Jedro

Čeprav predmet zastavne pravice v primeru neposestne zastavne pravice ni individualno določena stvar (zaloge se med trajanjem zastavne pravice spreminjajo), je potrebno zastavljeno stvar na določen način opredeliti, tako da je mogoča identifikacija v postopku poplačila zavarovane terjatve. Opis zastavljene stvari pri neposestni zastavi zalog mora zato zajemati navedbo kraja, kjer se zaloge nahajajo in določitev njihove vrednosti.

Z ubeseditvijo, da se zastavljene zaloge nahajajo v "prodajalnah zastavljalnice", pri čemer so te prodajalne (ulice in naslovi) objektivno določljive in preverljive, je izpolnjen zakonski pogoj, zato je neposestna zastavna pravica nastala.

Pri odstopu terjatve v zavarovanje gre za obliko zavarovanja, kjer dolžnik prenese več pravic, kot je potrebno za doseg namena posla (fiducirani posel). Bistvena značilnost fiduciranega posla je njegova diskretnost. Že zato je vključena možnost, da bi se na podlagi 2. odst. 207. člena SPZ (smiselna uporaba pravil o cesiji), uporabljalo tudi merilo o dolžnosti obvestitve dolžnika odstopljene terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v 2., 3. in 4. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka ugotovilo neobstoj ločitvene pravice toženke, in sicer zastavne pravice na nepremičninah parc. št. .../1, parc. št. .../2 in parc. št. .../18, vse k.o. D, ustanovljene za zavarovanje terjatev v višini 59.440.371,72 SIT (248.040,27 EUR) in 66.435.713,99 SIT (277.231,32 EUR). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice toženke na premičninah, in sicer zalogah (čevljih) v prodajalnah, skladiščih tožnice na različnih lokacijah (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice toženke na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje št. 533/02-ZT z dne 25. 07. 2002 z aneksom št. 1 k njej z dne 21. 01. 2003 v višini 70.581.389,00 SIT (294.530.917,21 EUR) ter Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje št. 04/03-GEN/AKR-ZT z dne 10. 07. 2003 v višini 261.905.117,23 SIT (1.105.439,99 EUR), (3. točka izreka). V 4. točki izreka sodbe je odločilo še o stroških postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dovolj natančno opredelili predmet neposestne zastavne pravice s tem, ko sta navedli, da se zaloge nahajajo v prodajalnah tožnice. Poleg tega, da notarski zapis, s katerim naj bi bila ustanovljena neposestna zastavna pravica, nima predpisanih vsebin, temveč je v njem samo navedeno, da je Pogodba o zastavi zalog št. 04/03 z dne 10. 07. 2003 sestavni del sporazuma, tudi sama pogodba nima vseh sestavin po 171. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Po načelu specialnosti je lahko predmet zastavne pravice samo individualno določena stvar. Temu načelu je zadoščeno, če sporazum o zastavitvi zalog navaja mesto, kjer se zaloge nahajajo (npr. ulico in hišno številko). V Pogodbi št. 04/03 mesto, kjer se zaloge nahajajo, ni bilo natančno opredeljeno v skladu z določili SPZ, zato toženka na zalogah ni pridobila zastavne pravice. AJPES je sicer na zahtevo notarke opravil vpis zastavne pravice na premičninah, pri čemer je pri tem vpisu mesto, kjer se zaloge nahajajo, opredeljeno, vendar podlaga za vpis zastavne pravice ni bil notarski zapis, saj podatkov, ki so vpisani v AJPES, ne vsebuje niti notarski zapis niti Pogodba o zastavi zalog. Poleg tega zastavitelj ni izrecno izjavil, da se strinja z ustanovitvijo zastavne pravice na zalogah. Tožnica izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se za fiduciarno cesijo smiselno uporabljajo določila zakona o odstopu terjatev.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno zgolj to, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za nastanek zastavne pravice oziroma za odstop terjatve v zavarovanje, na podlagi katerih toženka v stečajnem postopku nad tožnico uveljavlja ločitveni pravici na določenih zalogah in terjatvah tožnice.

Glede odločitve pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe Z odločitvijo pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice toženke na premičninah, in sicer zalogah (čevljih) v prodajalnah, skladiščih tožnice na različnih lokacijah. Presodilo je, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za nastanek neposestne zastavne pravice na zalogah v skladu s Stvarnopravnim zakonikom (SPZ).

Pritožnica neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima notarski zapis opr. št. SV 333/03 z dne 10. 07. 2003, s katerim je bila dogovorjena zastavna pravica na zalogah, vse predpisane sestavine v skladu z drugim odstavkom 171. člena SPZ. Po mnenju pritožnice notarski zapis naj ne bi vseboval soglasja zastaviteljice, da se strinja z ustanovitvijo zastavne pravice na premičnini in s poplačilom zavarovane terjatve po njeni zapadlosti iz zastavljene stvari. Navedeni notarski zapis določa pod točko drugič, da je Pogodba o zastavi zalog št. 04/03 z dne 10. 07. 2003 sestavni del sporazuma v obliki notarskega zapisa. Na tak način potrjena pogodba, ki izpolnjuje tudi ostale zakonske pogoje, ima po določilu 49. člena Zakona o notariatu (ZN) lastnost notarskega zapisa. Iz točke šestič notarskega zapisa nadalje izhaja, da je tožnica (zastaviteljica) soglašala z neposredno izvršljivostjo tega notarskega zapisa. Iz 8. člena Pogodbe o zastavi zalog, ki je sestavni del notarskega zapisa, pa tudi izhaja, da je tožnica izrecno soglašala z neposredno izvršljivostjo glede zastavne pravice na zalogah. Ob taki vsebini notarskega zapisa in Pogodbe o zastavi zalog ne more biti dvoma, da je zadoščeno zakonski določbi drugega odstavka 171. člena SPZ, po kateri se za nastanek neposestne zastavne pravice zahteva soglasje zastavitelja, da se strinja z ustanovitvijo zastavne pravice na premičnini in s poplačilom zavarovane terjatve po njeni zapadlosti iz zastavljene stvari. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem sicer res zmotno sklicuje na točko četrtič notarskega zapisa, kjer je vsebovan dogovor o zastavni pravici na nepremičninah, vendar to na pravilen zaključek ne vpliva.

Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek pritožnice, da zastavna pravica na zalogah ni nastala, ker zastavljene premičnine v Pogodbi o zastavi zalog niso bile dovolj natančno opredeljene. V tej pogodbi je dogovorjena zastavna pravica na zalogah blaga v lasti tožnice do vrednosti najmanj 200 mio SIT. Določeno je še, da so zastavljene premičnine vskladiščene v prodajalnah tožnice v skupni višini 200 mio SIT in da so pod nadzorom zastaviteljice.

V skladu s 173. členom SPZ so lahko predmet neposestne zastavne pravice tudi zaloge, ki so na točno določenem prostoru. Ta določba odstopa od načela specialnosti, po katerem je lahko predmet stvarnih pravic samo individualno določena samostojna stvar (7. člen SPZ). Čeprav predmet zastavne pravice v tem primeru ni individualno določena stvar (zaloge se med trajanjem zastavne pravice spreminjajo), je potrebno zastavljeno stvar na določen način opredeliti, tako da je mogoča identifikacija v postopku poplačila zavarovane terjatve. Opis zastavljene stvari pri neposestni zastavi zalog mora zato zajemati navedbo kraja, kjer se zaloge nahajajo in določitev njihove vrednosti. Sedaj veljavna Uredba o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (v nadaljevanju Uredba) še določa, da se zaloge natančno identificira z enoličnim znakom, ki obsega oznako prostora, v katerem se zaloge nahajajo, in sicer: 1. parcelno številko nepremičnine in oznako katastrske občine, v kateri se nahajajo, kot je vpisana v zemljiškem katastru, 2. identifikacijsko številko objekta ali dela objekta, tako kot je vpisana v katastru stavb, če pa se objekt v ta kataster ne vpisuje, drug enolični identifikacijski znak, s katerim se ta objekt vpisuje v uradni evidenci takih objektov ter 3. ulico, hišno številko, kraj in pošta, kjer se nahaja objekt. Vendar kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, v času sklepanja sporazuma v obravnavani zadevi, ta Uredba še ni bila v veljavi, zato identifikacija z enoličnim znakom ni bila potrebna. V tej situaciji se postavlja vprašanje, ali opis zastavljene premičnine v sporazumu v konkretnem primeru zadosti pogojem iz 171. in 173. člena SPZ. Glede pogoja določitve vrednosti zalog je jasno določeno, da so predmet zastave zaloge v skupni višini 200 mio SIT. Pritožnica pa očita, da v Pogodbi o zastavi zalog ni dovolj natančno določen kraj, kjer se zaloge nahajajo, saj je določeno zgolj, da se zaloge nahajajo v prodajalnah zastaviteljice (tožnice), ne da bi bile te prodajalne natančneje (z opredelitvijo ulice in hišne številke) določene. Po presoji pritožbenega sodišča iz opisane dikcije pogodbe izhaja zadostna določljivost stvari (zalog), ki so bile zastavljene. Ker je namen zakonske zahteve doseči zadostno določljivost, ki služi identifikaciji zastavljene stvari v postopku poplačila terjatve, je z ubeseditvijo, da se zastavljene zaloge nahajajo v »prodajalnah zastaviteljice«, pri čemer so te prodajalne (ulice in naslovi) objektivno določljive in preverljive, izpolnjen zakonski pogoj, zato je neposestna zastavna pravica veljavno nastala.

Poleg tega je treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi okoliščino, da je neposestna zastavna pravica nastala v (prehodnem) obdobju med uveljavitvijo nove ureditve po SPZ in ustanovitvijo registra neposestnih zastavnih pravic. Te položaje urejata SPZ in Uredba v prehodnih določbah. V SPZ je določeno, da mora notar v teh prehodnih položajih vpis v register zahtevati v treh mesecih po vzpostavitvi registra, v zahtevi za vpis pa mora navesti tudi predpisani enolični identifikacijski znak za premičnino (četrti odstavek 274. člena SPZ). Podobno določa tudi Uredba, da morajo v teh primerih notarji posredovati tudi enolični identifikacijski znak za premičnino oziroma druge manjkajoče podatke, ki se vpisujejo v register, če niso vsebovani v notarskem zapisu (drugi odstavek 54. člena Uredbe). Glede na to, da se v takem primeru šteje, da opravljeni vpis učinkuje od dneva nastanka neposestne zastavne pravice, je očitno bil namen zakonodajalca, da se v prehodnem obdobju pridobljene zastavne pravice, v zvezi s katerimi neposestno zastavljene premičnine niso bile identificirane do te mere natančno, kot to sedaj zahtevata SPZ in Uredba, ohranijo v veljavi.

Glede na povedano se izkaže odločitev pod točko izreka 2 izpodbijane sodbe za pravilno.

Glede odločitve pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe Pritožnica izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice na podlagi Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica toženki veljavno odstopila terjatve v zavarovanje, kljub temu da o odstopu dolžniki odstopljenih terjatev niso bili obveščeni. Pritožnica v zvezi s tem očita sodišču, da ni upoštevalo določbe 207. člena SPZ oziroma drugega odstavka te določbe, po katerem se za fiduciarno cesijo smiselno uporabljajo določila o odstopu terjatve.

Odstop terjatve v zavarovanje po 207. členu SPZ je oblika zavarovanja terjatve, pri kateri odstopnik (cedent) odstopi terjatev prevzemniku (cesionarju). Gre za obliko zavarovanja, kjer dolžnik prenese več pravic, kot je potrebno za dosego namena posla (fiduciarni posel). Bistvena značilnost fiduciarnega posla je njegova diskretnost (1). Že zato je izključena možnost, da bi se na podlagi drugega odstavka 207. člena SPZ (smiselna uporaba pravil o cesiji) uporabljalo tudi pravilo o dolžnosti obvestitve dolžnika odstopljene terjatve. Ker SPZ določa, da ima v primeru plačilne nesposobnosti cedenta (zastavitelja) cesionar (zastavni upnik) ločitveno pravico, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa (drugi odstavek 209. člena v zvezi z drugim odstavkom 206. člena SPZ) in je v obravnavanem primeru zahteva obličnosti notarskega zapisa izpolnjena, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka pridobila v pogodbi navedene terjatve v zavarovanje, čeprav dolžniki o prenosu niso bili obveščeni.

Ker torej niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je sodišče neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker pritožnica stroškov ni priglasila, sodišče o teh ni odločalo.

(1) M. Tratnik v: M. Juhart in ostali: SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, str. 854.