Jedro

Dolžnik je z ugovornimi trditvami zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika3. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodu navedenim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 4. 6. 2020 (1. točka izreka). O zahtevku in stroških bo odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju (2. točka izreka). Zaključilo je, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), zaradi kršitve Ustave RS ter Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). V pritožbi navaja, da dolžnik navaja klasične ugovorne razloge brez vsebine, ki jih praviloma navajajo dolžniki, ki želijo doseči razveljavitev sklepa o izvršbi in obravnavanje zahtevka v pravdi. Ugovor dolžnika je nesklepčen. Tudi če bi držale vse ugovorne navedbe dolžnika, pa ne držijo, ne bi mogel biti uspešen v ugovornem postopku. Dolžnik priznava, da je z upnikom poslovno sodeloval, da pa do njega nima obveznosti v vtoževani višini. Če je posloval z upnikom, pomeni, da ima določene listine, ki se tičejo poslovanja, in bi lahko preveril ali se ujemajo ali ne. O tem ni navedb, zato se šteje, da dolžnik tega ni preveril, pa bi to moral. Dolžnik je predlagal svoje zaslišanje, ni pa pojasnil kaj naj bi to zaslišanje dokazovalo. Ugovorne navedbe, kar jih sploh je, niso resnične, vendar se tega v tej fazi ne ugotavlja, ugovor je neobrazložen in neutemeljen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V dejanskih okoliščinah te zadeve, kot bodo presojane v nadaljevanju, ne drži očitek, da je izpodbijani sklep v nasprotju z Ustavo RS ter EKČP in da predstavlja neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse.

5. Naloga sodišča prve stopnje je bila samo preizkusiti obrazloženost ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Temu pritrjuje tudi upnik, ko navaja, da se v tej fazi ne ugotavlja resničnost ugovornih navedb. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva1. Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov2. Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.

6. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da uveljavlja razloge po 2., 10. in 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi z 62. členom ZIZ, da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni verodostojna listina, da obveznost, ki jo upnik uveljavlja, ni prešla nanj, da v celoti ugovarja izdanemu sklepu, tako po temelju kot po višini, da iz predloga za dovolitev izvršbe ne more preveriti za katero verodostojno listino gre, saj te niso priložene predlogu za dovolitev izvršbe, da iz oznak verodostojnih listin ni razvidno, ali se te resnično nanašajo na dolžnika, da se o njih ne more ustrezno in konkretno izjasniti, da ugovarja izvršbi po višini, saj upnik predlogu ni priložil dokumentov, ki bi dokazovali višino zneska, da bo moral upnik listine predložiti, da se bo dolžnik o njih lahko konkretno izjasnil, da je z upnikom sicer res poslovno sodeloval, vendar nima obveznosti v vtoževani višini. Kot dokaz je predlagal zaslišanje strank in poziv upniku k predložitvi verodostojnih listin, ki naj bi predstavljale temelj za sklep o izvršbi. Upnik neutemeljeno navaja: (-) da dolžnik v ugovoru navaja klasične ugovorne razloge brez vsebine, (-) da je ugovor nesklepčen, (-) da tudi, če bi ugovorne navedbe držale, ne bi mogel biti uspešen v ugovornem postopku, (-) da dolžnik ne zanika obstoja temelja za nastanek terjatve, ker ni navajal, da verodostojne listine ne obstajajo, ampak le, da ne ve, na kaj se verodostojne listine nanašajo, (-) da navedbe dolžnika niso zanikanje obstoja temelja za nastanek terjatve, temveč izjava nevednosti, zato sodišče dolžniku, ker gre za gospodarski subjekt, ne bi smelo nuditi pravnega varstva v smislu razveljavitve sklepa o izvršbi, (-) da ugovor in dokazni predlog ne zadoščata dokaznemu standardu obrazloženega ugovora, (-) da v njem ni pravno pomembnih dejstev in dokazov. Dolžnik je z ugovornimi trditvami zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika3. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Prav dokazovanju terjatve upnika so namenjene pritožbene navedbe: (-) da ni res, da iz oznak verodostojnih listin ni razvidno ali so te resnično nanašajo na dolžnika, (-) da to kaže na dolžnikovo malomarnost, saj bi lahko preveril oznake listin v svojih poslovnih knjigah, o čemer ni navedb, da je to storil in zato ni ravnal z vso potrebno skrbnostjo, (-) da če je dolžnik posloval z upnikom, ima določene listine, ki se tičejo poslovanja, in bi lahko preveril ali se ujemajo ali ne, (-) da o tem ni navedb, zato se šteje, da dolžnik tega ni preveril, pa bi moral storiti, (-) da dolžnik ni pojasnil kaj naj bi dokazovalo zaslišanje strank, (-) da ugovorne navedbe, kar sploh jih je, niso resnične, (-) da če dolžnik priznava, da sta bila z upnikom poslovna partnerja, je nenavadno, da zatrjuje, da ne ve, na kaj se nanašajo verodostojne listine, (-) da sodišče ne bi smelo nuditi pravnega varstva dolžniku, ker gre za gospodarski subjekt. Sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999. 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14, sklepi VSL III Ip 5487/2013, I Ip 4311/2014, VSC I Ip 626/2008. 3 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14.