Jedro

Pritožba se neutemeljeno zavzema za stališče, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni veljavna in posledično tožnici odpravnina na podlagi 108. člena ZDR-1 ne pripada. Tožena stranka kot delodajalec v tem sporu ne more uspešno uveljavljati neveljavnosti oziroma neučinkovitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je v nasprotju z zakonom podala sama, ker je upoštevala tožničino željo, da bi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti. Takšno ravnanje tožene stranke bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in načelom prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena OZ. Nenazadnje je delodajalec tisti, ki kot ekonomsko močnejša stranka delovnega razmerja narekuje pogoje delavčeve zaposlitve.

Ker je tožena stranka tožnici v obravnavani zadevi redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je že s tem izpolnjen pogoj za izplačilo odpravnine na podlagi prvega odstavka 108. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odpravnino v višini 8.280,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje (I. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v višini 787,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ‒ ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo in jasno zapisalo v 8. točki obrazložitve, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz poslovnih razlogov, saj ti razlogi niso obstajali. To izhaja tudi iz izpovedi tožnice in tedanjega direktorja tožene stranke. Med strankama ni sporno, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz poslovnega razloga, zato odpade pravna podlaga za obveznost plačila odpravnine. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka oziroma njen direktor je zgolj podpisal sklep s takšnim naslovom, ki ga je pripravila tožnica sama. Ne držijo oziroma so v nasprotju z listinami v spisu navedbe sodišča prve stopnje, da je bilo med strankama sporno, ali je tožnica glede na dogovor o sorazmerni odpravnini upravičena do izplačila celotne odpravnine po zakonu. Tožena stranka o tem dogovoru ni razpravljala niti ga ni sama predlagala in napisala, ampak je oporekala le temelju za obveznost plačila odpravnine. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica na delovnem mestu pod pritiskom. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bil zgolj navidezen, zato odpoved ne more pravno učinkovati. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na sodno prakso višjega sodišča, ki pa spreminja ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kršilo tudi ustavno varovani pravici do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) in ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Nista podani očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, zlasti nima med seboj nasprotujočih si razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožba po vsebini sodišču prve stopnje v resnici ne očita navedenih kršitev določb pravdnega postopka, ampak zmotno ugotovitev, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved iz poslovnega razloga in da to dejstvo med strankama ni sporno, oziroma zmotno materialnopravno presojo, da je podana podlaga za izplačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ti očitki pa po vsebini ne predstavljajo očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka.

7. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zgolj pavšalno zatrjevanih kršitev ustavno varovane pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

8. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o odpravnini zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pravno podlago spora predstavlja prvi odstavek 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. ‒ ZDR-1), iz katerega izhaja, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan izplačati delavcu odpravnino. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica 37 let zaposlena pri toženi stranki, da ji je bila 11. 7. 2016 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da je na njeni podlagi tožnici delovno razmerje prenehalo 30. 9. 2016 in da ji je bil na podlagi Dogovora o sorazmerni odpravnini z dne 11. 7. 2016 (B1) izplačan sorazmerni del odpravnine v višini 4.063,00 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici 11. 7. 2016 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A2). Temu tožena stranka nenazadnje pritrjuje tudi sama, saj v pritožbi navaja, da je tožena stranka oziroma v njenem imenu direktor podpisal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zatrjevano dejstvo, da je tožnica odpoved pogodbe o zaposlitvi pripravila sama, pa ni relevantno, saj je pomembno zgolj to, da je bila listina z vsemi bistvenimi elementi, ki jih mora po zakonu vsebovati odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podpisana s strani zakonitega zastopnika tožene stranke. Glede na to, da je tožena stranka to dejstvo v postopku tudi zatrjevala, je sodišče prve stopnje pravilno kot nesporno med strankama štelo dejstvo, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga.

10. Pritožba se neutemeljeno zavzema za stališče, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni veljavna in posledično tožnici odpravnina na podlagi 108. člena ZDR-1 ne pripada. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka kot delodajalec v tem sporu ne more uspešno uveljavljati neveljavnosti oziroma neučinkovitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je v nasprotju z zakonom podala sama, ker je upoštevala tožničino željo, da bi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti. Takšno ravnanje tožene stranke bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. ‒ OZ) in načelom prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena OZ. Nenazadnje je delodajalec tisti, ki kot ekonomsko močnejša stranka delovnega razmerja narekuje pogoje delavčeve zaposlitve. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanje prakse pritožbenega sodišča, ki jo je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje (sodba opr. št. Pdp 45/2015 z dne 15. 10. 2015, sodba opr. št. Pdp 122/2013 z dne 15. 3. 2013 in sodba opr. št. Pdp 962/2012 z dne 25. 10. 2012).

11. Ne držijo pritožbene navedbe, da je navedena praksa pritožbenega sodišča spremenila ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Odločbi, na kateri se je tožena stranka sklicevala med postopkom na prvi stopnji, namreč nista bili izdani v bistvenem podobnih dejanskih situacijah kot v obravnavanem primeru oziroma v istovrstnem sodnem sporu.

S sodbo opr. št. VIII Ips 214/98 z dne 12. 1. 1999 je Vrhovno sodišče RS odločalo o reviziji zoper odločitev o odpravnini na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi (in ne na podlagi zakona, kot velja to za obravnavani spor). Zgolj v zvezi s to pravico je zavzelo stališče (na katerega se v tem sporu sklicuje tožena stranka), da zaradi soglasja delavke odločba generalnega direktorja delodajalca o prenehanju delovnega razmerja predstavlja navidezno odločbo, s katero sta stranki prikrili sporazum o prenehanju delovnega razmerja zato, da je imela delavka možnost uveljavljati pravice iz naslova brezposelnosti. Iz predhodne odločbe pritožbenega sodišča v tem sporu (sodba opr. št. Pdp 66/96 z dne 10. 6. 1998), pa izhaja stališče (relevantno za obravnavani spor), da se delodajalec v sporu glede odpravnine trajno presežne delavke1 (odpravnine na podlagi zakona) ne more sklicevati na nezakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja zato, da bi se izognil obveznostim, ki iz njega izhajajo, saj dokončni sklep veže tako delavca kot delodajalca.

S sodbo opr. št. VIII Ips 89/2001 z dne 26. 2. 2002 pa je Vrhovno sodišče RS odločalo v socialnem sporu o pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v enkratnem znesku. Odločitev o tej pravici pa je odvisna od (ne)izpolnitve drugačnih zakonskih pogojev kot odločitev o pravici do odpravnine zaradi odpovedi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje se zato pri odločitvi v obravnavanem sporu pravilno ni oprlo na citirani judikat Vrhovnega sodišča RS.

12. Ker je tožena stranka tožnici v obravnavani zadevi redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je že s tem izpolnjen pogoj za izplačilo odpravnine na podlagi prvega odstavka 108. člena ZDR-1. Glede na navedeno so nebistvene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila tožnica pred prejemom odpovedi pogodbe o zaposlitvi pod pritiskom in da je bil to razlog, da je izrazila željo, da bi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti. Na utemeljenost tožničinega zahtevka v tem sporu tudi ne vpliva Dogovor o sorazmerni odpravnini z dne 11. 7. 2016 (B1), s katerim sta se pravdni stranki dogovorili o višini odpravnine v znesku 4.063,00 EUR in s katerim se je tožnica odpovedala sorazmernemu delu odpravnine, ki ji pripada na podlagi 108. člena ZDR-1. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (in se ob tem ustrezno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 63/2003 z dne 27. 1. 2005), se delavec pravici do odpravnine kot zakonski pravici ne more pravno veljavno odpovedati.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 500 točk (tar. št. 15/4 OT), materialne stroške v višini 10 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupno 510 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožnici plačati znesek 373,32 EUR, v primeru zamude 8‑dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Spor izhaja iz obdobja prejšnje zakonske ureditve Zakona o delovnih razmerjih ‒ Ur. l. RS - stari, št. 14/90, 5/91, 10/91, Ur. l. RS/I, št. 17/91, Ur. l. RS, št. 13/93, 29/92, 71/93.