Jedro

Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe je pomembno, ali je tožnik ravnal v skladu s pravnomočno inšpekcijsko odločbo in v dodeljenem roku zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo gradnje.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 17.6.1999. Z njo je tožena stranka dopolnila 1. in 2. točko izreka odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota L. z dne 18.11.1998, s 3. in 4. točko izreka, s katerima je odločila, da bo naloženo dejanje izvršilo pooblaščeno podjetje na stroške tožnika, če investitor ne bo izvršil dejanja iz 1. točke izreka prvostopenjske odločbe, stroške izvršilnega postopka pa bo plačal investitor na podlagi posebnega sklepa. S 1. točko izreka je bilo tožniku naloženo, da v roku 45 dni po prejemu odločbe odstrani stanovanjski objekt na parc. št. 1286/4, 1286/11 in 1285/3, k.o. D., ter vzpostavi prejšnje stanje na lastne stroške. V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnila.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločba tožene stranke, ki temelji na določbi 3. odstavka 74. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, ZUN), ki se v obravnavani zadevi, glede na datum izdaje odločbe inšpekcijskega organa uporablja na podlagi določbe 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN, pravilna in zakonita ter temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Povzema ugotovitve tožene stranke, da je bil tožniku izrečen inšpekcijski ukrep, ker za gradnjo sporne stanovanjske hiše pred pričetkom del ni pridobil upravnega dovoljenja. Z inšpekcijsko odločbo, izdano dne 9.7.1992, mu je bilo med drugim naloženo, da mora po prejemu odločbe ustaviti gradnjo in v roku enega meseca zaprositi za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je med strankama sporno, ali je tožnik ravnal v skladu z izdano inšpekcijsko odločbo. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, da tožnik v roku enega meseca ni zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo, je presodilo, da je bila odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Tožbene ugovore je sodišče prve stopnje zavrnilo in navedlo razloge za zavrnitev. Presodilo je, da je v nasprotju s podatki spisa, da je postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja tekel že v času, ko je bila izdana odločba organa prve stopnje. Iz upravnih spisov jasno izhaja, da je tožnik dal vlogo za izdajo upravnega dovoljenja šele 4.10.1996, kar pomeni, da ni izvršil inšpekcijske odločbe in ni v postavljenem roku zaprosil za legalizacijo spornega objekta. Če je morda tekel še kakšen postopek, ni tekel v izvrševanju inšpekcijske odločbe, ki je predmet obravnavane zadeve, tožnik pa tudi ni pojasnil, za kakšno dovoljenje in kakšen obseg gradnje je zaprosil. Na odločitev v tem postopku ne morejo vplivati ugovori, ki se nanašajo na pridobivanje, in v zvezi s tem na denacionalizacijo zemljišč, potrebnih za gradnjo, ugovori, ki se nanašajo na izdelavo lokacijske dokumentacije, na priklop objekta na infrastrukturna omrežja, plačevanje davščin ter na dodelitev hišne številke. V obravnavani zadevi je namreč pomembno samo, ali je tožnik postopal po inšpekcijski odločbi. Zavrnilo je tožbene ugovore, da plačilo depozita, predložitev potrebnih listin pristojnemu organu, oddaja vloge za odlog izvršbe in sprejem prostorskega akta za legalizacijo spornega objekta, lahko vplivajo na odločitev v stvari, in da je bil sporni objekt zgrajen v času, ko lokacijskega in gradbenega dovoljenja še ni bilo treba pridobiti. Kršitev človekovih pravic je tožnik zatrjeval le pavšalno, sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bilo poseženo v kakšno njegovo pravico.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Priglaša tudi stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, kdaj naj bi podal vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo spornega objekta. Lokacijska dokumentacija mu je bila izdana že dne 21.1.1989. Takrat je bil še v teku postopek odmere funkcionalnega zemljišča k stanovanjski stavbi. S pravnomočno odločbo geodetske uprave, ki je zemljiškoknjižno že izvedena, so kot funkcionalno zemljišče določene parcele št. 1285/3, 1286/4, 1286/11, vse k.o. D. Tudi iz informacije ZIL, iz februarja 1990 izhaja, da je bil postopek legalizacije začet že v letu 1988, takrat je že zaprosil za dodelitev zemljišča. Zaradi sprejema Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini je bil postopek dodelitve zemljišča začasno ustavljen. Izpodbijana sodba vseh teh dejstev ne navaja. Tudi denacionalizacijski postopek, ki se nanaša na vse tri sporne parcele, še ni zaključen. Meni, da ni enakopravno obravnavan z ostalimi "črnograditelji". Vse tri parcele so mu bile izročene v posest kot funkcionalno zemljišče, pri tem pa je bil ves čas v dobri veri, da ima pravico zemljišče uporabljati in na njem graditi. Zaradi moratorija ni prišlo do formalne odločbe o obstoječi pravici.

Inšpekcijske odločbe so posledica sovražnega delovanja sosedov, ki v postopku denacionalizacije nezakonito izsiljujejo visoko odškodnino. O dejstvih, ki to potrjujejo, se izpodbijana sodba ne izreka. Tako sodišče še vedno ni odgovorilo na vse tožbene ugovore.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnika javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za odločitev navedlo pravilne razloge. V celoti in pravilno je odgovorilo na vse bistvene tožbene ugovore.

V zadevi gre za ukrep urbanističnega inšpektorja po določbi takrat veljavnega 3. odstavka 74. člena ZUN, ki se, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi uporabljal glede na določbo 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN. Po tej določbi ZUN organ urbanistične inšpekcije investitorju na njegove stroške odredi odstranitev objekta ter vzpostavitev prejšnjega stanja, če, kljub izdanemu ukrepu o ustavitvi gradnje in napotitvi na pridobitev ustreznega upravnega dovoljenja, nadaljuje delo, ali če pristojni upravni organ zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrne, ali če v postavljenem roku ne zaprosi za lokacijsko dovoljenje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe pomembno, ali je tožnik ravnal v skladu s pravnomočno inšpekcijsko odločbo z dne 9.7.1992. Le ob takem ravnanju bi tožnik lahko uspešno uveljavljal ugovor, da je izpodbijana odločba tožene stranke nepravilna in nezakonita. Glede na podatke v upravnih spisih sta po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da tožnik ni izkazal, da je v roku enega meseca po prejemu odločbe zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijio sporne gradnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila, glede na navedeno, v določbi 3. odstavka 74. člena ZUN dana podlaga za odreditev spornega ukrepa.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni ugovor, ki ga uveljavlja tudi v pritožbi, da je bil postopek legalizacije začet že v letu 1988. Predmet presoje v obravnavani zadevi je, ali je tožnik ravnal v skladu s pravnomočno inšpekcijsko odločbo z dne 9.7.1992. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da postopek za izdajo upravnega dovoljenja, ki ga zatrjuje tožnik, ni bil sprožen v izvrševanju sporne inšpekcijske odločbe, niti ni razvidno, za kakšen obseg gradnje je bilo dovoljenje zaprošeno. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča navedeni ugovor na drugačno odločitev ne more vplivati.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob navedeni zakonski ureditvi so za odločitev pravno nepomembni ugovori, ki se nanašajo na postopek denacionalizacije in na ovire glede pridobitve lokacijskega dovoljenja.

Na odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati ugovor, ki se nanaša na druge investitorje, saj je predmet presoje ukrep urbanističnega inšpektorja, ki je odrejen tožniku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.