Jedro

Za uvedbo obnove postopka odmere davka iz dejavnosti ne zadošča drugačna višina dobička sama po sebi - kot zgolj drugačen rezultat oziroma drugačen izračun davčne osnove, ki je podlaga davčni odmeri, ampak mora biti navedeno in izkazano tudi, da so nove in vsaj verjetno izkazane tudi dejanske okoliščine, na katerih takšen nov izračun dobička temelji.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti sklepu davčnega organa prve stopnje, s katerim se po uradni dolžnosti obnovi postopek odmere davka od odhodkov iz dejavnosti tožnika za leto 1995. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej citira 1. točko 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - v nadaljevanju: ZUP), po katerem se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V nadaljevanju navaja, da je bila tožniku za leto 1995 izdana odločba o odmeri davka iz dejavnosti za leto 1995 na podlagi njegove davčne napovedi, v kateri je bil naveden dobiček v višini 2 449 326,00 SIT. Pri naknadnem pregledu poslovnih knjig pa je prvostopni organ zapisniško ugotovil nova dejstva glede višine prihodkov in odhodkov oziroma dobička, ki v prejšnjem postopku niso bila upoštevana in bi pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila znana in uporabljena v prejšnjem postopku. Zato je po presoji tožene stranke utemeljeno in v skladu s citirano določbo ZUP izdal sklep o obnovi postopka za odmerno leto 1995. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožena stranka še poudari, da se v tem postopku ne presoja, ali v resnici obstajajo okoliščine, ugotovljene ob inšpekcijskem pregledu, ampak se presoja le, če so takšne, da bi v primeru, če bi bile znane v prejšnjem postopku, lahko pripeljale do drugačne odločitve. Da bi bil pri tožniku v letu 1996 opravljen izredni pregled poslovnih knjig, pri katerem niso bile ugotovljene nepravilnosti, kot trdi v pritožbi, pa tožnik ni izkazal. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Uveljavlja kršitev pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter sodišču predlaga, da tožbi ugodi in napadeno odločbo spremeni tako, da se pritožbi ugodi in sklep o uvedbi obnove postopka odpravi. Navaja, da je bil pri tožniku res opravljen inšpekcijski pregled in izdan zapisnik. Res je tudi v tem zapisniku navedeno, da je dobiček višji od napovedanega, in sicer zato, ker kot davčni odhodek ni bila priznana amortizacija in revalorizacija poslovnega objekta. Pri tem je davčni organ v zapisniku navedel, da je bil poslovni objekt knjižen med osnovnimi sredstvi brez verodostojne listine o pridobitvi in da se cenitev osnovnih sredstev ne prizna v skladu z navodili Ministrstva za finance. Takšen zaključek pa ni pravilen, predvsem pa ni pravilno, da se davčni organ sklicuje na navodila, ne navede pa predpisov, ki prepovedujejo takšno ravnanje. Zato je tožeča stranka dala na zapisnik pripombe, o katerih pa se davčni organ ni izjasnil, ampak že v zapisniku povečal dobiček, v sklepu o uvedbi obnove postopka pa navedel takšen višji dobiček kot razlog za obnovo. Tožnik bi moral imeti možnost, da že pred uvedbo obnove obstoj novega dejstva ovrže. Pri tem pa ta možnost ne pomeni samo možnost, da poda pripombe na zapisnik, ampak tudi pravico do odgovora na pripombe. In ker tega odgovora ni, ni izkazana podlaga za obnovo. Drugačna razlaga bi namreč pomenila, da bi davčni organ lahko navedel karkoli in brez utemeljitve, pa bi to že predstavljalo razlog za obnovo. S tem bi bilo kršeno načelo pravne varnosti, davčnemu organu pa bi šlo več pristojnosti, kot je ima po veljavni zakonodaji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih za njo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Pogoj za obnovo postopka je obstoj obnovitvenega razloga, ki ga določa zakon. Pri obnovi postopka po uradni dolžnosti izda pristojni organ sklep, s katerim dovoli obnovo, če poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji (prvi odstavek 257. člena ZUP).

V konkretnem primeru gre obnovo postopka odmere davka iz dejavnosti. Obnovitveni razlog in s tem zakonski pogoj za obnovo je novo dejstvo in nov dokaz iz 1. točke prvega odstavka 249. člena ZUP, ki mora biti kot obnovitveni razlog posebej kvalificirano: biti mora novo v tem smislu, da je naknadno odkrito, sicer pa sestavni del prejšnjega dejanskega stanja in obenem sposobno, da pripelje do drugačne odločitve, če bi bilo znano v prejšnjem postopku. Kot novo dejstvo in nov dokaz se v odločbi prve stopnje in v izpodbijani odločbi navaja nova višina prihodkov in odhodkov oziroma dobička, ugotovljena pri inšpekcijskem pregledu. To pa po presoji sodišča za uvedbo obnove ne zadošča, saj drugačna višina dobička sama po sebi - kot zgolj drugačen rezultat oziroma drugačen izračun davčne osnove, ki je podlaga davčni odmeri - ni dovolj, ampak mora biti navedeno in izkazano tudi, da so nove in vsaj verjetno izkazane tudi dejanske okoliščine, na katerih takšen nov izračun dobička temelji. Na opisano pomanjkljivost sklepa o uvedbi obnove je tožnik opozoril že v pritožbi, pa je tožena stranka ni odpravila. Zato je brez razlogov tudi njena odločitev in s tem bistveno pomanjkljiva, saj je v pogledu obstoja tistih novih dejanskih okoliščin in dokazov, ki pa so podlaga za uvedbo obnove, in ki jim ugovarja tožeča stranka v tožbi, sploh ni mogoče preizkusiti.

Sodišče je zato, zaradi bistvene kršitve določb postopka, in ne da bi se spuščalo v tožbene ugovore, moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v nov postopek. Odločitev je sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).