Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožeča stranka zlorabila procesne pravice z vložitvijo tožbe po izteku prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Če je delavec (čeprav zmotno in brez podlage) prepričan, da mu je delodajalec napačno vročal odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da mu odpoved sploh ni bila vročena in iz tega razloga šteje, da je upravičen do sodnega varstva, ter je prepričan, da je tožbo vložil pravočasno, ne gre za zlorabo procesnih pravic, ne glede na to, ali tožbo vloži sam ali po pooblaščenem odvetniku. Za zlorabo tudi ne gre, če se je delavec vročitvi odpovedi izogibal, saj zakon dovolj natančno ureja pravila vročanja, ki jih mora delodajalec upoštevati in so taka, da je izogibanje vročitvi in odklanjanje prejema pošiljke (odpovedi) sankcionirano tako, da so določene posledice takega ravnanja delavca v njegovo škodo – fikcija vročitve ipd. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa spremeni tako, da se glasi: „II. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka v roku 8 dni toženi stranki plačati 695,61 EUR stroškov tega postopka, višji stroškovni zahtevek tožene stranke pa je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev v prvem odstavku II. točke navedenega sklepa tožnica vlaga pritožbo, smiselno iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da odloči, da tožena stranka sama nosi svoje stroške tega postopka.

Odločitev sodišča temelji na predpostavki, da je tožnica zlorabila svoje procesne pravice s tem, ko je vložila predmetno tožbo. Tožnica je prava neuka stranka in se svojega ravnanja v zvezi s poskusi toženke, da ji vroči odpoved pogodbe o zaposlitvi niti ni dobro zavedala. Bila je namreč prepričana, da ji toženka odpoved mora vročiti na delovnem mestu. Tako tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi nikoli ni bila vročena, saj je nastopila fikcija vročitve, potem ko tožnica pisanja z odpovedjo na pošti ni dvignila. Ob tem pa je tudi prezrla nekatera obvestila po elektronski pošti, saj jih ni jemala dovolj resno oziroma je živela v prepričanju, da do vročitve vsekakor mora priti in da pred vročitvijo noben rok ne začne teči. Zato je tudi, ko je poiskala pomoč pri odvetniku, le-temu predstavila sliko, kot izhaja iz tožbe, pri čemer nekaterih dejstev preprosto ni vedela oziroma jih je pozabila ali pa zanemarila. Zato je tožba bila vložena v vsebini, kakršna pač je. Iz odgovora na tožbo je pooblaščenec tožnice seveda dobil drugačno sliko dejanskega stanja in ugotovil, da so zatrjevanja tožnice o tem, da ji odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena, lahko precej dvomljiva, čeprav še naprej ostaja odprto temeljno vprašanje - zakaj tožena stranka tožnici odpovedi ni vročila na delovnem mestu (čeprav je ta normalno hodila v službo)?! Odpoved pogodbe o zaposlitvi se delavcu vroča na delovnem mestu. Tožnica je ves čas hodila v službo k toženi stranki in nobenega razloga ni, da ji tožena stranka ne bi mogla odpovedati pogodbe o vročitvi. Zakon ne predpostavlja postopka, kot si ga je zamislila tožena stranka, to je, da bi se tožnica morala zglasiti v kadrovski službi z namenom, da ji delodajalec vroči odpoved pogodbe o zaposlitvi. Celo več, ob dejstvu, da je tožena stranka tožnici dala vedeti, da jo bo odpustila, je povsem logično, da se je tožnica odpovedi na strani toženke zamišljeni način, poskušala izogniti. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zagotovo izjemno hud poseg v tožničin pravni in ekonomski položaj, zato ji ni mogoče očitati, če ga je z legalnimi sredstvi skušala odložiti (nikjer ni predpisano, da se mora odpuščeni delavec še ponižati in odpoved pogodbe prevzeti v kadrovski službi). Sicer pa tudi sodišču ni bilo povsem jasno, ali je bila fiktivna vročitev sploh pravilno izvedena, saj je na naroku dne 30. 9. 2016 sklenilo, da se zaslišita priči A.A. in B.B. Ker pa so se pooblaščencu tožnice argumenti in dokazi tožene stranke tudi brez zaslišanja omenjenih prič, ki bi pravzaprav lahko povedali, zakaj vročitev na delovnem mestu ni bila možna, zdeli dovolj prepričljivi, je tožnico prepričal, da je tožbo v celoti umaknila. Tožnica je ravnala povsem odgovorno in to storila ravno zato, da ji ne bi kdo očital, da bi z nadaljevanjem pravde še kakorkoli povzročala dodatna procesna dejanja in stroške. Zaradi tega zagotovo ne bi smela biti kaznovana z naložitvijo pravdnih stroškov, ki jih sicer, glede na to, da gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja po 41. členu ZDR-1, vedno nosi delodajalec.

Podredno pa tožnica oporeka tudi višini odmerjenih stroškov. Sodišče je namreč toženki, kot potrebne stroške priznalo po 600 točk za sestavo odgovora na tožbo in za pristop na narok. Na podlagi odvetniške tarife tarifna številka 15 pa po mnenju tožnice za odgovor na tožbo toženi stranki po 3. alineji točke 1. b pripada 300 in ne 600 točk, prav tako pa tudi po točki 3. a 300 in ne 600 točk. Temu primerno morajo biti tudi nižji priznani materialni stroški in DDV.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev.

5. Pravna podlaga za odločitev o stroških postopka v obravnavanem individualnem delovnem sporu je določba petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), po kateri v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Sodišče prve stopnje je, glede na stališče tožene stranke v odgovoru na tožbo, presodilo, da je tožeča stranka zlorabila procesne pravice, ker je vedela, da ji je bila odpoved vročena 8. 10. 2015, poleg tega pa je bila tudi 4. 12. 2015 po elektronski pošti obveščena, da ji 8. 1. 2016 preneha delovno razmerje na podlagi vročene pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno štelo, da je tožeča stranka zlorabila procesne pravice z vložitvijo tožbe po izteku prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), po katerem lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

7. Če je delavec (čeprav zmotno in brez podlage) prepričan, da mu je delodajalec napačno vročal odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma da mu odpoved sploh ni bila vročena in iz tega razloga šteje, da je upravičen do sodnega varstva, ter je prepričan, da je tožbo vložil pravočasno, ne gre za zlorabo procesnih pravic, ne glede na to, ali tožbo vloži sam ali po pooblaščenem odvetniku. Za zlorabo tudi ne gre, če se je delavec vročitvi odpovedi izogibal, saj zakon dovolj natančno ureja pravila vročanja, ki jih mora delodajalec upoštevati in so taka, da je izogibanje vročitvi in odklanjanje prejema pošiljke (odpovedi) sankcionirano tako, da so določene posledice takega ravnanja delavca v njegovo škodo – fikcija vročitve ipd. Posebno stroga so pravila vročanja odpovedi, določena v 88. členu ZDR-1, ki vsebuje glede vročanja celo strožje pogoje in olajšajo vročanje delodajalcu ter postavljajo delavca v slabši položaj kot po splošnih pravilih (ZPP), kar velja zlasti za določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je bilo celo v sodni praksi po uveljavitvi ZDR-1 sporno vprašanje, ali mora biti delavcu najprej poskušena vročitev v prostorih delodajalca, ali pa se lahko vroča odpoved samo po pošti. Ni nenavadno, da je bila tožnica (sicer zmotno) prepričana, da ji mora biti odpoved vročena na delovnem mestu (ker ZPP v drugem odstavku 139. člena glede kraja vročanja določa, da se vroča v stanovanju ali na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči pisanje), zaradi česar se ni odzvala na poziv, naj se zglasi v kadrovski službi zaradi vročitve. Upoštevajoč vse navedeno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v tožničinem primeru za zlorabo procesnih pravic, zgrešeno, pritožba pa utemeljena.

8. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo tretje točke 365. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.