Jedro

Ali ima obračun zamudnih obresti kakšno dokazno moč, je odvisno od trditev nasprotne stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zamudnih obresti po obrestnih obračunih in naložilo tožeči stranki, da mora povrniti toženi stranki nastale pravdne stroške.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava, zatrjuje pa, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala obstoja terjatve. Obstoj terjatve je bil dokazan, ker mu tožena stranka ni oporekala. Na obravnavi se je sklicevala na kompenzacijo. Trdi pa tudi, da terjatev še ni bila plačana.

Pritožba je utemeljena.

Zaključek sodišča prve stopnje, da obračun obresti ni zadosten dokaz za obstoj vtoževane terjatve (zamudnih obresti) oz. da nima dokazne vrednosti, v tej zadevi ni pravilen. Obračun obresti samo zaradi tega, ker ga je izdelala tožeča stranka sama, ne izgubi vsakršne dokazne moči. Ali je s takšno listino kaj dokazano ali ne, je odvisno od trditev nasprotne stranke. Tudi toženo stranko v pravdi zadene trditveno in dokazno breme (219. čl. ZPP). Zato povsem posplošen zaključek, da obračun obresti ni zadosten dokaz za obstoj terjatve, ni sprejemljiv. Tožena stranka v konktretnem primeru ni oporekala trditvam tožeče stranke, da je tožena stranka dolg po računih, ki so bili podlaga za izdane obračune obresti, plačala z zamudo in kolikšna je bila zamuda pri plačilu. Te trditve je tožeča stranka dokazovala s priloženimi obračuni obresti. Tožena stranka je prerekala trditve tožeče stranke le glede teka procesnih obresti. Glede samih obračunov pa je le pavšalno zatrjevala, da so obračuni nepravilni. Ob takšnih trditvah pravdnih strank je bilo dokazno breme na strani tožene stranke, da bi določno navedla, v čem so predloženi obračuni napačni oz. bi moralo sodišče od nje zahtevati, da dopolni nepopolne navedbe glede nepravilnosti obračunov (298. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje pa je nepravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, zato tudi ni ugotavljalo za ta spor odločilnih dejstev. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče zaradi zmotne uporabe pravil o dokaznem bremenu ni ukvarjalo z nadaljnjim ugovorom tožene stranke, podanem na glavni obravnavi in sicer, da je vtoževana terjatev prenehala s pobotom (kompenzacijo). V tej smeri sodišče dejanskega stanja ni ugotavljalo, zato je sodišče druge stopnje moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. in 3. odst. 370. čl. ZPP).