Jedro

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da se tožena stranka obveznosti (ki je predmet tožbenega zahtevka) ne more razbremeniti s sklicevanjem, da je večina dolga nastala v času, preden je sedanji zakoniti zastopnik in lastnik družbo prevzel v upravljanje. Gospodarska družba (v tem primeru družba z omejeno odgovornostjo) ima namreč svojo lastno pravno subjektiviteto, ločeno od subjektivitete (članov) organov upravljanja in vodenja. Po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 je družba za svoje obveznosti odgovorna le z (vsem) lastnim premoženjem, ne pa tudi s premoženjem (bivših) poslovodij, zakon pa določa, kdaj in kako so poleg družbe odgovorni tudi družbeniki (drugi odstavek 7. člena ZGD-1). Vtoževano terjatev mora torej poravnati družba, četudi je (kot zatrjuje toženka) dolg nastal pod prejšnjim poslovodstvom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka uvodoma navedene sodbe odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121574/2016 z dne 24. 11. 2016 v veljavi v prvem odstavku izreka zaradi plačila 1.330,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2016 dalje do plačila in tretjem odstavku izreka zaradi plačila 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2016 dalje do plačila, v II. točki izreka pa da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od prejema (te) sodbe povrniti tožeči stranki 106,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

2. Zoper citirano sodbo v celoti je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121574/2016 z dne 24. 11. 2016 v celoti razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru „zagrešilo napako pri vodenju postopka“, ker kljub jasnim navedbam tožene stranke, da sedanji zakoniti zastopnik tožene stranke ni bil seznanjen z obstojem dolga do tožeče stranke, da je dolg očitno nastal pod vodstvom prejšnjega poslovodstva in da je le bivše poslovodstvo tisto, ki se lahko opredeli do zahtevka, tega ni zaslišalo niti ni zahtevalo njegove pisne izjave.

7. Tožena stranka je v svojo trditveno podlago med drugim sicer res vključila navedbe, da je sedanji lastnik in zakoniti zastopnik tožene stranke družbo prevzel v upravljanje dne 26. 4. 2016, tj. v času, ko je večina vtoževanega zneska (kot izhaja iz k dopolnitvi tožbe priloženih listin) že obstajala in da je dolg očitno nastal pod prejšnjim poslovodstvom, katero naj ga – v kolikor res obstaja – tudi plača, vendar pritožbeno sodišče meni, da je prvostopenjsko sodišče njen ugovor pravilno zavrnilo že na podlagi relevantnega materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da se tožena stranka obveznosti (ki je predmet tožbenega zahtevka) ne more razbremeniti s sklicevanjem, da je večina dolga nastala v času, preden je sedanji zakoniti zastopnik in lastnik družbo prevzel v upravljanje. Gospodarska družba (v tem primeru družba z omejeno odgovornostjo) ima namreč svojo lastno pravno subjektiviteto, ločeno od subjektivitete (članov) organov upravljanja in vodenja. Po prvem odstavku 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je družba za svoje obveznosti odgovorna le z (vsem) lastnim premoženjem, ne pa tudi s premoženjem (bivših) poslovodij, zakon pa določa, kdaj in kako so poleg družbe odgovorni tudi družbeniki (drugi odstavek 7. člena ZGD-1). Vtoževano terjatev mora torej poravnati družba, četudi je (kot zatrjuje toženka) dolg nastal pod prejšnjim poslovodstvom. Z ugovorom pasivne legitimacije tožena stranka v obravnavanem sporu zato ne more uspeti. Sodišče prve stopnje zato tudi ni bilo dolžno v tej smeri ugotavljati dejanskega stanja in v zvezi s tem izvajati dokaza z zaslišanjem bivšega poslovodstva tožene stranke. Dokaznega predloga z zaslišanjem bivše poslovodkinje tožena stranka v nasprotju z njenimi pritožbenimi navedbami tudi sicer ni podala.

8. Tožena stranka je v odgovoru na dopolnitev tožbe navedla, da njen zakoniti zastopnik do prejema dopolnitve tožbe sploh ni bil seznanjen z obstojem predmetne pogodbe (tj. Pogodbe o odprtju in vodenju transakcijskega računa z dne 24. 5. 2002) in domnevnega dolga. Sedanji lastnik in zakoniti zastopnik tožene stranke je družbo prevzel v upravljanje dne 26. 4. 2016, torej v času, ko je večina vtoževanega zneska (kot izhaja iz k dopolnitvi tožbe priloženih listin) že obstajala. Glede na dejstvo, da sedanji zakoniti zastopnik ni bil seznanjen z obstojem dolga do tožeče stranke in da je dolg očitno nastal pod vodstvom prejšnjega poslovodstva, je le to zavezano k plačilu dolga in tudi le bivše poslovodstvo se lahko opredeli, ali je zahtevek res utemeljen in ali so zneski dejansko vtoževani v pravilni višini (prim. list. št. 60).

9. Na te navedbe je tožeča stranka odgovorila v vlogi z dne 8. 5. 2019, in sicer jih je prerekala, saj niso takšne, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo pri odločanju o tožbenem zahtevku oziroma bi lahko pripeljale do zavrnitve tožbenega zahtevka. Poleg tega je navedla, da so neutemeljene, da tožena stranka ne predloži nobenega dokaza ali predlaga zaslišanja in da so njene navedbe nekonkretizirane, saj se le sprašuje o utemeljenosti zahtevka in dejanski višini, tožena stranka pa ne poda nobenega določnega ugovora niti dokaza, ki bi izpodbil navedbe in dokaze tožeče stranke (prim. list. št. 131).

10. Ker tožena stranka v „odgovoru na drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke“ z dne 12. 6. 2019 kljub izrecnemu opozorilu tožnice ni predlagala zaslišanja bivšega poslovodstva tožene stranke, temveč je navedla zgolj, da se glede na to da tožeča stranka navaja, da naj bi se zaslišalo prejšnje poslovodstvo, toženka s tem strinja (kar skladno s predhodno citiranimi navedbami tožnice ni res – tožeča stranka dokaznega predloga za zaslišanje bivšega poslovodstva v nobeni izmed svojih vlog ni podala), pa sodišču prve stopnje v tem pritožbenem postopku ne more učinkovito očitati, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (po smislu toženka uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je izvedbo dokaza opustilo. Poleg tega bi tožena stranka morala določno navesti ugovore v zvezi z (ne)obstojem in višino vtoževane terjatve (oziroma v zvezi s slednjo konkretizirano prerekati trditve tožeče stranke). Če namreč novi zakoniti zastopnik z okoliščinami obravnavanega posla (tj. Pogodbe o odprtju in vodenju transakcijskega računa z dne 24. 5. 2002) ni bil seznanjen, gre to v breme tožene stranke. Uporaba drugega stavka drugega odstavka 214. člena ZPP1 v tem primeru ne pride v poštev.

11. Pa tudi sicer (če bi držalo, da je tožeča stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem bivšega poslovodstva) se tožena stranka ne bi mogla sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožnica, saj dokazni predlog tožnice ne vključuje tudi dokaznega predloga toženke. Toženka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sama toženka navedla.

12. Pritožbeno zatrjevano dejstvo, da so iz Ajpesa razvidni vsi podatki bivše poslovodkinje, ni relevantno. Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev (236. člen ZPP). Očitek sodišču prve stopnje, da bi – v kolikor je menilo, da je potrebno podatke bivše poslovodkinje navesti – toženo stranko moralo pozvati, naj jih sodišču sporoči (s čimer pritožnica smiselno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje opustilo materialno procesno vodstvo), pa ni utemeljen. Ker tožena stranka dokaza z zaslišanjem bivšega poslovodstva sploh ni podala, je sodišče prve stopnje (že po logiki stvari) ni bilo dolžno pozivati v smeri, da naj svoj dokazni predlog ustrezno substancira z navedbo imena in priimka ter prebivališča oziroma zaposlitve priče niti da poda njeno pisno izjavo.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke so delno neutemeljeni in delno neupoštevni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

1 Stranka lahko učinek priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.