Jedro

Če so bile trditve tožeče stranke po mnenju sodišča prve stopnje premalo konkretizirane, bi moral predsednik senata oziroma sodnik na podlagi 285. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ poskrbeti, da se navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe tožeče stranke o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe tožeče stranke, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve z dne 21. 10. 2014, ki se glasi: […] (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške tega postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da prepovedni zahtevek, kot ga je tožeča stranka postavila v I./1. točki predloga, presega okvir pravnega varstva, ki ga nudi 23. točka Družbene pogodbe oziroma 41. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Tožeča stranka je s formulacijo v I./2. in 3. točki predloga predlagala zavarovanje nedenarne terjatve iz drugega odstavka 42. člena ZGD-1, skladno s katerim lahko družba (tožeča stranka) od kršitelja zahteva, da ji prepusti posle, sklenjene za svoj račun, kot posle, sklenjene za račun družbe, ali da nanjo prenese koristi iz poslov, sklenjenih za svoj račun […] ob predhodni ugotovitvi, da je oseba kršila prepoved konkurence. Iz cit. določbe je mogoče razbrati, da je tudi v primerih kršitev prepovedi konkurence po ZGD-1 obseg pravnega varstva omejen na konkretna ravnanja kršitelja. Kršitev ne pomeni kršitve prepovedi konkurence same po sebi (udeležba v dveh (potencialnih) konkurenčnih družbah), temveč pomeni konkretno kršitev (konkreten posel, dejanje), ki je povzročilo konkretno škodo. Poudarek je na konkretnem poslu (kršitvi) in ne na nedoločenem, nekonkretiziranem oziroma nespecificiranem številu poslov, ki jih je sklenila tožena stranka. Posli bi torej morali biti konkretno določeni, če ne vsaj določljivi. Tožeča stranka v tem delu ni zadostila trditvenemu bremenu glede na to, da ni konkretno navedla, prepustitev katerih poslov predlaga, niti ni verjetno izkazala oziroma navedla, da bi tretji (kdo?) res sklenil posle z njo, kolikor jih ne bi s toženo stranko. Zgolj pavšalna navedba, da je tožena stranka prevzela poslovanje s šestnajstimi strankami, ki so pred tem na področju špedicije sodelovale z njo, ne more predstavljati zadostne trditvene podlage za izkaz verjetnega obstoja nedenarne terjatve.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je izkazala konkretna ravnanja oziroma posle tožene stranke oziroma njenega konkurenčnega podjetja, ki kažejo na to, da ji konkurira na nepošten način, saj je tožena stranka prevzela: 16 njenih strank, ki so navedene v tožbi, dve delavki, ki sta bili prej zaposleni pri njej, sedaj pa sta zaposleni pri toženi stranki oziroma njenem konkurenčnem podjetju, poslovne prostore, tako da si je morala najti nove poslovne prostore, ter osnovna sredstva (pisarniško pohištvo in opremo ter službeno vozilo), kar vse je storila tožena stranka in za ta ravnanja odgovarja kot edini direktor in družbenik konkurenčnega podjetja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka je po vložitvi tožbe zaradi opustitve konkurenčne dejavnosti in plačila odškodnine v znesku 167.972,86 EUR s pripadki predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče izda tako začasno odredbo na podlagi prvega odstavka 272. člena ZIZ, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V tem primeru je šlo za (verjetno) terjatev na prepoved za svoj ali tuj račun sklepati posle, ki spadajo v okvir konkurenčne dejavnosti tožeče stranke, in prepoved opravljati dejavnost v drugi družbi, ki je ali bi lahko bila v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo tožeče stranke, za (verjetno) terjatev na prepustitev poslov, ki jih je tožena stranka sklenila za svoj račun oziroma za račun svoje družbe, kot posle, sklenjene za račun tožeče stranke, in za (verjetno) terjatev na prenos koristi iz poslov, ki jih je tožena stranka sklenila za svoj račun oziroma za račun svoje družbe.

5. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je (v določeni meri) zatrjevala konkretna ravnanja oziroma posle tožene stranke oziroma njenega konkurenčnega podjetja, ki kažejo na to, da ji konkurira na nepošten način, saj naj bi ji tožena stranka prevzela: 16 njenih strank, ki so navedene v tožbi, dve delavki, ki sta bili prej zaposleni pri njej, sedaj pa sta zaposleni pri toženi stranki oziroma njenem konkurenčnem podjetju, poslovne prostore, tako da si je morala najti nove poslovne prostore, ter osnovna sredstva (pisarniško pohištvo in opremo ter službeno vozilo). Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa celo dopustilo teoretično možnost, da bi bili posli ne le konkretno določeni, temveč vsaj določljivi (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Če so bile trditve tožeče stranke po mnenju sodišča prve stopnje premalo konkretizirane, bi moral predsednik senata oziroma sodnik na podlagi 285. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ poskrbeti, da se navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe tožeče stranke o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe tožeče stranke, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Tega materialnega procesnega vodstva pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. Zmotno je uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti pa zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Če so bile trditve tožeče stranke premalo konkretizirane, naj (ustrezno) pozove tožečo stranko k dopolnitvi predloga. ZGD-1 v 42. členu ureja le nekatere sankcije. Dopustne so še druge, npr. prepoved nadaljnje konkurenčne dejavnosti.(1) Op. št. (1): B. Zabel v M. Kocbek in ostali, Veliki komentar ZGD-1, prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2006, stran 222.