Jedro

Pri tožnici je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, saj tožnica zaradi psihičnih omejitev ni več zmožna za delo na delovnem mestu sortirka. Poleg tega tudi ni sposobna osvojiti novih znanj, potrebnih za vključitev na novo delovno mesto in v novo delovno okolje, tako da ni več zmožna za kakršnokoli pridobitno delo. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi pomote.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 30. 8. 2012 in odločbo toženca št. ... z dne 30. 1. 2013 (I. točka izreka) ter tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 28. 6. 2012 in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine (II. točka izreka). Izdajo odločbe o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine je naložilo tožencu (III. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici stroške postopka v znesku 372,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom popravilo II. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 28. 6. 2012 in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.

3. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.

Vztraja pri tem, da pri tožnici ni podana I. kategorija invalidnosti, in pri stališču, podanem v pripombah na izvedensko mnenje sodne izvedenke. Ne strinja se namreč s tem, da pri tožnici iskanje vzroka kognitivnega upada pri stanju, ki je ireverzibilno, ne bo prineslo drugačnih rezultatov, saj je to v nasprotju s klinično prakso in medicinsko znanostjo. S tem v zvezi izpostavlja, da pri tožnici niso bile izvedene diagnostične metode, metode zdravljenja in rehabilitacije, zato ni mogoče ugotoviti ireverzibilnosti stanja. Do kognitivnega upada lahko pride zaradi različnih bolezni, ki so lahko tudi reverzibilne. Nadalje pritožba navaja, da ni opredeljena niti osebnostna motenost, ki jo je ugotovila sodna izvedenka, kot tudi ne njen vzrok. Zato vztraja pri tem, da je ostalo nerazčiščeno, kaj je vzrok kognitivnega upada. Ker diagnostika in zdravljenje pri tožnici nista bila izpeljana, po mnenju toženca pri tožnici zdravljenje sploh ni zaključeno. Zato je sodišče prve stopnje zmotno oziroma vsaj nepopolno ugotovilo, da je pri tožnici stanje ireverzibilno in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Podredno in iz previdnosti opozarja, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o vzroku tožničine invalidnosti, s čimer je upoštevaje določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

4. V vlogi v zvezi s sklepom o popravi sodbe toženec vztraja pri pritožbi zoper sodbo in navaja, da pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev 81. člena ZDSS-1, ni več potreben.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), pazi po uradni dolžnosti.

7. Predmet tega socialnega spora je skladno z določbo 81. člena ZDSS-1 v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 30. 1. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 30. 8. 2012 ter s tem v zvezi presoja tožničine invalidnosti. Sporno je, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti, pri čemer se v pritožbenem postopku odpira zlasti vprašanje zaključenosti zdravljenja, kot enega izmed pogojev za priznanje invalidnosti.

8. Skladno s prvim odstavkom 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki se v tem postopku uporablja glede na določilo 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 - v nadaljevanju: ZPIZ-2), je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in se ugotovljeno skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Zdravljenje je torej končano, kadar sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije.

9. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. Po 1. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

10. Toženec je z odločbo z dne 30. 8. 2012 na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje, da pri tožnici, pri kateri je sicer zdravljenje končano, ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je razporejena, to je sortirka, zato pri njej ni invalidnosti, zavrnil tožničino (ponovno) zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Z dokončno odločbo z dne 30. 1. 2013 je toženec zavrnil tožničino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 30. 8. 2013. Invalidska komisija II. stopnje je namreč podala povsem enako oceno tožničine delovne zmožnosti kot invalidska komisija I. stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim vprašanjem, torej ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in s tem do I. kategorije invalidnosti, najprej pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je dne 13. 1. 2014 ocenila, da so pri tožnici potrebni nadaljnje zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju. Menila je, da gre pritožnici, ki se zdravi pretežno z antidepresivi, za shizofrenijo, ki ni bila ustrezno diagnosticirana in zdravljena.

12. Sodišče prve stopnje je glede na razhajanja med mnenji invalidskih komisij in tožničino zdravstveno dokumentacijo nato pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke za psihiatrijo A.A., dr. med., ki je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 30. 9. 2014 ocenila, da je pri tožnici od dne 28. 6. 2012 dalje prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Tožnica namreč zaradi psihičnih omejitev ni več zmožna za delo na delovnem mestu sortirka. Poleg tega tudi ni sposobna osvojiti novih znanj, potrebnih za vključitev v novo delovno mesto in v novo delovno okolje tako, da v nobenem pogledu ni več zmožna za kakršnokoli pridobitno delo. Pojasnila je, da je pri tožnici diagnosticirana ponavljajoča se depresivna bolezen, ki je ob kognitivnem upadu in trajni osebnostni spremenjenosti po dolgotrajni bolezni vodila do popolnega upada delazmožnosti. Bolezenski znaki so pri tožnici izraženi do te mere, da jo bistveno ovirajo že pri vsakodnevnem funkcioniranju. Izpostavila je, da izboljšanja ni pričakovati, tudi dodatno zdravljenje z zdravili ne bi pripeljalo do izboljšanja stanja. Tožnica je po njenem mnenju ustrezno zdravljena z zdravili za zdravljenje depresije in zdravili za zdravljenje psihoze.

13. Na toženčeve pripombe, zlasti glede vzroka upada kognitivnih sposobnosti, reverzibilnosti tožničinega stanja in potrebe po nadaljnjem diagnosticiranju in zdravljenju, je sodna izvedenka mnenje pisno dopolnila dne 21. 3. 2015. Poudarila je, da tožnica kljub rednemu zdravljenju ne more več doseči stanja, ko bi potrebovala le občasne razbremenitve pri delu z bolniškim staležem. Ponovno je izpostavila, da so se pri tožnici razvile takšne osebnostne spremembe, ki jo ovirajo že pri osnovnem funkcioniranju. Izrecno je sodna izvedenka pojasnila, da je bil kognitivni upad pri tožnici ugotovljen s psihološkimi testi, pri čemer pa diagnostična opredelitev izvora tega upada ne bi vplivala na ugotovitev, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Po oceni sodne izvedenke gre za trajno stanje, ki vpliva na delovno zmožnost in zmožnost prilagajanja ter učenja.

14. Ker je toženec pri podanih pripombah vztrajal tudi po tako dopolnjenem izvedenskem mnenju, je sodna izvedenka na glavni obravnavi dne 7. 5. 2015 podala še ustno mnenje. Izrecno je pojasnila, da je kognitivni upad trajno napredujoče stanje, katerega zdravljenja ne poznamo. Obstajajo sicer določene oblike demence, ki so reverzibilne, vendar tožnica teh oblik nima. Zato je po njenem mnenju diagnostična opredelitev kognitivnega upada, če bi bila sploh možna, drugotnega pomena. Bistveno je, da je prišlo do trajnih osebnostnih sprememb pri bolezni, ki tožnico trajno onemogočajo v vseh pogledih.

15. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da je pri tožnici potrebno ugotoviti vzrok kognitivnega upada. Za pravilno odločitev o tej zadevi zadostuje že ugotovitev, da je do tega upada prišlo, in nadalje še ugotovitev, da je takšno stanje trajno in nepopravljivo. Sodna izvedenka je (celo večkrat) izrecno pojasnila, da raziskovanje oziroma diagnostika ter zdravljenje osebnostne oškodovanosti ne bi pripomogli k izboljšanju stanja, popolna reverzibilnost oziroma reverzibilnost do vzpostavitve delovne zmožnosti pa pri tožnici ni možna. Toženčevo pritožbeno vztrajanje pri tem, da naj bi bila pri tožnici potrebna nadaljnja diagnostika in zdravljenje, ter da naj s tem v zvezi zdravljenje še ne ni bilo zaključeno, tako ni utemeljeno.

16. Izvedenskemu mnenju sodne izvedenke, ki ga pritožbeno sodišče tako kot že sodišče prve stopnje, sprejema, saj je natančno, popolno in strokovno argumentirano, torej ni mogoče očitati pomanjkljivosti, ki jih v pritožbi (enako že v postopku pred sodiščem prve stopnje) izpostavlja toženec in kot takšno predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za sprejem pravilne odločitve. Zaključki sodišča prve stopnje, da je pri tožnici stanje dokončno in zdravljenje zaključeno, pri čemer tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, s čimer je podano stanje iz 1. alinee drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, so tako pravilni.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi sodbe.