Jedro

Tožena stranka se je z odpovednim razlogom seznanila najkasneje tedaj, ko je tožnici podala pisno obvestilo o možnosti odpovedi, kar pomeni, da bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita le, če bi jo podala v nadaljnjih tridesetih dneh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo, ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 18.01.2005 nezakonita, jo razveljavilo ter naložilo toženi stranki, da je tožnico dolžna vrniti nazaj na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi 169.523,60 SIT za polni delovni čas od 28.03.2005 do 20.09.2005, dalje pa za polovični delovni čas 20 ur na teden od 01.11.2005 do 31.12.2005 in nadalje za 10 ur na teden od 01.01.2006 do 30.06.2006 in od 01.07.2006 dalje za polni delovni čas ter ji navedeno obdobje vpisati v delovno knjižico. Odločilo je, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati tudi stroške postopka v višini 208.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožena stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podredno spremeni. Meni, da je sodišče pri odločanju storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi ni navedlo razlogov o tem, zakaj ni upoštevalo listine tožene stranke z dne 11.01.2005 ter navedbe priče D.H., da tožena stranka do januarja 2005 ni imela točnih podatkov o naročilih, pri čemer je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje direktorja tožene stranke in je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Opozarja na dinamičnost proizvodnje tožene stranke, ki od nje zahteva nenehno prilagajanje potrebam tržišča in veliko fleksibilnost. Navaja, da je njena proizvodnja usmerjena le na enega kupca in njegova naročila, da ji je bila okvirna letna količina naročil znana šele v mesecu januarju 2005 in je tako tožnici šele takrat izdala izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz enakih razlogov se pri toženi stranki lahko v nekem obdobju zgodi, da delavci delajo v nadurah, drugič pa dela nimajo. V preostalem pa se pritožba sklicuje na dosedanje navedbe v postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Skladno s tem tudi ni upoštevalo pritožbenega sklicevanja na dosedanje navedbe v postopku, saj se na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje preizkusi le v tem obsegu (v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, s predpisanim preizkusom po uradni dolžnosti).

Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožba sicer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar to bistveno kršitev uveljavlja dejansko v zvezi z dokazno oceno sodišča, kar pa ne more biti bistvena kršitev postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi moglo preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ni razlogov, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici že 03.12.2004 vročila pisno obvestilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A12) in 01.02.2005 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podano dne 18.01.2005 (priloga A13). Sodišče prve stopnje je na tej dejanski podlagi pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka že v času izdaje obvestila dne 03.12.2004 seznanjena z razlogi za redno odpoved, zaradi česar je bil v konkretnem primeru prekoračen subjektivni rok 30 dni, ki ga delodajalcu za podajo redne odpovedi iz poslovnega razloga nalaga 5. odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Sodišče prve stopnje je skladno s tem pravilno odločilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 18.01.2005 nezakonita, zaradi česar jo je razveljavilo in posledično tudi ugodilo tožničinim reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom.

Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče med drugim vpogledalo tudi listino tožene stranke z dne 11.01.2005 (priloga B13) in upoštevalo izpovedbo priče D.H.. Zato je pritožbena navedba, da sodišče teh dokazov ni upoštevalo, neutemeljena. Po mnenju pritožbe naj bi oboje dokazovalo, da je bila tožena stranka šele v januarju 2005 seznanjena z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj naj bi ji bila šele takrat znana okvirna letna količina naročil za leto 2005. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je iz pisnega obvestila tožene stranke z dne 03.12.2004 jasno razvidno (priloga A12), da gre za obvestilo na podlagi 3. odstavka 83. člena ZDR – pisno obvestilo o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga, pri čemer gre za določbo, ki ureja postopek pred odpovedjo s strani delodajalca. Glede na to, da je najkasneje 03.12.2004 tožena stranka že začela s postopkom pred odpovedjo, je jasno, da je bila najkasneje takrat tudi seznanjena s samim razlogom zanjo, saj drugače postopka pred odpovedjo ne bi niti začela. Iz omenjenega pisnega obvestila in na enak način tudi iz izpodbijane odpovedi pa je tudi razvidno, da je obstajalo pomanjkanje dela in potreba po zmanjšanju števila zaposlenih že od novembra 2004 dalje, kar nakazuje na dejstvo, da je bila tožena stranka že v mesecu novembru seznanjena z razlogom, nikakor pa ne šele v januarju 2005, kot sedaj skuša prikazati pritožba. Dodati je potrebno, da iz spisovne priloge B5, ki predstavlja dopis edinega naročnika tožene stranke (P. d.d.) z zadevo „znižanje naročil v letih 2004 in 2005“, ki jo je sodišču predložila tožena stranka, izhaja, da je bila že s prejemom tega dopisa dne 01.04.2004 tožena stranka seznanjena z načrtovano količino naročil za leto 2005. Tako ugotovljenega dejanskega stanja ne bi moglo spremeniti niti zaslišanje direktorja tožene stranke, ki naj bi izpovedal, da je bila tožena stranka s količino naročil seznanjena šele v januarju 2005. Poleg tega pa je prav on izdal dokumente, ki potrjujejo, da je potreba po zmanjšanju števila zaposlenih nastala že pred tem. Sodišče prve stopnje je tako dokazni predlog po zaslišanju direktorja tožene stranke utemeljeno zavrnilo, saj v konkretni zadevi njegova izvedba ni bila potrebna.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in kot materialnopravno pravilno potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.