Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi optimizacije stroškov poslovanja izvedla reorganizacijo in spremenila sistemizacijo delovnih mest. Zaradi trenda upadanja vpisov v vse programe izobraževanja je prišlo do sprememb v načinu poslovanja in organizacije dela, zaradi česar je tožena stranka ukinila vsa delovna mesta, med drugim tudi delovno mesto „vodja enote“, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 6. 2011, temveč ji je trajalo do 31. 7. 2011. Zavrnilo je tudi del njenega tožbenega zahtevka za priznanje delovnega razmerja za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 31. 7. 2011, za obračun plače oziroma nadomestila plače za navedeno obdobje, za plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznih neto zneskov ter za plačilo denarne odškodnine namesto reintegracije v višini 30.740,42 EUR bruto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je postopek zaradi umika tožbe, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo odpravnine v višini 3.164,46 EUR bruto in za izplačilo ustreznega neto zneska po predhodnem odvodu dajatev, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ustavilo. Poleg tega je v omenjenem sklepu odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti njene stroške v znesku 447,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamudne pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, oziroma da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je iz izvedenih dokazov razvidno, da je tožena stranka 21. 4. 2011 najprej ukinila delovno mesto vodje organizacijske enote, 22. 4. 2011 je tožnici vročila sklep o razrešitvi z mesta ravnateljice in istočasno na funkcijo ravnatelja šole postavila drugo osebo kot vršilko dolžnosti, že 3. 5. 2011 pa je tožnici podala tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita zato, ker mora tožena stranka v skladu s členom 7/2 in 7/3 Zakona o višjem strokovnem izobraževanju (ZVSI) zagotoviti določene obvezne organe šole (med drugim tudi ravnatelja) in ker tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga v smislu nepotrebnosti opravljanja del in nalog vodje organizacijske enot. Delovno mesto vodja organizacijske enot je bilo povezano s funkcijo ravnatelja, saj člen 11/1 ZVSI izrecno določa, da je vodja šole, ki je organizirana kot enota, ravnatelj. S tem je vodja šole oziroma vodja organizacijske enote izenačen z ravnateljem. Vodja šole je lahko le ravnatelj in obratno. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, ki ločuje položaj vodja enote od položaja ravnatelja. Ravnatelj je kot vodja šole obvezen organ (člen 7. ZVSI), brez ravnatelja šola ne more zakonito poslovati, torej ne more zakonito poslovati niti brez vodje organizacijske enote. Ukinitev delovnega mesta vodje organizacijske enote ni dopustna, zato ta ukinitev tudi ne more predstavljati utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Taka reorganizacija bi namreč pomenila, da šola sploh ne more zakonito poslovati. Iz časovnega poteka dogajanja izhaja, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi temeljila na tožničini razrešitvi s funkcije ravnateljice. Glede na istovrstnost nalog vodje enote v primerjavi z obveznostmi ravnatelja je sklep o razrešitvi tožnice iz funkcije ravnatelja pomenil dejansko podlago za ukinitev delovnega mesta in redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno izigravanje pa ni dopustno. Sodišče prve stopnje se sicer z nezakonitostjo razrešitve sploh ni ukvarjalo. Kljub ukinitvi tožničinega delovnega mesta je tožničino delo še vedno obstajalo, kar pomeni da razlog ni bil podan. Če bi se sodišče ukvarjalo s poslovanjem šole (kar pa se ni), bi ugotovilo, da se obseg dela ni zmanjšal in da je navajanje tožene stranke o težki ekonomski situaciji zgolj pavšalno. S tem, ko je tožena stranka imenovala v.d. ravnatelja, je sama potrdila, da potrebuje osebo, ki bo opravljala dela in naloge ravnatelja, torej dela, ki so enaka delom in nalogam vodje organizacijske enote. Stališče sodišča, da si delodajalec sam organizira delovni proces, je v nasprotju z ZDR, ki prepoveduje delavcem in delodajalcem, da bi za opravljanje dela sklenili pogodbo civilnega prava, če v pogodbenem razmerju obstajajo elementi delovnega razmerja v smislu člena 4. ZDR. To velja tudi za opravljanje dela ravnatelja in vodje enote. Potreba po tožničinem delu ni prenehala, tožena stranka se je tožnice želela preprosto znebiti.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo (tožnica uveljavlja bistvene kršitve določb postopka le pavšalno) in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je 3. 5. 2011 podala tožena stranka (A6), ker je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi optimizacije stroškov poslovanja izvedla reorganizacijo in spremenila sistemizacijo delovnih mest. Zaradi trenda upadanja vpisov v vse programe izobraževanja je prišlo do sprememb v načinu poslovanja in organizacije dela pri toženi stranki, zaradi česar je tožena stranka ukinila vsa delovna mesta, med drugim tudi delovno mesto „vodja enote“, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ugotovljeno je bilo, da je zaradi tega prenehala potreba po delu tožnice, pod pogoji iz pogodbe. Ob upoštevanju navedenega in ker je bilo v postopku ugotovljeno tudi, da se po ukinitvi delovnega mesta „vodja enote“ ta dela pri toženi stranki niso opravljala več niti na podlagi pogodbe o zaposlitvi niti na podlagi pogodbe civilnega prava, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za podajo sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji člena 88/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da tožena stranka tožničinega delovnega mesta z ozirom na dejstvo, da je tožnica opravljala tudi funkcijo ravnateljice, ne bi smela ukiniti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ta tožničina funkcija ni bila neločljivo povezana z njenim delovnim mestom „vodje enote“, prav tako pa Zakon o višjem strokovnem izobraževanju (ZVSI, Ur. l. RS, št. 86/2004) toženi stranki ni prepovedal ukinitve delovnega mesta „vodje enote“. Z ukinitvijo delovnega mesta „vodja enote“ tožena stranka ni kršila 2. in 3. odstavka 7. člena ZVSI, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice, da bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati s poslovanjem šole in z ugotavljanjem potreb po delu vodje organizacijske enote, je potrebno ugotoviti, da v pristojnosti sodišča ni presoja ekonomske upravičenosti odločitev delodajalca glede sprememb v njegovi organizacijski strukturi. V tem kontekstu je razumeti stališče sodišča prve stopnje, da se s poslovanjem tožene stranke ne bo ukvarjalo. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno zaradi reorganizacije pri toženi stranki, ki je bila posledica optimizacije stroškov poslovanja, so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnice, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z ugotavljanjem potreb po delu vodje organizacijske enota. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se po ukinitvi delovnega mesta „vodja enote“ to delo pri toženi stranki ne opravlja več niti na podlagi pogodbe o zaposlitvi niti na podlagi pogodbe civilnega prava. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da so bila tožničina dela nujno potrebna prav zato, ker je tožena stranka morala imeti ravnatelja. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožena stranka po razrešitvi tožnice s funkcije ravnatelja ni ostala brez ravnatelja, saj je bila na to funkcijo dne 23. 4. 2011 imenovana druga oseba (B3), ki sicer pri toženi stranki ni zaposlena. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da funkcija ravnatelja ni odvisna od delovnega mesta „vodja organizacijske enote“, kar zatrjuje tožnica v pritožbi. Z ukinitvijo delovnega mesta „vodja enote“ ni prišlo do ukinitve funkcije ravnatelja, zato v pritožbi zatrjevane kršitve določb ZVSI niso podane.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča med spore iz 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.