Jedro

Utemeljenost zahtevka za izselitev iz stanovanja, ki ga je toženec zasedel na podlagi odločbe vojaškega oblastva bivše SFRJ z dne 20.8.1991 (in ki ne predstavlja ponovno veljavnega naslova za uporabo stanovanja), ni odvisna od okoliščine, da je toženec pred tem uporabljal drugo a manjše stanovanje istega stanodajalca, ker to drugo stanovanje ni bilo predmet postopka te pravde.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi pobijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora izprazniti trisobno stanovanje v X, ker je ugotovilo, da ga je toženec zasedel na podlagi odločbe, ki jo je 20.8.1991 izdala Komanda garnizona X, ki tedaj s tem stanovanjem ni mogla več razpolagati, saj je z njim lahko razpolagala le Republika Slovenija.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V pritožbi poudarja, da se mu odreka pravica tudi do prejšnjega stanovanja, ko se mu odreka uživanje spornega. Z odločbo Komande garnizona je bila rešena le njegova stara prošnja, za zamenjavo manjšega stanovanja za večje. Zato bi se lahko tožba glasila kvečjemu na vzpostavitev prejšnjega stanja, ne pa na nepogojno izpraznitev spornega stanovanja. Toženčev primer je ob takem stanju poseben in tedaj stanovanjski zakon tudi še ni veljal. Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi toženec ne zatrjuje kakšnih dodatnih dejanskih okoliščin, ki jih ne bi uveljavljal že med postopkom ter je sodišče prve stopnje odločalo o sporu na podlagi poznavanja in upoštevanja vseh odločilnih okoliščin spora. Tako ni sporno, da je toženec pred vselitvijo v sporno stanovanje zasedel dvosobno stanovanje in da se je v sporno stanovanje vselil na podlagi odločbe Komande garnizona X z dne 20.8.1991, ko ta s spornim stanovanjem ni mogla več razpolagati, saj je Republika Slovenija na podlagi temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti z dne 25.6.1991 prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile dotedaj z ustavo prenešene na organe bivše SFRJ in torej tudi vojsko. Ker odločba vojaške komande z dne 20.8.1991 ne predstavlja pravno veljavne podlage za toženčevo zasedanje spornega stanovanja, toženec zaseda to stanovanje brez naslova. Ta ugotovitev in z njo vred sprejet zaključek pa ni odvisen od tega, da je imel toženec pred tem drugo, to je dvosobno stanovanje. Navedeno, to je prejšnje dvosobno stanovanje ni predmet spora ali obravnavanja v tej pravdi in zato o njem sodišče prve stopnje ni moglo odločati ter iz enakih razlogov tudi ne pritožbeno sodišče. Se pa strinja pritožbeno sodišče z naziranjem tožene stranke, da je njeno prejšnje stanovanje lahko še predmet spora, pri čemer je v tem primeru pomembno zgolj to, da sodišči obeh stopenj glede na uveljavljene dejanske okoliščine v tej pravdi nista mogli odločati o toženčevih pravicah, ki jih je imel na prejšnjem dvosobnem stanovanju. To pomeni, da so tožečeve v tej smeri iznešene dejanske okoliščine pravno nepomembne za rešitev predmetnega spora. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo tudi materialno pravo (izselitev stanovalca brez veljavnega naslova iz stanovanja je utemeljena tako po 2. odstavku 58. člena SZ kot po 50. členu ZSR, pri čemer je v tem primeru glede na določilo 2. odstavka 159. člena Stanovanjskega zakona pravilnejša uporaba določb ZSR, kar pa na samo materialnopravno pravilnost sodbe v tem primeru ne vpliva). Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in pobijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).