Jedro

Predmet odločanja v upravnem sporu je zakonitost odločbe upravnega organa, s katero je uporabniku dovoljena uporaba zvočnih naprav v območju, ki je posebej varovano pred hrupom in ne okoliščina, ali se je uporabnik dejansko ravnal po tej odločbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo, ki jo je tožnik kot stranski intervenient vložil zoper odločbo oddelka za notranje zadeve občine z dne 23.7.1992. Z odločbo prvostopnega organa je bila podjetju ... dovoljena uporaba zvočnih naprav na terasi pensiona J. od 23.7. do 31.8. 1992 od 20. do 23. ure, ob petkih in sobotah pa do 24. ure, pri čemer so bile uporabniku določene maksimalne ravni hrupa v dnevnem in nočnem času, ki jih z uporabo zvočnih naprav ne sme preseči. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bil postopek prvostopnega organa pred izdajo odločbe pravilen in da je pravilna in zakonita tudi odločba. Prvostopni organ je v skladu z določbo 11. člena odloka o javnem redu in miru in varstvu pred hrupom v občini Piran (Uradne objave št. 43/91) pred izdajo odločbe zaprosil za mnenje pristojno krajevno skupnost, z navodilom je določil maksimalne ravni hrupa, ki jih mora uporabnik upoštevati pri nastavitvi jakosti zvočnih naprav, pri tem je tudi pravilno interpretiral zaključek merilnega zapisnika. Tožena stranka se ne strinja s trditvijo pritožbe, da prvostopni organ ni upošteval določbe 8. člena navedenega odloka, ugotavlja pa, da je ta določba precej nejasna in ni v skladu z 11. členom odloka.

Zoper to odločbo tožene stranke je tožnik kot stranski intervenient sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da je v merilnem zapisniku o meritvah hrupa ugotovljeno, da znaša hrup, ki ga povzroča podjetje ... 51,2 dB (A), takšen hrup pa je za območje .... dovoljen največ do 22. ure in ne do 23. oziroma 24. ure, kot je določeno v izreku prvostopne odločbe. Fiesa je po določbi 8. člena citiranega odloka občine Piran proglašena za območje, ki je posebno varovano pred hrupom. Na takem območju se razen v izjemnih primerih, ne sme uporabljati naprava za ojačitev zvoka. Uporabniku ni bilo izrecno naloženo, da mora po 22. uri zmanjšati jakost hrupa na dovoljeno raven 45 dB (A). Upravni organ je vodil postopek enostransko samo v korist uporabnika, začasna odločba pa je bila izdana v nasprotju z mnenjem krajevne skupnosti. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in odločbo prvostopnega organa. Hkrati predlaga, da sodišče, kolikor ugotovi, da drži trditev izpodbijane odločbe glede neusklajenosti 8 in 11. člena citiranega odloka, o tem obvesti skupščino občine. Tožnik predlaga, da se upravnemu organu v občini naloži, da v primeru nadaljnjih zahtevkov za uporabo naprav za ojačitev zvoka, uporabniku predhodno naloži izvedbo meritev ter, da s kasnejšo kontrolo zagotovi, da se bodo uporabniki dejansko držali naloženih obveznosti glede ravni dovoljenega hrupa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Vztraja pri svojih navedbah in stališčih v izpodbijani odločbi. Meni, da so trditve v tožbi netočne, nesprejemljive, predlog glede kontrole uporabnikov glede jakosti hrupa pa je praktično neizvedljiv. Meritve namreč lahko opravljajo le pooblaščene organizacije z ustrezno opremo in strokovnjaki, kar je povezano s precejšnjimi stroški, inšpekcijski organi pa za tako kontrolo niso usposobljeni in opremljeni.

Tožba ni utemeljena.

Predmet odločanja v tem upravnem sporu je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke. V tem upravnem sporu ne more biti predmet odločanja okoliščina ali je uporabnik ravnal skladno z odločbo prvostopnega organa in po 22. uri zmanjšal jakost hrupa na dovoljeno raven v nočnem času in tudi ne začasna odločba, ki jo je prvostopni organ izdal uporabniku dne 3.7.1992. Prav tako sodišče v upravnem sporu ni pooblaščeno upravnemu organu nalagati pod kakšnimi pogoji naj v bodoče izdaja nove odločbe uporabnikom zvočnih naprav, kot to predlaga tožnik.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita iz razlogov, ki so navedeni v tej odločbi. K tem razlogom sodišče še dodaja: Tožnikove trditve, da je v izreku prvostopne odločbe tudi za nočni čas (po 22. uri) uporabniku dovoljen hrup 51,2 dB (A), ki je bil ugotovljen z meritvami pooblaščenega podjetja, so v nasprotju z izrekom prvostopne odločbe, da maksimalna raven hrupa ne sme ponoči preseči v naravnem in bivalnem okolju 45 dB (A), oziroma 35 dB (A) v stanovanjskih in turističnih objektih. Ker je s to odločbo uporabniku izrecno naloženo, da je dolžan zvočne naprave uporabljati s tako jakostjo, da maksimalne ravni hrupa ne presegajo z odločbo določenih ravni hrupa za dnevni in za nočni čas, po mnenju sodišča, prvostopni upravni organ ni nepravilno postopal s tem, ko v odločbi uporabnika ni še posebej opozoril, da je po 22. uri dolžan zmanjšati jakost zvočnih naprav na dovoljeno raven.

Citirani odlok občine določa v 8. členu, da se na območjih, ki so posebno varovana pred hrupom - kamor spadajo tudi zelene parkovne površine v ... - glasba na prostem lahko izvaja brez uporabe dodatnih naprav za ojačitev zvoka, razen v izjemnih primerih, za katere izda dovoljenje pristojni upravni organ za notranje zadeve. Določba 11. člena odloka pa določa časovne omejitve uporabe zvočnih naprav, predhodno mnenje pristojne krajevne skupnosti ter navodilo, da se z uporabo zvočnih naprav ne sme presegati dovoljene ravni hrupa v naravnem in bivalnem okolju, v stanovanjskih in turističnih objektih. Vse te pogoje je prvostopni upravni organ upošteval. Ker zakon o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju (ZVPH - Ur. l. SRS, št. 15/76) in citirani odlok občine dovoljujeta, pod določenimi pogoji, izdajo dovoljenja za uporabo zvočnih naprav tudi na območjih, ki so posebno varovana pred hrupom in ker je bila uporabniku dovoljena jakost hrupa tudi v skladu z odlokom o maksimalno dovoljenih ravneh hrupa za posamezna območja naravnega in bivalnega okolja ter za bivalne prostore (Ur. l. SRS, št. 29/80), izpodbijana odločba tožene stranke, ni nezakonita. Če tožnik dejansko ne uživa tiste ravni zaščite pred hrupom, ki jo določajo predpisi, zato ker se uporabnik ne ravna po odločbi upravnega organa, ta okoliščina ne more biti predmet tega upravnega spora, ampak je to stvar kontrole pristojnega inšpekcijskega organa.

Iz vseh navedenih razlogov tožnik ni mogel uspeti s tožbo.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.