Jedro

Sodba presenečenja je podana, če stranka ob vseh potrebni skrbnosti ni mogla predvidevati, da bo sodišče njene trditve lahko presojalo po drugi pravni podlagi.

Zatrjevano nepošteno, protipravno oziroma goljufivo ravnanje toženk ni sankcionirano z ničnostjo pogodbe, temveč je sankcija zanj izpodbojnost pogodbe.

Družbena pogodba o ustanovitvi d.o.o. ima dvojno naravo, obligacijsko in statusno. Ničnost tovrstne pogodbe se sicer uveljavlja po določbah OZ. Vendar pa dosledno upoštevanje pravil obligacijskega prava v vseh faza nastajanja ali obstoja d.o.o. ni dopustno. Po vpisu družbe v sodni register je mogoče uveljaviti le tiste napake družbene pogodbe, ki zadevajo celotno družbo in niso bile sanirane z vpisom v register.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba tožeče stranke

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, upoštevajoč popravni sklep, zavrnilo: - v I. točki izreka primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Ugotovi se, da je nična pogodba o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo z dne 28. 7. 2003 v notarskem zapisu A. št. SV 366/03 z dne 28. 7. 2003 z dopolnitvijo v notarskem potrdilu notarke A št. SV 366/03-1 z dne 27. 10. 2003. 2. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke proti tretje toženi stranki v višini 50.000,00 EUR z obrestmi v višini temeljne obrestne mere za čas od dneva začetka stečajnega postopka nad tretje toženo stranko, to je od 27. 10. 2005 dalje, ki jo je tožeča stranka prijavila v stečaju nad tretje toženo stranko.

3. Vsi trije toženci so solidarno dolžni v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od 9. dne po vročitvi sodbe dalje do plačila.“ - v II. točki izreka podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1. Pogodba o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo z dne 28. 7. 2003 v notarskem zapisu A. št. SV 366/03 z dne 28. 7. 2003 z dopolnitvijo v notarskem potrdilu notarke A. št. SV 366/03-1 z dne 27. 10. 2003 se razveljavi.

2. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke proti tretje toženi stranki v višini 50.000,00 EUR z obrestmi v višini temeljne obrestne mere za čas od dneva začetka stečajnega postopka nad tretje toženo stranko, to je od 27. 10. 2015 dalje, ki jo je tožeča stranka prijavila v stečaju nad tretje toženo stranko.

3. Vsi trije toženci so solidarno dolžni v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od 9. dne po vročitvi sodbe dalje do plačila.

V III. točki izreka pa je odločilo še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 4.913,42 EUR nadaljnjih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tretja toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Prvi in drugi toženec na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek in obrazložitev sodišča prve stopnje

5. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek večkrat spremenila. S tožbo je sprva zahtevala razvezo pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo z dne 28. 7. 2003 (v nadaljevanju Družbena pogodba)(1) zaradi spremenjenih okoliščin na temelju določbe 112. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in vrnitev nepremičnine parc. št. 9, k. o. X v naravi. Z zadnjo spremembo tožbe pa je zahtevala ugotovitev ničnosti Družbene pogodbe na podlagi določb 39. in 86. člena OZ ter ugotovitev obstoja terjatve zoper tretjo toženko v višini 50.000,00 EUR s pripadki, podredno pa razveljavitev te pogodbe zaradi prevare po določbi 49. člena OZ in ugotovitev obstoja terjatve zoper tretjo toženko v višini 50.000,00 EUR s pripadki.(2)

6. Sama sklenitev in vsebina Družbene pogodbe med pravdnima strankama ni bila sporna. Tožeča stranka je s stvarnim vložkom, ki je predstavljal nepremičnino parc. št. 9, k. o. X, kot družbenik vstopila v D. d. o. o. (tretjo toženko). Sodišče prve stopnje je kot sporno med pravdnima strankama opredelilo vprašanje, ali je imela tretja toženka na navedeni nepremičnini resničen namen postaviti bencinsko črpalko in razlog, zakaj do tega ni prišlo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so imeli glede na dogovor, da se dobiček iz bencinske črpalke deli med vse tri družbenike,(3) interes za sklenitev Družbene pogodbe vsi trije družbeniki, tako tožeča stranka kot prvi in drugi toženec. Ugotovilo je, da je tožeča stranka preko odvetnika stopila v stik z nasprotno stranko in ji ponudila vstop v družbo s stvarnim vložkom, to je nepremičnino, za katero je sama trdila, da je na njej mogoče zgraditi bencinsko črpalko. Zato je presodilo, da je pobuda za sklenitev Družbene pogodbe prišla s strani tožeče stranke.

8. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tretja toženka angažirala v zvezi z gradnjo črpalke. Na drugi stranki pa tožeča stranka, ki je bila tudi pooblaščena za pridobivanje dokumentacije, v smeri realizacije izgradnje črpalke ni naredila ničesar. Ob tem je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je to sicer res stvar vodstva družbe, vendar bi bilo glede na namen vstopa v družbo od tožeče stranke pričakovati, da jo zanima, kaj je z njenim vložkom in pravico do dobička.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da Družbena pogodba ni nična ne zaradi nedopustne kavze niti zaradi nasprotovanja ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prav tako pa iz ugotovljenega dejanskega stanja po oceni prvostopenjskega sodišča ni mogoče sklepati, da so imele toženke namen prevarati tožečo stranko, ko je vstopila v Družbeno pogodbo. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Odgovor na pritožbene navedbe Bistvene kršitve določb postopka

10. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju z določbo 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sprejelo dokazni sklep, v katerem niso navedena ne sporna dejstva ne listine, v katere naj bi sodišče vpogledalo. Takšna kršitev ima značaj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožnik pa v pritožbi ni pojasnil, kako bi lahko očitana postopkovna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.(4) Zato s to pritožbeno navedbo ne more uspeti.

11. Pritožbi je pritožnik predložil dve sodbi iz kazenskega postopka(5) , ki naj bi dokazovali krivo izpovedbo prvega toženca. Pojasnil je, da gre za dopustno pritožbeno novoto, ker na glavni obravnavi ni bil seznanjen s tem, katera dejstva sodišča šteje za sporna in nedokazana ter ker ni mogel predvideti, da bo sodišče verjelo krivemu pričanju prvega toženca. Pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnik namreč ni izkazal, da predmetnih kazenskih sodb brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca glavne obravnave. Ta je bila v obravnavanem sporu izvedena in končana 15. 1. 2016, predloženi kazenski sodbi pa sta bili izdani že prej, to je 10. 11. 2014 in 10. 9. 2015. Na stranki je breme, da se kakovostno pripravi na spor, kar med drugim pomeni, da je dolžna za svoje trditve pravočasno predložiti tudi dokaze zanje (prim. 7. in 212. člen ZPP). Pritožnik ne zatrjuje, še manj izkaže, da do glavne obravnave kazenskih sodb ni mogel pridobiti. Zgolj zatrjevana nevednost o spornih dejstvih in vprašanje, kako bo sodišče ocenilo verodostojnost izpovedi zaslišanih strank oziroma prič, pa ne predstavlja opravičljivega razloga za prepozno predložitev dokazov. Tožeča stranka bi morala namreč računati s tem, da bo sodišče prve stopnje sprejelo argumente in dokaze nasprotne stranke. Posledično ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje ignoriralo dejstva iz kazenskega postopka zoper prvega toženca.

12. Podana ni niti očitana procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do dokazovanja). Tožeča stranka je res predlagala dokaz s poizvedbo o poteku in izidu kazenskega postopka zoper B. B. in C. C. pri Okrožnem sodišču v Kranju (l . št. 168). Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu na l. št. 219 zavrnilo ostale dokaze, kar pomeni, da je zavrnilo tudi predlagano opravo poizvedb. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokaza med drugim tudi, če je ta nesubstanciran (prim. drugi odstavek 213. člena ZPP). Prav tak pa je bil izpostavljen dokazni predlog tožeče stranke. Pri dokaznem predlogu z vpogledom v drug spis mora stranka namreč sama določno navesti, katero listino naj sodišče vpogleda, kaj s tem dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Če dokazni predlog ni ustrezno substanciran, odsotnosti strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (prim. 7. člen ZPP).(6)

13. Zmotno pritožnik meni tudi, da gre za t. i. „sodbo presenečenja“. Ta je podana, če stranka ob vsej potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, da bo sodišče njene trditve lahko presojalo po drugi pravni podlagi. Stranki pa ni mogoče pripisati premajhne skrbnosti le v primeru, če odločitev temelji na povsem novi pravni oceni, za katero bi bila v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih niti ob vsej skrbnosti ni ocenila za bistvene.(7) Razloga za tovrstno sodbo torej ne predstavlja pritožnikovo prepričanje, da „prvi toženec glede na svojo kriminalno preteklost ni verodostojna priča“. Kot pojasnjeno že zgoraj, bi morala tožeča stranka računati s tem, da bo sodišče sledilo dokazom nasprotne stranke. Ni pa že vsaka sodba, s katero sodišče tožbeni zahtevek zavrne, sodba presenečenja.

14. Neutemeljeno pritožnik uveljavlja kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem kavze ter da glede ničnosti izpodbijana sodba nima razlogov in je arbitrarna. Sodišče prve stopnje glede kavze ni navedlo le, kot to zavajajoče navaja pritožnik, da „se s tako utemeljitvijo ne strinja“. V 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč v zadostni meri pojasnilo, zakaj Družbena pogodba ni nična na podlagi določbe 39. člena OZ. V nadaljevanju pa je pojasnilo tudi, da pri presoji predmetne pogodbe ni zasledilo ničesar, kar bi ustrezalo določbi 86. člena OZ. Obrazložitev sodbe je v tem delu res nekoliko skopa, vendar pa je preizkus odločitve kljub temu mogoč.

15. Nadalje izpodbijana sodba ni arbitrarna niti glede odločitve o višini zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da že temelj tožbenega zahtevka ni podan, se do same višine zahtevka ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati.

16. Pritožnik napačno meni tudi, da predmetna tožba po svoji vsebini ustreza „izstopni tožbi“ po drugem odstavku 436. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), sodišče prve stopnje pa o zahtevku po tej pravni podlagi, ki ga je postavil v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2006, ni odločilo in se do njega ni opredelilo. Pritožnik namreč spregleda, da tožeča stranka v zadnji popravi tožbe z dne 7. 4. 2015 (l. št. 169) kaj takega ni zahtevala. Izrecno je navedla, pri katerih zahtevkih in na katerih pravnih temeljih vztraja ter da pri ostalih podrejenih zahtevkih ne vztraja več. Izstopna tožba je po svoji naravi oblikovalna tožba, s katero se zasleduje sprememba dosedanjega položaja družbenika. Takšnega zahtevka pa tožeča stranka ni postavila. Zato je neutemeljeno tudi nadaljnje pritožbeno sklicevanje na zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ugotovitvenega denarnega zahtevka ni preizkusilo z vidika določb o izplačilu odpravnine družbeniku v primeru odstopa. Tožeča stranka je v zadnji popravi tožbe jasno opredelila, kakšno pravno varstvo zahteva.

Ugotovljeno dejansko stanje in dokazna ocena

17. Pritožnik izpodbija dokazno oceno s trditvijo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo krivi izpovedbi prvega toženca. Ta naj bi v kazenskem postopku priznal, da se je s hipotekarnim kreditom sam okoristil na račun tretje toženke(8). Drži, da je kriva izpovedba kaznivo dejanje, vendar le, če sodišče nanjo opre svojo odločbo (prim. 289. člen KZ oziroma 284. člen KZ-1). Sodišče prve stopnje pa dokazne ocene o angažiranju glede gradnje črpalke ni utemeljevalo le na izpovedbi glede spornega kredita, temveč predvsem na podlagi ostalih izpovedb ter listinskih dokazov (npr. B8). V zvezi s kazenskim postopkom zoper B. B. in C. C. zaradi zlorabe položaja pri najetju posojila in zavarovanja s predmetno nepremičnino pa je pojasnilo, da to ne vpliva na možnost izgradnje črpalke, saj je mogoče graditi tudi na obremenjenem zemljišču. Pritožnik zato zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da ima prvi toženec kriminalno preteklost in da je zato neverodostojna priča ter s sklicevanjem na prepozno predloženi kazenski sodbi ne more uspeti. Dejstvo, da sodišče pri svoji odločitvi ni verjelo eni od prič ali strank, pa samo po sebi še ne pomeni, da gre za lažno izpovedbo.

18. Sodišče je tisto, ki oceni najprej vsak dokaz posebej, nato vse dokaze skupaj, nazadnje pa na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana (prim. 8. člen ZPP). Komu verjame bolj, tožeči stranki ali toženkam, je prav tako stvar dokazne ocene. V primeru nasprotujočih si izpovedb se mora sodišče odločiti, kateri izmed različnih izpovedi bo sledilo, svojo odločitev pa mora utemeljiti tako, da je dokazna ocena sposobna pritožbenega preizkusa. To je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo (glej predvsem 19., 20. in 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

19. Ob tem sodišče prve stopnje ni zmotno in protispisno ugotovilo, da je pobuda za gradnjo bencinske črpalke prišla s strani tožeče stranke, kot to napačno meni pritožnik. Za protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) gre tedaj, ko sodišče kot izjavo povzame nekaj, česar ta izjava ne vsebuje. Za kaj takšnega v obravnavanem primeru ne gre. Pritožnik namreč utemeljuje, da je sodišče prve stopnje njegovo izpoved zmotno tolmačilo in jo uporabilo v njegovo škodo. Zatrjuje torej zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da niti ta kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je prav na podlagi izpovedi tožeče stranke, da je odvetniku S. sam povedal, da ima na voljo parcelo za gradnjo bencinskega servisa, logično in življenjsko sklepalo, da je pobuda za gradnjo servisa prišla z njegove strani, saj je preko odvetnika sam stopil v stik s toženkami. Zgolj dejstvo, ponovno poudarjeno v pritožbi, da ni poznal pogojev za gradnjo ter da ni bil sposoben pridobiti papirjev za gradnjo, še ne vodi do sklepa, da ni imel interesa po izgradnji bencinskega servisa ter posledičnega dobička. Ugotovitve sodišča prve stopnje o pogodbenem interesu pa ne omajejo niti pritožbene navedbe o hipotekarnem kreditu, saj je bil ta najet po sklenitvi Družbene pogodbe. Nikjer pa ni sodišče zapisalo, kot to zavajajoče navaja pritožnik, da si je tožeča stranka sama kriva za škodo ter da ji je za pripisati celoten kriminalen projekt družine B..

Materialno pravo

20. Tožeča stranka je torej zahtevala ugotovitev ničnosti Družbene pogodbe zaradi 1) nedopustne kavze (naklepno protipravno oškodovanje tožeče stranke in okoriščanje na njegov račun) oziroma pozneje odpadle kavze (nemožnost izgradnje bencinske črpalke) in 2) nasprotovanja ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (kaznivo dejanje poslovne goljufije).(9)

21. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da zatrjevano nepošteno, protipravno oziroma goljufivo ravnanje toženk, ki sicer pomeni tudi kršitev načela vestnosti in poštenja pri sklepanju pogodbe (5. člen OZ), ni sankcionirano z ničnostjo pogodbe, temveč je sankcija zanj izpodbojnost pogodbe (49. člen OZ).(10) Že zato pritožbeni očitek o nedopustnosti kavze ter o nasprotovanju moralnim načelom in prisilnim predpisom ni utemeljen.

22. Tožeča stranka je v zasledovanju dobička s stvarnim vložkom vstopila v tretjo toženko kot družbo z omejeno odgovornostjo (d. o. o.). Tovrstna družba je namenjena opravljanju določenega podjema, torej investiranju kapitala in opravljanju dejavnosti zaradi maksimiranja dobička.(11) Družbena pogodba o ustanovitvi d. o. o. ima dvojno naravo, obligacijsko in statusno. Ničnost tovrstne pogodbe se sicer uveljavlja po določbah OZ. Vendar pa dosledno upoštevanje pravil obligacijskega prava v vseh fazah nastajanja ali obstoja d. o. o. ni dopustno.(12) Po vpisu družbe v sodni register je mogoče uveljaviti le tiste napake družbene pogodbe, ki zadevajo celotno družbo in niso bile sanirane z vpisom v register. Napake, ki zadevajo samo enega izmed družbenikov, pa ne prizadenejo družbene pogodbe kot celote, temveč ta ostane v veljavi, razen za prizadetega družbenika.(13)

23. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bila dejavnost tretje toženke v nasprotju z javnim redom(14) ali da ne bi bilo mogoče v zadostni meri doseči ciljev družbe(15). Trdila je, da zaradi nemožnosti izgradnje bencinske črpalke sama ne more več doseči namena, ki ga je zasledovala z vstopom v družbo. To pa glede na obrazloženo ne predstavlja razloga za ničnost Družbene pogodbe. V takšni situaciji bi tožeča stranka iz tretje toženke lahko izstopila (na podlagi pogodbenih določb ali na podlagi drugega odstavka 436. člena ZGD oziroma 501. člena ZGD-1).(16) Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da Družbena pogodba ni nična.

24. Tožeča stranka je podredno zahtevala razveljavitev pogodbe, češ da je bila s strani toženk prevarana. Trdila je, da toženke že od začetka niso imele namena graditi bencinske črpalke, temveč so imele goljufiv namen oškodovati tožečo stranko. Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena (prvi odstavek 49. člena OZ). Prevara je torej zavestna povzročitev zmote pri drugem. Tega pa tožeči stranki ni uspelo dokazati.

25. Sodišče prve stopnje je naredilo celovito dokazno oceno, iz katere jasno sledi, da je imela sama tožeča stranka interes po gradnji bencinske črpalke na svoji parceli. Da takega namena ne bi imele toženke, pa iz ugotovljenih dejstev ne izhaja (angažiranje v zvezi z gradnjo črpalke). Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o goljufivem namenu toženk že ob sami sklenitvi Družbene pogodbe. Ni odveč poudariti, da je imela tožeča stranka pogodbeno dogovorjeno možnost, da iz tretje toženke izstopi ter na takšni podlagi pridobi tudi pravico do odpravnine, vendar tega ni storila. Prav tako pa pri presoji zatrjevane povzročitve zmote ni zanemarljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oče tožeče stranke del sporne nepremičnine prodal še pred sklenitvijo Družbene pogodbe, o čemer toženke niso bile obveščene, niti to ni bilo upoštevano v pogodbi. Tega pritožnik ne izpodbija. Neuspešno je nadalje pritožbeno razlogovanje, da je kaznivo dejanje zlorabe položaja pri najetju kredita bistveno vplivalo na to, da na že obremenjenemu zemljišču gradnja črpalke ni bila možna, četudi bi prostorski akti to dopuščali. Dogajanje po sklenitvi Družbene pogodbe, na katerega se sklicuje pritožnik (najet kredit za zasebne namene prvega toženca, poskus prodaje zemljišča, začetek stečajnega postopka nad tretjo toženko po prodaji nepremičnine) nedvomno kažejo na določena zavržna ravnanja prvega toženca, ne dokazujejo pa naklepne povzročitve zmote pri tožeči stranki ob sklenitvi pogodbe. Zato niti pritožbeno poudarjanje, da kredit ni bil najet za namen izgradnje črpalke, ne more spremeniti pravilnosti izpodbijane odločitve. Tožeča stranka pa se zgolj zaradi izjalovljenih pričakovanj o poslovanju družbe, v katero je vstopila s stvarnim vložkom, ne more sklicevati na prevaro po 49. členu OZ.(17) Odločitev sodišča prve stopnje, da niso podani razlogi za razveljavitev Družbene pogodbe, je tako pravilna, pritožba pa ni utemeljena.

Stroški prvostopenjskega postopka

26. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno priznalo nekatere stroške postopka. Sodišče prve stopnje je za odgovor na predlog za začasno odredbo pravilno priznalo 1.500 točk (in ne 1.500 EUR, ko je to zgolj napačno zapisalo) na podlagi tar. št. 27 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Ta sicer določa nagrado za predlog za izdajo začasne odredbe in za ugovor zoper njo. Upoštevati pa je treba dolžnikovo pravico do obrambe in s tem povezano pravico do povrnitve pravdnih stroškov. V postopku za izdajo začasne odredbe se kontradiktornost postopka vzpostavi z ugovorom zoper začasno odredbo. Če pa je kontradiktornost v takšnem postopku zagotovljena že z vročitvijo predloga za izdajo začasne odredbe dolžniku, si ta mora zagotoviti pravico do obrambe z odgovorom na predlog.(18) Zato mu gredo zanju tudi priglašeni stroški. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno priznalo 50 točk za dopis o prevzemu postopka ter za urgenco, in sicer na podlagi tar. št. 39 OT. Nadalje pa je pravilna tudi odmera 3.000 točk, sicer ne za vlogo z dne 19. 6. 2006, temveč za odgovor na tožbo (tar. št. 19 OT)(19). Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo 3.000 točk za pristop na narok 24. 3. 2015. Nagrada za narok namreč nastane tudi v primeru, če se opravi le poravnalni narok, ki se ne nadaljuje s prvim narokom za glavno obravnavo. Ta je bil namreč prestavljen iz razlogov na stranki tožeče stranke (prim. tudi 156. člen ZPP).

Sklepno

27. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

28. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

29. Prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo tretje toženka sama, saj ti stroški za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.

Op. št. (1): Priloga A4. Op. št. (2): Poprava tožbe z dne 7. 4. 2015 (l. št. 168 in 169). Pri ostalih prej postavljenih zahtevkih ni vztrajala.

Op. št. (3): Prim. 28. člen Družbene pogodbe.

Op. št. (4): Prim. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 265 in 266 (Dolžnost obrazložitve pritožbe).

Op. št. (5) Prilogi A31 in A32. Op. št. (6): Prim. obširno sodno prakso, npr. sodbi VSRS II Ips 231/2003 in II Ips 196/2008. Op. št. (7): Prim. sodbo VSRS II Ips 101/2013 in sklep VSRS II Ips 122/2016. Op. št. (8): Torej ne na račun tožeče stranke! Op. št. (9): Glej l. št. 167. Op. št. (10): Prim. sodbo VSRS II Ips 5/2013 ter sodbo in sklep II Ips 200/2007. Op. št. (11): Prim. prvi in drugi odstavek 1. člena ZGD oziroma prvi in drugi odstavek 3. člena ZGD-1. Op. št. (12): Prim. Zabel v: Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2007, str. 78; glej tudi Plavšak: Ničnost (vpisa) ustanovitve kapitalske družbe in slovensko pravo, Podjetje in delo, 2004, št. 6-7, str. 1441 in nasl. ter sodba VSRS II Ips 541/99. Op. št. (13): Ibid., str. 79. Op. št. (14): Kar bi bil razlog za ničnost. Kar bi bil lahko razlog za prenehanje družbe (prim. drugi odstavek 371. člena ZGD oziroma drugi odstavek 521. člena ZGD-1).

Op. št. (15): Kar bi bil lahko razlog za prenehanje družbe (prim. drugi odstavek 371. člena ZGD oziroma drugi odstavek 521. člena ZGD-1).

Op. št. (16): Prim. Prelič in drugi: Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 77. Op. št. (17): Prim. sodbo VSRS II Ips 881/93. Op. št. (18): Prim. sklep VSL I Cpg 106/2015. Op. št. (19): Glej stroškovnik na l. št. 219b.