren niti mu nista mogli vzbuditi nobenega suma, v avtomobilu izmenjali predmete, ter da v kolikor bi obdolženca videl le enkrat na fotografiji, je malo verjetno, da bi ga prepoznal pri nekem naključnem dogodku, skozi premikajoče se vozilo, pritožniki zgolj ponujajo lastne dokazne zaključke, ki v dokaznem gradivu nimajo podlage, temveč temeljijo na ugibanju ter ne morejo vnesti dvoma v zakonitost ravnanja policije. Sodišče druge stopnje sprejema oceno sodišča prve stopnje, da policist B. B. ne le, da je takrat opravljal delo v zvezi z drugovrstnimi kaznivimi dejanji, temveč tudi na območju, ki po podatkih spisa ni povezano z obdolžencem, slednjega pa je poleg tega prepoznal v vozilu, za katero takrat ni bilo znano, da ga uporablja, teh razlogov sklepa pa pritožba ne izpodbija.

9. Navsezadnje sodišče druge stopnje izpostavlja, da po ustaljeni sodni praksi zgolj opazovanje oziroma nadzor določenega območja oziroma objekta, „zasede“ in druge klasične metode policijskega dela še ne pomenijo izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja in sledenja, pri katerem gre za načrtno, dalj časa neprekinjeno ali ponavljajoče se opazovanje osumljenca ali določene osebe z uporabo tehničnih naprav, s katerimi se pridobijo materialni dokazi za potrebe kazenskega postopka1, takšnega ravnanja policije pa podatki spisa v ničemer ne potrjujejo, niti ga ne zatrjuje pritožba.

10. Do pritožbenih navedb, da je izjava C. C. povzeta v uradnem zaznamku o zaznavi kaznivega dejanja z dne 24. 7. 2018, ki ga je sestavil policist B. B., pridobljena s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker C. C., kot osumljenec najmanj prekrška po 33. členu Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD), ob varnostnem pregledu oziroma postopku identifikacije ni bil poučen o svojih pravicah, s tem pa je bila kršena njegova pravica do privilegija zoper samoobtožbo, ki velja tudi v prekrškovnem pravu, pri čemer mu je bil zaradi prekrška posesti prepovedane droge kasneje izdan plačilni nalog, se je v točki 10 obrazložitve sklepa z obširnimi razlogi opredelilo že sodišče prve stopnje, ki jih sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju ponovno ne povzema.

11. Pritožniki izpostavljajo določbo drugega odstavka 18. člena ZKP in stališče kazensko procesne teorije, da ni pomembno, ali so bile kršene ustavno varovane pravice obdolženca ali oškodovanca ali kakšne druge osebe, in tudi ne, ali je te pravice kršil državni organ ali posameznik2. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da za pritožnike sporni uradni zaznamek, ki vsebuje izjavo C. C., ni nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa, oprlo na stališče sodne prakse, da je bistvo privilegija zoper samoobtožbo v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma, da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne, da to ustavno procesno jamstvo državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper samega sebe, oziroma, da je njegovo bistvo ohraniti obdolženčevo procesno subjektiviteto in s tem pošten postopek, ne more pa varovati obdolženca pred obremenilnimi izjavami tretjih oseb, čeprav je izjavitelj vsaj posredno obremenil še samega sebe, ter da za drugačno razlago v besedilu 4. alineje 29. člena Ustave ni podlage, saj bi to preseglo namen ustavnega jamstva, ki posamezniku omogoča, da ne postane vir obremenilnih dokazov zoper sebe3. Posledično se pritožniki neutemeljeno sklicujejo na odločbo IV Ips 117/2008 z dne 24. 2. 2009, saj ne gre za primerljivi zadevi. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče obravnavalo kršitev, ki jo je nižje sodišče storilo v postopku o prekršku, ko je sodbo, s katero je storilca spoznalo za krivega prekrška, oprlo na izjavo storilca prekrška, ki jo je dal policistu, preden je bil poučen o tem, da ni dolžan izpovedati zoper sebe. V obravnavani zadevi pa gre za kazenski postopek, v katerem storilec prekrška C. C. ni imel vloge osumljenca ali obdolženca.

12. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa upravičeno izpostavilo, tudi po oceni pritožbenega sodišča relevantno okoliščino, da je C. C. izjavo „da osebnih dokumentov nima s seboj, ker je šel iz bloka le iskat „tole“ za 40,00 EUR“ podal povsem prostovoljno med postopkom identifikacije, ne da bi ga policist B. B. spraševal o tem, kje je dobil alu zavitek, ki je C. C. med varnostnim pregledom padel na tla, in ga je prostovoljno izročil policistu, temveč ga je zgolj pozval, naj mu izroči osebni dokument. 13. Pritožniki se sicer z navedenimi zaključki izpodbijanega sklepa ne strinjajo in v podkrepitev teh pritožbenih navedb izpostavljajo izpovedbo B. B. o okoliščinah izročitve alu zavitka, vendar pa policistov poziv v okviru uradnega dejanja, ki ga sme opraviti, ne pomeni nedovoljenega vpliva na voljo drugega; vsakega stika občana, s katerim ima policist postopek v okviru uradnega dejanja, pri katerem občan poda neko izjavo ali nekaj stori, s policistom, ni mogoče šteti za oblastno prisilo, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo mogoče šteti nobene izjave ali dejanja za prostovoljnega4. 14. Po pojasnjenem so pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je bil dokaz pridobljen zakonito ali nezakonito, povsem neutemeljeni, glede na izpostavljeno stališče sodne prakse o bistvu in namenu ustavnega jamstva privilegija zoper samoobtožbo ter prostovoljno izjavo C. C. policistu med identifikacijskim postopkom, pa pritožniki tudi ne morejo vzbuditi dvoma v poštenost policijskega postopka kot celote.

15. Iz podatkov spisa je razvidno, da se obdolžencu v zahtevi za preiskavo (niti v že vloženi obtožnici) ne očita neupravičena hramba prepovedane droge, in sicer dveh zavitkov po 0,30 grama kokaina, ki sta mu bila zasežena pri hišni preiskavi, temveč se zadeva vodi kot prekršek (Poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah z dne 17. 10. 208 – list. št. 44). Posledično so pritožbeni očitki, da pri hišni preiskavi zasežena prepovedana droga ni bila ustrezno zavarovana, zapečatena in fotografirana, zato niti ni mogoče preizkusiti ali se ugotovitve kriminalistično tehnične preiskave nanašajo na isto snov, za predmetni kazenski postopek irelevantne. Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje pritrjuje prepričljivi argumentaciji v točki 11 obrazložitve sklepa in presoji sodišča prve stopnje, da sta bila zasežena zavitka s prepovedano drogo ustrezno zavarovana, ki je pritožniki s posplošenim nasprotnim zatrjevanjem, s katerimi očitno poskušajo vnesti še dodaten dvom v delo policije, in sprenevedajočimi se pritožbenimi navedbami o domnevni nerazumljivosti razlogov sklepa, da sta bila obdolžencu zasežena zavitka označena z okoliščinami zasega in z načinom zavarovanja, ki jih je prvostopenjsko sodišče v sklepu izrecno pojasnilo, ne morejo uspešno izpodbiti.

16. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008 in druge 2 Horvat,Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 48, tč. 6 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS Ips 51717/2014 z dne 14. 9. 2017 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 87822/2010 z dne 28. 3. 2013