Jedro

Tako pomanjkljivo obrazložene odločbe, v kateri umanjkajo bistveni razlogi za zaključek, da je ugotovljena obremenitev voda posledica tožnikove dejavnosti na odlagališču, posledično pa tudi za naložitev izvedbe ukrepov za preprečitev nastanka oziroma sanacijo okoljske škode prav slednjemu ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35400-361/2019-24 z dne 26. 3. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano delno odločbo v 1. točki izreka odločila, da mora povzročitelj – tožnik na lokaciji odlagališča za nenevarne odpadke A., ki se nahaja na zemljiščih s parc. št. 59/2, 59/3, 60/2, 60/3, 86/1, 86/2, 86/3, 88/1, 88/2, 89/1, 89/2, 89/3, 90/1, 90/2, 90/3, 100/1, 100/2, 101, 107, 108, 109, 110, 112, 114, 115/2, 115/3, 115/4, 116/2, 116/3, 116/6, 117/1, 117/2, 117/3, 117/5, 118, 119, 120/1, 120/2, 121, 122, 123, 132 in 168, vsa k. o. ..., izvesti naslednje ukrepe: 1.1 oddati začasno skladiščene odpadke z manipulativnih površin, v roku do 31. 12. 2021; 1.2 zaključiti z zapiralnimi deli drugega odlagalnega polja iz 1.1.2 izreka okoljevarstvenega dovoljenja, št. 35407-86/2006-21 z dne 29. 11. 2011, spremenjenega z odločbo, št. 35406-3/2014-2 z dne 10. 1. 2014, odločbo, št. 35406-31/2013-8 z dne 27. 11. 2014, odločbo, št. 35406-16/2015-10 z dne 9. 9. 2015, ter sklepom, št. 35406-31/2013-10 z dne 7. 7. 2016 (v nadaljevanju OVD), v roku do 13. 12. 2022; 1.3 od vročitve te odločbe zagotavljati neprekinjeno izvajanje merjenja nivojev, temperature in elektro prevodnosti podzemne vode z uporabo avtomatskih merilnikov v vrtinah RPU-1/19, RPU-3/19, RPU-4/19, RPU-5/19 in RPU-7/19 in enkrat mesečno zagotoviti izvajanje kontrolnih ročnih meritev nivojev podzemne vode ter prehodnosti teh vrtin, kar mora izvajati do 31. 12. 2023; 1.4. toženki v roku do 26. 4. 2021 v potrditev predložiti program ukrepov s tehničnimi rešitvami in časovno opredeljenim načrtom izvajanja, ki mora zajemati najmanj: - zbiranje vseh onesnaženih vod, ki se izcejajo iz odlagališča ali odtekajo s površin telesa odlagališča in zagotoviti njihovo čiščenje na lastni čistilni napravi, - preprečevanje zatekanja zalednih vod v telo odlagališča, - odvajanje neonesnaženih vod izpod telesa odlagališča ter preprečevanje mešanja onesnaženih vod z neonesnaženimi, izvajanje rednih pregledov odvodnega sistema pod odlagališčem, ki bo vključeval opravljanje rednih vzdrževalnih del na sistemu. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila tudi, da mora tožnik o izvedbi preprečevalnih ukrepov iz 1.1, 1.2 ter 1.3 točke izreka izdelati poročila, ki bodo vključevala izvedene ukrepe v trimesečnem obdobju, šteto od vročitve vročitve te odločbe, in sicer v petih dneh po izteku trimesečnega obdobja, in jih posredovati toženki v petih dneh po njihovi izdelavi (2. točka izreka), da bo na podlagi prejetih poročil iz 2. točke izreka odločbe in potrjenega programa ukrepov iz 1.4. točke izreka odločbe z dopolnilno odločbo odločeno o nadaljnjih ukrepih za preprečevanje nastanka okoljske škode in programu monitoringa spremljanja učinkovitosti teh ukrepov (3. točka izreka) ter da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane delne odločbe se toženka sklicuje na svoje poročilo, št. 35922-3/2019 z dne 25. 10. 2019 (v nadaljevanju poročilo), iz katerega izhaja, da so rezultati preiskovalnega monitoringa pokazali, da ima odlagališče vpliv na kemijsko in ekološko stanje voda – onesnaženje iz višje ležečih točk telesa odlagališča se širi v dolino ... in ... Mešanice podzemne vode, odpadnih oz. izcednih vod, obremenjene z onesnaženjem iz odlagalnih polj, gravitirajo v dolino, kjer difuzno ali točkovno napajajo površinske vode. Na vseh merilnih mestih površinskih voda, ki so pod vplivom odlagališča, je presežena ali vsaj povišana vrednost sulfata, kar se lahko neposredno poveže z raztapljanjem sadre iz odlagališča. Prav tako so v odvzetih vzorcih presežene ali povišane vrednosti osnovnih fizikalno-kemijskih parametrov, ki kažejo vpliv komunalnih odpadkov. Izven vpliva odlagališča onesnaženje ni prisotno. Tožnik opravlja dejavnost iz 2. točke drugega odstavka 110a. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), tj. ravnanje z odpadki. Kot povzročitelj obremenitve, ki opravlja navedeno dejavnost, je objektivno odgovoren za preprečevanje neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode, zato mora sprejeti in izvesti vse ukrepe za preprečitev nastanka te, skladno z določbami ZVO-1. V nadaljevanju obrazložitve toženka utemeljuje izrečene ukrepe.

3. Tožnik se z izpodbijano delno odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je izpodbijana delna odločba nezakonita, saj temelji na napačnih podatkih, zaradi česar tožnik ni odgovoren za izvedbo naloženih obveznosti. Točka 1.1 izreka izpodbijane delne odločbe je že bila predmet inšpekcijskega postopka, v katerem je bila izdana odločba, št. 06182-2384/2020-5 z dne 14. 10. 2020. Z izdajo navedene odločbe je o zadevi odločeno, pri izpodbijani delni odločbi pa gre za podvajanje odločitve drugega organa, s čemer je kršeno načelo ne bis in idem.

4. Vezano na točko 1.2 izreka izpodbijane delne odločbe tožnik navaja, da je z dopisom z dne 16. 12. 2019 toženki najavil postopek zapiranja, kar je dolžan storiti že skladno z veljavnim OVD. Toženka je o zadevi tako odločala dvakrat, in sicer z OVD in z izpodbijano delno odločbo.

5. Točko 1.3 izreka izpodbijane delne odločbe tožnik izpodbija, ker je toženka dne 10. 8. 2006 tožniku izdala dopis, in sicer potrditev predloga za opustitev izvajanja monitoringa podzemnih vod na odlagališču A. Prav tako iz dokazil, ki jih tožnik prilaga, izhaja, da področje delovanja tožnika ne vpliva na podzemne vode.

6. V zvezi s točko 1.4 izreka izpodbijane delne odločbe tožnik uveljavlja, da ni odgovoren za nastalo situacijo, pač pa je to odgovornost drugih, ki niso opravili sanacije, kot bi bilo potrebno, in sicer še preden je tožnik sploh pričel z delovanjem. Toženka pri izdaji izpodbijane delne odločbe ni upoštevala vseh dejanskih pokazateljev, ki slonijo na lastnih rednih meritvah, izdanih odločbah o gradbenih dovoljenjih čistilne naprave in tudi na lastnih okoljevarstvenih odločbah, v zadevi pa je tako zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožnik se sklicuje na dopis Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 5. 2. 2021 (predlog priprave ukrepov po 24. členu ZVO-1 na območju B. na odlagališču A. iz leta 1989), iz katerega izhaja, da so se na območju odlagališča A. skladiščili industrijski odpadki – odpadna sadra C. in nevtralizirani industrijski mulj. Deponijo odpadne sadre so zaprli, a dokumenti o načinu zaprtja odlagalnega polja sadre in o načinu zaprtju rudniških rovov ne obstajajo. Inšpektorat ugotavlja tudi, da iz dokumentacije ni zaslediti, da bi bilo dno odlagalnega polja sadre (ki je obsegalo 60.000 m3 deponijskega prostora) zaščiteno oz. da bi bil preprečen kakršenkoli vpliv odložene sadre na okolje oziroma podtalnico. Po projektu je bila sicer predvidena rekultivacija deponije, a dokumentacije oziroma projekta izvedenih del ni, ustreznosti zaprtja in tesnjenja odlagališča v letu 1994 pa ni mogoče preveriti. Izdelan je bil tudi poseben projekt za izcedne vode iz odlagališča sadre, ki pa ni bil realiziran. Inšpektorat navaja, da tudi tega ni mogoče preveriti, ker ni razpoložljive dokumentacije. Po navedbah inšpektorata pri trenutnem obratovanju odlagališča povzročajo probleme zaledne, bruhalne in pobočne vode (ki so bile vključene v idejni tehnološko – ekološki projekt od marca 1989; gradbeno dovoljenje za 1. fazo odlagališča komunalnih odpadkov in 1. fazo odlagališča odpadkov C. je bilo izdano 1991) . Ob večjih nalivih izpod odlagalnih polj priteče ogromna količina teh vod, kjer je viden vpliv povečanih količin izcedne vode tudi na zadrževalniku pred čistilno napravo, povečane količine izcedne vode pa ob nalivih gravitirajo v potok ... in naprej v ... Sledeč inšpektoratu bi bil pred zaprtjem 2. odlagalnega polja potreben program sanacijskih ukrepov industrijskega odlagališča sadra in 1. odlagalnega polja, tožnik z dokumentacijo o zapiranju industrijskega odlagališča sadre ne razpolaga. Na odlagalnem polju tega odlagališča je bilo leta 2013 pridobljeno gradbeno dovoljenje za objekte za obdelavo odpadkov B. Zaradi navedenega in ponavljajočih se prijav onesnaženja, temnejše obarvanega potoka ... in vpliva starega odlagalnega polja industrijskih odpadkov C. inšpektorat Vladi RS predlaga sprejem ukrepov na podlagi 24. člena ZVO-1. Iz analiznih rezultatov vpliva izcednih voda iz deponije iz leta 1989 in 1990 na potok ..., ki jih je izvajala C., je razvidno, da je bilo že takrat prisotno onesnaženje tega potoka, kar pomeni, da ima industrijsko odlagalno polje sadre vpliv na ta potok kljub zavedenemu kaptiranju izvira. Iz navedenega je tako zaključiti, da je problem v tem, da sanacija, ki je bila načrtovana po zaključku uporabe odlagališča s strani C. (in morda tudi rudnika), ni bila izvedena. Očitno ni bila opravljena tesnitev na določenih delih odlagališča, zaradi česar (zaradi odlaganja sadre in elektrofiltrskega pepela) še sedaj prihaja do vpliva oz. tega, da se gorvodno in dolvodno pojavljajo sulfati. Ti se pojavljajo tudi v potoku ..., in sicer zaradi vod, ki gredo mimo čistilne naprave. Tožnik je vode, vezane na njegovo delovanje, v celoti speljal preko čistilne naprave, skladno z izdanimi dovoljenji. Toženka je preiskovalni monitoring izvedla na inklinometru, ki v OVD ni določen kot merilno mesto za izvajanje obratovalnega monitoringa vplivov na okolje. Vse izmerjene vrednosti parametrov v mešanici izcednih, industrijskih odpadnih vod na iztoku A. po čiščenju na čistilni napravi (preko katere se čistijo izcedne vode in 1., 2. in 3. faze odlagališča) ne presegajo dopustnih vrednosti v sladu s predpisi, kar izhaja iz poročil o opravljenem monitoringu. Toženka je tako nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj ni dokazano, da tožnikova dejavnost povzroča obremenitev okolja iz čistilne naprave.

7. Glede na navedeno tožnik ni odgovoren za izvedbo ukrepov, naloženih z izpodbijano delno odločbo. Sam namreč razpolaga z vsemi potrebnimi dovoljenji in odločbami za izvajanje svoje dejavnosti, te pa so izdane na temelju, da so izpolnjeni vsi pogoji za delovanje tožnika v njegovi dejavnosti. Tožnik se sprašuje, zakaj je toženka izdala OVD, če sedaj meri na to, da je tožnik odgovoren za določena onesnaženja in mu nalaga razne ukrepe. Breme glede onesnaževanja je na C., ki več kot očitno ni poskrbela za temeljito sanacijo področja, kjer se je odlagala sadra in druge nevarne snovi, tožnik pa za to ne more biti odgovoren.

8. Navedbe toženke v izpodbijani delni odločbi so splošne, ni precizirano, ali se njene ugotovitve na podlagi meritev iz leta 2019 nanašajo na širše območje, na območje tožnikovega delokroga ali pa pa je prisoten tudi vpliv drugih dejavnikov, npr. okoliškega prebivalstva. Toženka ni ugotavljala, ali do onesnaževanja prihaja zaradi morebitnih nekvalitetno speljanih voda iz višje ležeče okolice, ki nimajo povezave s tožnikovo dejavnostjo, kot tudi ne, ali so nekdanja odlagališča dejansko ustrezno zatesnjena. Iz dejavnosti tožnika ni razvidno in dokazano, da bi lahko povzročil onesnaženje s fosfati in sulfati, ker na iztoku iz čistilne naprave niso izkazane prekomerne obremenitve s temi. Tožnik prav tako razpolaga s toženkinim dokumentom, da ni podzemnih voda, na podlagi katerega je bil opuščen obratovalni monitoring onesnaževanja podzemnih voda na deponiji.

9. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki naj naloži plačilo stroškov postopka.

10. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

K I. točki izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane delne odločbe, s katero je toženka tožniku (kot povzročitelju) izrekla ukrepe za preprečevanje nastanka okoljske škode po 110.d členu ZVO-1, na lokaciji odlagališča za nenevarne odpadke A. 13. Tožnik najprej uveljavlja, da je točka 1.1 izreka izpodbijane delne odločbe že bila predmet inšpekcijskega postopka, v katerem je bila izdana odločba, št. 06182-2384/2020-5 z dne 14. 10. 2020. Z izdajo navedene odločbe je o zadevi odločeno, pri izpodbijani delni odločbi pa gre za podvajanje odločitve drugega organa.

14. Iz odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 06182-2384/2020-5 z dne 14. 10. 2020, ki jo tožnik prilaga (list. na list. št. A15), izhaja, da je bilo tožniku s to naloženo, da mora 9.152 ton začasno skladiščenih odpadkov, ki se nahajajo na območju centra za obdelavo odpadkov na naslovu ..., (po dodelitvi nove številke odpadka) ponovno obdelati in jih po obdelavi odstraniti in oddati osebi, ki je vpisana v evidenco oseb, ki ravnajo z odpadki v ali izven Republike Slovenije; kot rok za izvršitev navedene obveznosti je bil tožniku določen rok 30. 9. 2021 (1. in 2. točka izreka navedene odločbe).

15. Iz obrazložitve izpodbijane delne odločbe v zvezi s 1.1 točko njenega izreka izhaja, da je toženka z njo izrekla ukrep glede oddaje začasno skladiščenih odpadkov z manipulativnih površin; povzročitelj skladiščene odpadke, ki se nahajajo na manipulativnih površinah, oddaja pooblaščenim prevzemnikom. Povzročitelj bo moral nadaljevati z oddajo nedovoljenih začasno skladiščenih odpadkov z manipulativnih površin, in sicer bo moral vse odpadke oddati pooblaščenim prevzemnikom najkasneje do 31. 12. 2021. 16. Tožnik izkazuje, da mu je bila v zvezi z odpadki, začasno skladiščenimi na območju centra za obdelavo odpadkov, že pred izdajo izpodbijane delne odločbe izdana inšpekcijska odločba (tožnik zatrjuje, da je ta tudi pravnomočna), ki mu nalaga odstranitev teh odpadkov (ob tem je bil tožniku določen rok, ki ob izdaji izpodbijane delne odločbe še ni potekel). Iz izpodbijane delne odločbe ob tem izhaja, da bi se tudi ukrep v tej (točka 1.1. izreka) utegnil nanašati na iste odpadke, kar bi, kot utemeljeno izpostavlja tožnik, lahko pomenilo, da je bilo v predmetni zadevi ponovno odločeno o obveznosti, ki je bila tožniku že pravnomočno naložena v drugem upravnem postopku. Vendar pa navedenega zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe, iz katere ne izhajajo niti konkretne ugotovitve glede narave in obsega odpadkov, na katere se nanaša ukrep, niti konkretni razlogi ali podlage za izrek ukrepa (tudi v razmerju do že omenjene inšpekcijske odločbe z dne 14. 10. 2020), ni mogoče preizkusiti.

17. Tožnik dalje uveljavlja, da je z dopisom z dne 16. 12. 2019 toženki najavil postopek zapiranja, kar je dolžan storiti že skladno z veljavnim OVD. Toženka je o zadevi tako odločala dvakrat, in sicer z OVD in z izpodbijano delno odločbo.

18. Iz točke 6.3.1. OVD, kot ga je predložil tožnik (s spremembami – listine na list. št. A17, A18 ter A19), izhaja, da mora tožnik (kot upravljavec) za zaprtje naprave iz (med drugim) točke 1.1.2./I. izreka OVD najpozneje v treh letih od začetka postopka zapiranja zagotoviti prekritje površine telesa te naprave, površinsko tesnjenje, površinsko odvajanje padavinskih odpadnih vod in odplinjanje. Tožnik uveljavlja, da je zapiranje drugega dela odlagalnega polja pričel skladno z najavo toženki z dopisom z dne 16. 12. 2019. V slednjem je navedel, da je z zapiralnimi deli pričel 13. 12. 2019. 19. Iz obrazložitve izpodbijane delne odločbe v zvezi z 1.2 točko njenega izreka izhaja, da je toženka v njej izrekla ukrep glede zapiranja drugega odlagalnega polja v roku do 13. 12. 2022, pri čemer je ta rok določen skladno z 1.1.2 točko izreka OVD ter dopisom tožnika z dne 13. 3. 2020, v katerem je ta navedel, da je z zapiranjem drugega zapiralnega polja začel 13. 12. 2019. Toženka ugotavlja še, da se na delu drugega odlagalnega polja, ki je predmet zapiranja, že izvajajo zapiralna dela, in sicer je del drugega odlagalnega polja prekrit s prekrivno folijo. Glede na to je toženka odločila, da mora tožnik nadaljevati z zapiranjem drugega odlagalnega polja, in sicer, da mora ukrep izvesti do 13. 12. 2022, glede na izdano OVD.

20. Tožnik izkazuje, da mu je bilo (že) z OVD naloženo, da zapiralna dela na drugem odlagalnem polju zaključi najkasneje v treh letih od začetka postopka zapiranja, s katerim je pričel 13. 12. 2019. Iz izpodbijane delne odločbe ob tem izhaja, da bi se tudi ukrep v tej (točka 1.2. izreka) utegnil nanašati na obveznost, ki je bila tožniku že naložena z OVD, kar bi, kot utemeljeno izpostavlja tožnik, lahko pomenilo, da je bilo v predmetni zadevi ponovno odločeno o obveznosti, ki je bila tožniku že pravnomočno naložena v drugem upravnem postopku. Vendar pa (tudi) navedenega zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe, iz katere ne izhajajo konkretna dejstva, okoliščine in razlogi za izrek navedenega ukrepa, tudi v razmerju do obveznosti, že naložene z OVD, ni mogoče preizkusiti.

21. S točko 1.4. izpodbijane odločbe je toženka tožniku naložila preprečevalne ukrepe, ki se nanašajo na zbiranje in čiščenje onesnaženih voda, preprečevanje zatekanja zalednih voda v odlagališče, odvajanje neonesnaženih voda izpod telesa odlagališča in preprečitev mešanja teh z onesnaženimi ter izvajanje rednih pregledov odvodnega sistema pod odlagališčem. Izrečeni ukrepi (v bistvenem) temeljijo na rezultatih preiskovalnega monitoringa voda, ki ga je izvedel ARSO (poročilo, oktober 2019), ki ugotavlja onesnaženje voda, ki je sledeč izpodbijani odločbi posledica vplivov odlagališča. 22. Iz prvega odstavka 110.a člena ZVO-1 izhaja, da je povzročitelj obremenitve v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti odgovoren za preprečevanje neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode in za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode ne glede na krivdo. Skladno s 1. točko drugega odstavka 110.a člena je ena izmed dejavnosti, na katero se nanaša prvi odstavek tega člena, obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po ZVO-1. Skladno s 7. točko 3. člena ZVO-1 je povzročitelj obremenitve okolja pravna ali fizična oseba, ki neposredno ali posredno, izključno ali hkrati onesnažuje okolje, rabi naravne dobrine ali povzroča tveganje za okolje ali povzroči okoljsko nesrečo ali okoljsko škodo. Skladno s prvim odstavkom 110.d člena ZVO-1 mora v primeru neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode njen povzročitelj izvesti vse potrebne ukrepe, da to škodo prepreči, in nemudoma obvestiti ministrstvo o vseh pomembnih dejstvih, zlasti pa o dejanskem stanju okolja in izvedenih ukrepih.

23. V zadevi je nesporno, da je tožnik upravljavec naprave – odlagališča za nenevarne odpadke A., ki predstavlja napravo, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po ZVO-1 (tako izhaja tudi iz OVD) in v tem smislu povzročitelj obremenitve, ki je v zvezi z obratovanjem navedene naprave odgovoren za preprečevanje neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode in za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode.

24. Vendar pa tožnik ugovarja, da obremenitve (onesnaženje) voda, ki jih v izpodbijani delni odločbi ugotavlja toženka, niso posledica njegove dejavnosti, pač pa posledica dejavnosti, ki so se na območju odlagališča A. izvajale pred njegovim pričetkom izvajanja dejavnosti. Sklicujoč se na ugotovitve Inšpektorata za okolje in prostor, Območne enote Kranj, v dopisu z dne 5. 2. 2021, na rezultate obratovalnega monitoringa, ki ga je dolžan izvajati skladno z OVD, ter na druge dokumente tožnik konkretizirano uveljavlja, da sam dejavnost izvaja skladno z OVD, ki mu ga je izdala toženka, ter da je ugotovljeno onesnaženje voda posledica rudarjenja na območju in vplivov starega odlagalnega polja industrijskih odpadkov C. (sadre in elektrofiltrskega pepela) ter neustrezne sanacije po zaključku uporabe navedenega odlagališča s strani omenjenega subjekta. Takšen ugovor je tožnik podal že tekom postopka pred toženko (navedeno izhaja iz tožnikovega odgovora na obvestilo o uvedbi postopka z dne 13. 11. 2019, prav tako je iz upravnega spisa razvidno, da se je toženka seznanila z zapisnikom inšpekcijskega pregleda z dne 21. 1. 2021, opravljenega s strani Inšpektorata RS za okolje in prostor v zvezi z odlaganjem odpadne sadre C. in nevtraliziranih industrijskih muljev na odlagališču A.).

25. Do navedenega se izpodbijana delna odločba ne opredeli. V njej je tako obširno povzet zapisnik Inšpektorata za okolje in prostor, Območne enote Kranj, z dne 21. 1. 2021, iz katerega izhaja potrditev tožnikovih navedb o dejavnostih, ki so se na območju odlagališča A. izvajale pred njegovim pričetkom opravljanja dejavnosti, o neobstoju dokumentov, ki se nanašajo na zaprtje rudniških rovov in zapiranje odlagališča industrijskih odpadkov, o tem, da iz razpoložljive dokumentacije ni zaslediti, da bi bilo dno odlagalnega polja zaščiteno oz. da bi bil preprečen kakršenkoli vpliv odložene sadre na okolje oz. podtalnico, ter o posledični nezmožnosti preveritve ustreznosti zaprtja in tesnjenja tega dela odlagališča. Kljub temu, da bi navedeno lahko potrjevalo tožnikove navedbe, da s preiskovalnim monitoringom ugotovljeno onesnaževanje voda ni posledica tožnikove dejavnosti, se toženka do tega ne opredeli, pač pa odgovornost za to brez kakršnekoli konkretizirane utemeljitve pripiše tožniku. Tako pomanjkljivo obrazložene odločbe, v kateri umanjkajo bistveni razlogi za zaključek, da je ugotovljena obremenitev voda posledica tožnikove dejavnosti na odlagališču, posledično pa tudi za naložitev izvedbe ukrepov za preprečitev nastanka oziroma sanacijo okoljske škode prav slednjemu (s točko 1.4 izreka izpodbijane odločbe), ni mogoče preizkusiti.

26. Smiselno enako velja tudi za ukrepe iz 1.3 točke izreka izpodbijane odločbe, ki ravno tako kot ukrepi iz točke 1.4 temeljijo na predpostavki, da je vzrok za obremenitev podzemnih voda tožnikova dejavnost na odlagališču A. Ker je tožnik zatrjeval dejstva in predložil dokaze, da vzrok za slednjo ni njegova dejavnost (listine, iz katerih bi utegnilo izhajati navedeno, je tekom postopka pridobivala tudi toženka sama), toženka pa se do teh ni konkretizirano opredelila, izpodbijane odločbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

27. Po povedanem sodišče sodi, da 1. točke izreka izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP ter 2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). S tem povezani tožbeni očitki so utemeljeni. Ker ostale točke izreka izpodbijane delne odločbe temeljijo na 1. točki izreka, ima ugotovljena kršitev za posledico nezakonitost celotne izpodbijane odločbe.

28. Tožnik je (glede na tožbeni zahtevek) predlagal odločanje v sporu polne jurisdikcije – zahteval je namreč odpravo izpodbijane delne odločbe, ne pa tudi vrnitve zadeve v ponovno odločanje. Sodišče predlogu tožnika glede odločanja v sporu polne jurisdikcije ni sledilo, saj glede na ugotovljene kršitve sodi, da narava stvari tega ne dopušča, podatki postopka pa za to ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano delno odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

29. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

30. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti.

31. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa mu gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

32. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).