Jedro

Pogoja za prisojo denarne rente sta dva: delna ali popolna nezmožnost za delo ter premoženjsko prikrajšanje. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da tožnica ni delno ali v celoti nesposobna za delo. Če pa je tožnica kot oškodovanka sposobna pridobivanja, kljub večjim naporom, ki jih mora vlagati, pa ni upravičena do denarne rente. Povečani napori se lahko upoštevajo zgolj pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar sta nižji sodišči storili. V primeru zahtevka za plačilo denarne rente na podlagi drugega odstavka 195. člena ZOR pa je to razlog za zavrnitev zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: - da je toženec tožnici dolžan plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 79.000,00 EUR v 15 dneh od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do tega dne brez obresti, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, - zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku, in sicer za nepremoženjsko škodo v višini 29.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti ter zahtevek za plačilo rente, ki se glasi: „Toženec je dolžan plačati tožnici mesečno rento v višini 450,00 EUR, in sicer od meseca decembra 2008 do pravnomočnosti sodbe zapadle zneske v 15 dneh, v bodoče dospele zneske pa do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec in to v zneskih, ki so določeni s to sodbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne rente do plačila.“.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi v celoti in razveljavi zavrnilni del izpodbijane sodbe ter vrne zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nasprotuje prisojeni višini odškodnine za nepremoženjsko škodo in meni, da bi glede na ugotovljene okoliščine in načelo pravičnosti ta morala biti višja za 29.000,00 EUR. Nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka za plačilo rente v znesku 450,00 EUR/mesečno. Navaja, da zaradi spolne zlorabe ni bila tako uspešna v osnovni šoli, da bi se lahko vpisala v gimnazijo ali drugo srednjo šolo, zato se je vpisala v triletno prometno šolo, katero je končala in postala železniški transportni odpravnik. Tega dela pa zaradi rizičnosti in odgovornosti dela, visoke stopnje koncentracije in znanja glede na svoje psihofizične sposobnosti ne more opravljati. Za nadalje šolanje pa nima denarja. Pri Zavodu za zaposlovanje je izrazila željo, da bi se izučila za frizerko ali drug poklic, vendar ta ni pripravljen založiti stroškov za drugo izobraževanje, dokler se zdravstveno stanje tožnice ne bo izboljšalo, zato tudi prejema socialno pomoč v višini 200,00 EUR mesečno (po pokritju osnovnih stroškov bivanja, ji ostane zgolj 70,00 EUR za vse ostale življenjske stroške). Njene delovne sposobnosti so tako zmanjšane, da ni in ne bo sposobna pridobivati premoženja na osnovi zaposlitve oziroma ni sposobna opravljati kakršnega koli dela. Izpovedala je, da se je skušala zaposliti in je tudi delala za določen časa, a je delo izgubila po seznanitvi delodajalcev z njenim zdravstvenim stanjem. Ob presoji, da je njena prihodnost v veliki meri odvisna od tega, kako si bo uredila svoje življenje, poleg seveda učinkovitosti širše socialne podpore in pomoči, so eno želje, drugo pa je realnost. Zdravila, ki jih jemlje, precej vplivajo na njeno psihično stanje ter ji onemogočajo, da bi se lahko izobraževala. Velikih izboljšanj v njenem zdravstvenem stanju ni in ne bo, kot je to ugotovil izvedenec.

4. Toženec kot laik sam vlaga odgovor na revizijo, vendar ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pa lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če izkaže, da ima sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče zato toženčevega odgovora na revizijo ne bo upoštevalo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano in jih z revizijo ni več dovoljeno izpodbijati ( tretji odstavek 370. člena ZPP) :

- toženec je bil pravnomočno obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, in za kaznivo dejanje spolnega nasilja; - toženec je tožnico spolno zlorabljal od njenega 9 do 18 leta; - toženec je bil mož tožničine mame – oziroma tožničin očim; - toženec se je ob tožnici na različne načine spolno zadovoljeval tako, da je svoj spolni ud drgnil ob njo, ob njeno zadnjico, ji ga dajal v usta, na zunanje spolovilo, dokler ni ejakuliral (nikdar pa ni prišlo do penetracije); ob tem je tožnica vedno jokala, zato ni „šel do konca“. To je počel v povprečju dvakrat na teden. Toženec je nad tožnico vršil tudi psihični teror, saj ji je grozil, da bo ubil njo in njeno mamo, če bo komu povedala, kaj se dogaja; - tožnica v začetku zlorabe ni vedela, kaj se dogaja, šele kasneje je spoznala, da je nekaj narobe; tožnica zaradi dolgoletne spolne zlorabe trpi za posttravmatsko stresno motnjo in tudi značilnosti osebnostne motnje (čustveno neuravnovešeno motnjo osebnosti ali mejno motnjo osebnosti); je čustveno neuravnovešena, ima šibko sposobnost uravnavanja in obvladovanja čustev, impulzov in vedenja; vse te posledice so relativno trajne narave; - tožnica je umsko povsem sposobna dojeti učno snov programa, ki si ga je izbrala; zaradi težav s koncentracijo je prekinila šolanje; na njene težave s koncentracijo je v veliki meri vplivala dolgoletna spolna zloraba; psihične posledice spolne zlorabe so pri tožnici sodelovale kot eden od pomembnih vzrokov za to, da doslej ni dosegla boljše izobrazbe, ni pa mogoče natančno oceniti v kolikšni meri; ugotovljena mejna motnja osebnosti in posttravmatska stresna motnja nista motnji, zaradi katere posameznik ne bi mogel dokončati šole, so pa to velike ovire; tožnica objektivno ni nesposobna pridobiti nadaljnjo izobrazbo; - tožnica je zaposljiva oseba, vendar z določenimi omejitvami; zaradi čustvenih motenj ima težave pri delu z ljudmi; tožničina prihodnost je v veliki meri odvisna od tega, kako si bo prizadevala za to, da bi si uredila svoje življenje in se ustalila v njem ter od učinkovitosti širše socialne podpore in pomoči; tožnica bo morala za dosego enakega rezultata, torej za zaključek srednješolskega programa 3+2 in zaposlitev, vložiti bistveno več napora kot drugi vrstniki; tožnica objektivno ni delno ali v celoti nesposobna za delo.

7. Tožnica je zahtevala odškodnino tako na podlagi 202. kot 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). S protipravnim posegom v spolno nedotakljivost je na poseben način prizadeto dostojanstvo oškodovanca, izpostavljena je njegova nemoč oziroma drugačen šibkejši položaj v razmerju do oškodovalca, zato ZOR v 202. členu obravnava posledice tovrstnih protipravnih dejanj kot posebno obliko nepremoženjske škode, pri čemer pravica do tega zadoščenja ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so navedene v 200. členu ZOR (med drugim tudi strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih uveljavlja tožnica), če so se te pojavile v posebej izraziti obliki.

8. Tožnica z revizijo zahteva zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo za 29.000,00 EUR, pri tem pa ne pove, katere odškodnine oziroma odškodnine, na kateri podlagi. V okviru povrnitve nepremoženjske škode na podlagi 200. člena ZOR je tožnica zahtevala 39.000,00 EUR (kar je enako 39,5 povprečnih neto plač), torej ji je bila priznana odškodnina že v celotni zahtevani višini. Sodišče pa odloča zgolj v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP).

9. Odškodnina na podlagi 202. člena ZOR pa je bila tožnici od zahtevanih 69.000,00 EUR priznana v višini 40.000,00 EUR (kar je enako 40,5 povprečnih neto plač). Tožnica torej z revizijo zahteva njeno zvišanje do vtoževane višine.

10. Ne glede na to, da tožnica z revizijo uveljavlja zgolj zvišanje odškodnine na podlagi 202. člena ZOR, pa je pri presoji ustreznosti priznane višine odškodnine potrebno upoštevati tudi skupno priznano odškodnino za vso nepremoženjsko škodo. Skupno je bilo tako tožnici prisojeno 79.000,00 EUR, kar je enako 80 povprečnih neto plač.

11. Vrhovno sodišče je v številnih odločbah z odškodninsko pravnega področja že (podrobno) obrazložilo, da odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je ni mogoče izraziti z numerično vrednostjo, pomeni napolnitev pravnega standarda v skladu z načeloma individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je vedno posledica ustrezne uravnoteženosti vezanosti na konkretne okoliščine posameznega odškodninskega primera (posameznik kot neponovljiva celota ter obseg in vsebina njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena) v smislu (ožje) individualizacije, s katero naj se uveljavi izravnalna pravičnost (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje), in načela objektivne pogojenosti, s katerim se zasleduje razdeljevalna pravičnost (iustitia distributiva) oziroma sorazmerna enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnih načelih enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS). Objektivni pristop terja prisojo enake ali podobne odškodnine za enako ali podobno fizično ali duševno trpljenje in zato upoštevanje sodne prakse na celotnem območju RS, pri čemer se kot skupni imenovalec prisojenih odškodnin uporablja povprečna neto plača na zaposlenega v RS v času sojenja na prvi stopnji (v nadaljevanju povprečna neto plača).(1)

12. Tožnica v reviziji utemeljuje višjo odškodnino predvsem s sklicevanjem na ugotovljene konkretne okoliščine, s čimer meri predvsem na (ožjo) individualizacijo višine odškodnine, ne pa tudi z objektivno pogojenostjo višine odškodnine, saj ne izpostavi nobenega podobnega primera oziroma ne primerja prisojene odškodnine z drugimi odškodninami v podobnih zadevah. Po oceni revizijskega sodišča prisojena odškodnina ustreza obema zgoraj navedenima načeloma za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Priznana odškodnina omogoča sklep, da je bilo z denarnim zadoščenjem izravnano s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Ne glede na to, da tožnica v reviziji izrecno ne izpostavlja potrebne objektivizacije odškodnine, je revizijsko sodišče moralo preveriti tudi to, saj presoja ustreznosti priznane višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ni mogoča zgolj na podlagi enega merila oziroma sta obe merili neločljivo povezani. V informacijski bazi Ius-Info je malo zadev, v katerih je bila odškodnina prisojena na podlagi 202. člena ZOR (oziroma 181. člena Obligacijskega zakonika), to so II Ips 8/96 (prisojena odškodnina v višini 80 povprečnih neto plač), II Ips 106/2004 (prisojena odškodnina v višini 51 povprečnih neto plač), II Ips 238/2006 (prisojena odškodnina v višini 25 povprečnih neto plač), II Ips 166/2009 prisojena odškodnina v višini 50 povprečnih neto plač) in II Ips 414/2010 (prisojena odškodnina v višini 12,2 povprečnih neto plač). Glede na obliko škode je podoben primer tudi zadeva II Ips 278/95, v kateri pa sodišči prve in druge stopnje nista uporabili posebne pravne podlage iz 202. člena ZOR, temveč sta prisodili (zgolj) odškodnini za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (v skupni višini 19 povprečnih neto plač). Enako velja za II Ips 366/2011, v kateri je bila za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznana odškodnina v skupni višini 77 povprečnih neto plač. Zgolj v primeru II Ips 439/2008 je bila prisojena odškodnina na obeh pravnih podlagah, in sicer 4 povprečne neto plače na podlagi 202. člena ZOR in 10 povprečnih neto plač za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

13. Konkretni dejanski stan je hujši od navedenih zaradi dolgotrajnosti spolne zlorabe (od 9-18 leta), a hkrati milejši od nekaterih drugih, saj nikoli ni prišlo do penetracije. Hkrati sodna praksa kot težje obravnava primere, v katerih je bila starost oškodovancev nižja. V smislu pretrpljenega strahu in duševnih bolečin je konkretni primer primerljiv z ostalimi ali nekoliko težji od nekaterih drugih. Obravnavanemu primeru je še najbolj podoben primer II Ips 166/2009, razen tega, da je šlo za nekoliko krajšo zlorabo (štiri leta), v katerem je bila prisojena odškodnina v višini 50 povprečnih neto plač. Tožnici priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo je torej na zgornji meji že priznanih odškodnin v tovrstnih primerih, ne glede na to, ali je šlo za odškodnino na eni, drugi ali obeh pravnih podlagah. Slednjih primerov na obeh pravnih podlagah je sicer v sodni praksi izredno malo (v bazi zgolj eden). Primerjava teže dejanskih stanov konkretne zadeve z navedenimi zadevami torej pokaže, da umestitev v sodno prakso ni neustrezna v škodo tožnice.

14. Izpodbijana odločitev je pravilna tudi glede denarne rente, ki jo tožnica uveljavlja na podlagi drugega odstavka 195. člena ZOR. Pogoja za prisojo te odškodnine sta dva: delna ali popolna nezmožnost za delo ter premoženjsko prikrajšanje. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, na kar je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), da tožnica ni delno ali v celoti nesposobna za delo. Če pa je tožnica kot oškodovanka sposobna pridobivanja, kljub večjim naporom, ki jih mora vlagati, pa ni upravičena do denarne rente. Povečani napori se lahko upoštevajo zgolj pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti,(2) kar sta nižji sodišči storili. V primeru zahtevka za plačilo denarne rente na podlagi drugega odstavka 195. člena ZOR pa je to razlog za zavrnitev zahtevka.

15. Poleg navedenega revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Uveljavljani revizijski razlogi v tem delu pa nimajo podlage v ugotovitvah nižjih sodišč, revizijsko sodišče pa je na ugotovljeno dejansko stanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Teh dejstev pa nižji sodišči utemeljeno nista ugotavljali, saj jih tožnica ni pravočasno navedla pred sodiščem prve stopnje, ampak šele v pritožbi, ne da bi pojasnila svojo nekrivdo za prepozno podane trditve (prvi odstavek 337. člen), in v reviziji, kar pa ni dovoljeno (372. člen ZPP). S takšnimi navedbami tako tožnica v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa z revizijo ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16. Tožnica v reviziji uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka, a jih ne konkretizira, zato jih revizijsko sodišče ne more preveriti (prvi odstavek 371. člena ZPP).

17. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 41472010 z dne 12. 12. 2013. Op. št. (2): Primerjaj Jadek Pensa, D. v Plavšak, Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1001.