Jedro

Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazal sklenjeno najemno pogodbo in s svojo izpovedjo. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 12. 12. 2013 in odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 5. 2. 2013 v 2. točki izreka ter določilo, da višina Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 znaša 255,52 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec ter da je toženec dolžan že zapadle in še neplačane razlike Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013 v višini 85,53 EUR na mesec izplačati tožnici in ji povrniti stroške postopka v višini 511,91 EUR.

Zoper ugodilno sodbo se pritožuje toženka. Pritožba obširno navaja razloge, zakaj toženka meni, da je do dodatka za bivanje upravičen le štipendist, ki izpolnjuje vse pogoje na prvi dan študijskega leta in da mora bivanje izkazati s prijavo začasnega prebivališča pri pristojnem organu. Pritožba pojasnjuje, da je štipendist lahko upravičen do dodatka za prevoz v primestnem ali medkrajevnem prometu in kakšen je bil namen zakonodajalca pri dodelitvi dodatka. Pritožba se sklicuje tudi na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Psp 571/2013 z dne 6. 3. 2014. Glede medletnih sprememb stoji pritožba na stališču, da prijava začasnega prebivališča ni takšna sprememba, ki bi vplivala na status posameznika ali na obstoj štipendijskega razmerja. Pritožba ugovarja dosojenim stroškom prevoza pooblaščenca na relaciji A. - B. - A., saj do teh stroškov pooblaščenec, ki ima sedež v drugem kraju kot sodišče, ni upravičen.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti prereka pritožbene navedbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kot ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi takšnega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 12. 12. 2013, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbe Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 5. 2. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da tožnica še nadalje prejema Zoisovo štipendijo v šolskem oziroma študijskem letu 2012/2013 in, da znaša višina te štipendije 169,99 EUR mesečno.

V predmetni zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena in od kdaj tudi do dodatka za bivanje izven stalnega prebivališča. Toženka je v zvezi s tem štela, da bi tožnica morala imeti prijavljeno začasno prebivališče pri upravnem organu najkasneje s 4. 10. 2012 in torej izpolnjevati tudi pogoj prijave, sočasno z ostalimi pogoji, na podlagi katerih je upravičena do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije.

Iz dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica že v vlogi za uveljavitev pravice oziroma za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 z dne 28. 9. 2012 navedla, da se bo izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in bo stanovala drugje in sicer na C. 6, D.. Na tem naslovu je prijavila začasno prebivališče z 20. 2. 2013. Potrdilo upravne enote je skupaj z najemno pogodbo, ki jo je sklenila z najemodajalcem dne 9. 8. 2011 za čas od 15. 8. 2011 do 14. 8. 2012, dodatkom k tej pogodbi z dne 15. 6. 2012, iz katerega izhaja, da se najemna pogodba podaljšuje za obdobje od 15. 8. 2012 do 14. 8. 2013, ter potrdilo o odpravi te pogodbe na upravno enoto, dne 14. 9. 2012 priložila svoji pritožbi zoper prvostopno odločbo toženke. Enako kot izhaja iz najemne pogodbe in dodatka k tej pogodbi izhaja tudi iz izpovedi tožnice, zaslišane kot stranka v postopku. Tožnica je še izkazala, da je njeno stalno prebivališče na naslovu E. cesta 49, F., nadalje da je že v 1. letniku fakultete A., v katerega se je vpisala v študijskem letu 2011/2012, prejemala Zoisovo štipendijo in tudi dodatek za bivanje v D., da je 1. letnik uspešno zaključila in se je v D. vrnila v septembru 2012 in od tedaj dejansko biva na naslovu C. 6, D. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je kot materialnopravno podlago za odločitev v predmetni zadevi potrebno uporabiti Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 - v nadaljevanju: ZŠtip), kjer so določila glede Zoisove štipendije. Pravica do dodatka za izobraževanja zunaj stalnega prebivališča k Zoisovi štipendiji, izhaja iz četrte alineje 26. člena ZŠtip. Ta dodatek pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča. Drugih pogojev zakon ne določa, niti jih ni določil pristojni minister na podlagi pooblastila iz drugega odstavka istega člena. Po določbi 44. člena ZŠtip se odloči o Zoisovi štipendiji za obdobje od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa in se štipendistu štipendija izplačuje s prvim naslednjim mesecem po vložitvi zahtevka.

Pogoj začasnega prebivališča je določen z Zakonom o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 59/2006 - v nadaljevanju: ZPPreb-1), vendar je sankcija neprijave le globa, ZŠtip ne veže pravico do dodatka na samo prijavo začasnega prebivališča. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah kot na primer Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 1727/2014 z dne 28. 8. 2014, Psp 280/2014 z dne 16. 10. 2014 itd. poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. V tem primeru tudi ne gre za neko spremembo, ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oziroma višino te štipendije. Pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča pri Zoisovi štipendiji izhaja iz prve alineje prvega odstavka 30. člena ZŠtip, ker je določeno zgolj to, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje.

Za odločitev v predmetni zadevi je bistveno, da je tožnica že v vlogi za nadaljnjo prejemanje Zoisove štipendije navedla, da se bo izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in sicer na fakulteti A. v D. in bo v tem času stanovala drugje, na C. 6, v D.. Navedeno je tožnica dokazala s sklenjeno najemno pogodbo in s svojo izpovedjo, kar vse izkazuje, da je tožnica že od začetka oktobra 2012 bivala na C. 6, v D..

Obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na 47. člen ZŠtip, ki med drugim določa spremenjene okoliščine, ki lahko vplivajo na štipendijsko razmerje in je zato štipendist v določenem roku njih dolžan obvestiti štipenditorja ter navedbe v zvezi s subvencioniranjem vozovnic po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o prevoznih sredstvih v cestnem prometu, v predmetni zadevi niso relevantne.

Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi Psp 571/2014 sicer res zavzelo stališče, da štipendist, ki na dan vpisa v izobraževalni program 1. 10. 2012 še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do dodatka za bivanje, od začetka študijskega leta. Interpretacija in uporaba 30. v zvezi s 26. členom ZŠtip pa iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah te obrazložitve, pomeni spremembo navedenega stališča, zato pritožba niti v tej smeri ne more biti uspešna.

Glede potrebnosti dosojenih stroškov, ki se nanašajo na prevoz pooblaščenca tožnice na relaciji A. - B. - A. in v zvezi s tem pritožbena navedba, da nasprotna stranka ni dolžna nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika zunaj območja sodišča, v primeru socialnih sporov ni sprejemljivo. Pritožbeno sodišče poudarja, da je v okviru socialnih sporov za celotno območje Republike Slovenije le eno območje sodišča, kakor to določa 3. točka prvega odstavka 12. člena ZDSS-1. Tako si tožnica tudi ni izbrala odvetnika zunaj kraja območja sodišča, pri katerem teče postopek in ji tako gredo tudi stroški za prevoz pooblaščenca na relaciji A. - B. - A. v višini 40,99 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve v pritožbenem postopku.