Jedro

Tožnik je zgolj na splošno navajal, kakšne naloge je opravljal v času, ko je bil napoten na delo v tujino, in da je te naloge opravljal ves čas. Tudi po tem, ko je tožena stranka konkretno navedla, na katere dneve je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek in v zvezi s tem predložila omenjene evidence, tožnik svojih trditev ni v zadostni meri dopolnil. Pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in na njegovi podlagi izdana Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno opozarja, da je pripadnik lahko upravičen le do takšnih dodatkov, kot so za konkretno misijo določeni v odredbi ministra. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 5/2021, VIII Ips, 28/2021, VIII Ips 37/2021 in VIII Ips 34/2020).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni: v prvem odstavku II. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za nevarne naloge za obdobje od 17. 11. 2015 do 3. 5. 2016, v višini 1.390,86 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 116,67 EUR od 6. 12. 2015 do plačila, - od zneska 250,00 EUR od 6. 1. 2016 do plačila, - od zneska 250,00 EUR od 6. 2. 2016 do plačila, - od zneska 250,00 EUR od 6. 3. 2016 do plačila, - od zneska 250,00 EUR od 6. 4. 2016 do plačila, - od zneska 250,00 EUR od 6. 5. 2016 do plačila, - od zneska 24,19 EUR od 6. 6. 2016 do plačila; v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.375,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 153,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 3.626,16 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da tožniku plača dodatek za nevarne naloge za obdobje od 17. 11. 2015 do 3. 5. 2016 v višini 1.390,86 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (prvi odstavek), v presežku za plačilo 282,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek). V III. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 517,78 EUR, v primeru zamude 15-dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev v I. in III. točki izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po vsebini pa tudi zaradi kršitve ustavno zagotovljenih pravic. Meni, da je napačna odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka. Evidence koriščenja prostih dni ne odražajo dejanskega stanja, saj so bili za vse vojake navedeni praktično isti prosti dnevi, kar je nelogično, saj tako nihče ne bi mogel opravljati nalog na misiji. Opozarja na izpoved A. A., da se glede koriščenja tedenskega počitka od leta 2009 ni nič spremenilo, zato je nesprejemljivo in v nasprotju z načelom enakosti, da tožniku ne bi bila priznana odškodnina, tako kot je bila pripadnikom, ki so bili na misiji v letih prej. Iz javne objave ministra za obrambo izhaja, da tedenski počitek pripadnikov ni urejen. Tožnik tedenskega počitka ni mogel izkoristiti, saj se je v dneh, ko naj bi bil prost, udeleževal sestankov, skrbel za vozila in opravljal druge naloge. To so potrdile zaslišane priče. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v prvem odstavku II. in III. točke izreka sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik poleg že izplačanega dodatka za nevarne naloge upravičen še do izplačila razlike v prisojeni višini. Tožbeni zahtevek ni dopusten, ker tožnik zoper odločbo o plači, s katero mu je bil določen sporni dodatek, ni ugovarjal. Tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal, da je bil na misiji dolžan opravljati naloge, za katere je po Uredbi določen dodatek v višini 1.000,00 EUR, zlasti pa ne tega, katere dni na misiji in koliko ur jih je opravljal ter kdo mu jih je odredil. S sklicevanjem na sodno prakso izpostavlja, da na podlagi Uredbe dodatek za nevarne naloge pripadniku pripada le, če je dodatek določen s strani pristojnega ministra oziroma je določen v odločbi o napotitvi v MOM. Presoja okoliščin in določitev dodatka je v pristojnosti ministrstva in ne sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, podredno pa, naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, prav tako ni kršilo ustavno zagotovljenih pravic. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenih relevantnih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka. Odločitev o zahtevku za plačilo dodatka za nevarne naloge pa je materialnopravno zmotna.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja utemeljenosti zahtevkov iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka in dodatka za nevarne naloge. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z ukazom napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN za obdobje od 17. 11. 2015 do 3. 5. 2016. Tožnik je na misiji delal kot vojak namerilec PM.

**Odškodnina zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka**

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka, ki temelji na 156. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f členu Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Tožnik je trdil, da mu tedenski počitek ves čas misije sploh ni bil zagotovljen in je zahteval odškodnino za 24 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik na dneve, ki so bili v evidencah tožene stranke (mesečnih listah obremenjenosti) zavedeni kot prosti dnevi (teh je bilo skupaj 27), ni opravljal delovnih nalog takšne narave, da bi bila kršena njegova pravica do tedenskega počitka. Hkrati pa je sodišče prve stopnje izpostavilo, da tožnik niti ni navedel, konkretno katera dela in naloge naj bi opravljal na posamezne v evidencah zavedene proste dni in kako je to poseglo v njegov tedenski počitek.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da že tožnikove trditve ne omogočajo zaključka, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka. Tožnik je zgolj na splošno navajal, kakšne naloge je opravljal v času, ko je bil napoten na delo v tujino, in da je te naloge opravljal ves čas. Tudi po tem, ko je tožena stranka konkretno navedla, na katere dneve je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek in v zvezi s tem predložila omenjene evidence, tožnik svojih trditev ni v zadostni meri dopolnil. Tožnik je zanikal, da bi mu bil na te dneve zagotovljen tedenski počitek, ter le na splošno navedel, da na te dneve on sam in drugi pripadniki1 niso izvajali operativnih nalog na terenu, so se pa zadrževali v vojaški bazi, bili celoten čas v službenih oblačilih, dosegljivi po telefonu, prinašali so vodo, raznašali oprano perilo, skrbeli za vozila, se pripravljali na operativne naloge ter imeli sestanke oziroma razgovore z nadrejenimi. V pretežni meri je tožnik pri tem izpostavljal naloge, ki so povezane z režimom dela in bivanja na misiji (zadrževanje v bazi, nošenje uniforme, dosegljivost po telefonu, prinašanje vode in oblačil) in zato same po sebi ne morejo pomeniti opravljanja nalog, ki bi kakorkoli lahko vplivale na tedenski počitek.2 Tudi nekatere druge naloge, ki jih je tožnik opredelil zelo splošno, same po sebi ne predstavljajo opravil, ki bi že pomenila kršitev pravice do tedenskega počitka (udeleževanje sestankov oziroma razgovorov, skrb za vozila, priprava na operativne naloge), saj niti časovno niti vsebinsko niso ustrezno konkretizirane.3 Tožniku bi zaradi opravljanja slednjih nalog na dneve predvidenega tedenskega počitka lahko pripadala odškodnina, vendar bi moral navesti (in v nadaljevanju še dokazati4), kdaj konkretno (torej na katere dneve) je moral opravljati posamezne naloge po ukazu nadrejenega ter opredeliti naravo in vsebino teh nalog in s tem poseg v tožnikovo pravico do tedenskega počitka.5

9. Sodišče prve stopnje je sicer z zasliševanjem tožnika in prič še preverjalo, ali je bil tožniku tedenski počitek na splošno zagotovljen, in v zvezi s tem ugotovilo, da tožnik, kadar je bil (glede na evidence) prost, ni opravljal nalog, ki bi mu počitek onemogočale. Ker pa je odločitev sodišča prve stopnje, da zahtevek iz tega naslova zavrne, pravilna že zato, ker tožnik ni podal sklepčne trditvene podlage, so nebistvene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik napada ugotovljeno dejansko stanje. Te pritožbene navedbe pa so tudi sicer povsem pavšalne6 in zato ne omogočajo preizkusa pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja oziroma predstavljajo uveljavljanje novega dejstva,7 ki ga pritožbeno sodišče zaradi neizkazanega pogoja nekrivde na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati. Pritožbi priložena listina – javna objava obrambnega ministra o tem, da urejajo počitek na misijah in operacijah – ne vpliva na pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, saj ne dokazuje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.

10. Ker razlogi za sprejem izpodbijane odločitve o odškodnini zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka temeljijo na novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ob istih pogojih, drugače kot ostalim pripadnikom, tožniku ni priznalo vtoževane odškodnine, kršilo ustavno pravico enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS – URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.).

11. Ker niso podani niti s pritožbo tožnika uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je odločitev o odškodnini zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, kolikor ga ni spremenilo na pritožbo tožene stranke.

**Dodatek za nevarne naloge**

12. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo tudi o zahtevku za plačilo dodatka za nevarne naloge. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu izhaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 13. 11. 2015 za čas opravljanja vojaške službe izven države določena plača v znesku 1.386,25 EUR na mesec, dodatek za nevarnost na območju delovanja v višini 600,00 EUR, dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR in dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja v višini 300,00 EUR. Tožnik je trdil, da je na misiji opravljal takšne naloge, da bi bil upravičen do dodatka za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR na podlagi v relevantnem obdobju veljavne 3. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.; v nadaljevanju: Uredba),8 in ne v višini 750,00 EUR, kot mu je bil določen v omenjeni odločbi in tudi izplačevan.

13. V relevantnem obdobju je Uredba v navedeni določbi dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR določala za izvajanje nalog mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja z zaščitno opremo; mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja v območju izven varovanih pomorskih baz ali v področju izvajanja pomorskih operacij; zračnega transporta ob pogojih, ki zahtevajo stalno uporabo pasivne ali aktivne zaščite zrakoplova; protiminskih pregledov; patruliranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja in zagotavljanja varnih plovnih poti v območju nalog. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku iz naslova dodatka za nevarne naloge v pretežnem delu ugodilo,9 saj je presodilo, da je bil tožnik do vtoževane razlike v dodatku upravičen glede na dejanske okoliščine in naloge, ki jih je opravljal, in sicer je po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljal naloge patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja ter naloge usposabljanja z zaščitno opremo.

14. Plače pripadnikov Slovenske vojske se na podlagi prvega odstavka 98.c člena ZObr in na podlagi prvega odstavka 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) določijo z Uredbo. Dodatek za nevarne naloge se v skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v mednarodno operacijo ali misijo (MOM) v skladu z mandatom in načrtom MOM. Iz navedene določbe sicer izrecno ne izhaja, kdo določi dodatek in na kakšen način oziroma s kakšnim aktom to stori, vendar iz 46. člena ZObr10 izhaja, da dodatek za nevarne naloge določi minister s posebnim aktom. Navedeno izhaja tudi iz tretjega odstavka 9. člena Uredbe (ki sicer ureja spremembo višine dodatka zaradi spremenjenih okoliščin), saj ta izrecno določa, da ga določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske.

15. Navedeno pomeni, da pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in na njegovi podlagi izdana Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim se dodatek za izvajanje nevarnih nalog določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno opozarja, da je pripadnik lahko upravičen le do takšnih dodatkov, kot so za konkretno misijo določeni v odredbi ministra. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 5/2021, VIII Ips, 28/2021, VIII Ips 37/2021 in VIII Ips 34/2020).

16. Ob takšni ureditvi pripadnik, ki je na misiji sodeloval v enotah oziroma oblikah sodelovanja na MOM, za katere je z odredbo ministra predviden dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, ne more zahtevati, da se mu določi dodatek v višini 1.000,00 EUR, češ, ker je tudi on opravil kakšno nalogo, ki je navedena v 3. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe. Glede na to, da je bil tožniku z odločbo z dne 13. 11. 2015 na podlagi odredbe ministra določen dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR, je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo, da je tožnik (glede na naloge, ki jih je v času napotitve na delo v tujino dejansko opravljal) upravičen do višjega dodatka za nevarne naloge, poseglo v odločitev ministra in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano odločitev iz prvega odstavka II. točke izreka prvostopenjske sodbe, da je tožena stranka dolžna iz naslova dodatka za nevarne naloge plačati še 1.390,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

17. Drugih pritožbenih navedb tožene stranke pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP delno poseglo tudi v odločitev o stroških postopka v III. točki izreka prvostopenjske sodbe. Tožena stranka, ki je v sporu glede na spremenjeno odločitev sedaj v celoti uspela, je upoštevaje potrebne stroške, ki ji jih je sodišče prve stopnje priznalo, upravičena do 1.375,80 EUR stroškov postopka, tožnik pa svoje stroške postopka krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, zato ji je tožnik dolžan povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo stroške pritožbe (tar. št. 15/4) v višini 250 točk in izdatke za stranko v višini 5 točk, kar skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 153,00 EUR. V primeru zamude izpolnitvenega roka mora tožnik toženi stranki plačati še zakonske zamudne obresti.

1 Pri tem tožnik ni določno opredelil, kdo in v kakšni povezavi naj bi še opravljal naloge poleg njega. 2 Tako tudi sodna praksa, glej VIII Ips 31/2019, VIII Ips 11/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 40/2020, VIII Ips 33/2021, VIII Ips 20/2021 idr. 3 VIII Ips 20/2021. 4 Tožnik je izpovedal, da konkretno ne ve, kaj je delal na posamezne po evidencah proste dneve. 5 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 17/2020, VIII Ips 51/2020, VIII Ips 20/2021, VIII Ips 17/2021. 6 Tožnik tako v pritožbi povsem pavšalno navaja, da iz izpovedi prič A. A. in B. B. izhaja nasprotno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter da tožnik glede na izpovedi prič ni mogel izkoristiti tedenskega počitka. 7 Tožnik v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da evidence ne odražajo dejanskega stanja, ker so za vse vojake kot prosti navedeni praktično isti dnevi. 8 Trenutno veljavno besedilo Uredbe je vsebinsko enako, spremenila se je le nominalna višina dodatkov. 9 Odločilo je, da tožniku ne pripada dodatek le v višini 282,23 EUR, ki se nanaša na obdobje pred 17. 11. 2015, ko tožnik še ni bil napoten na misijo, in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. 10 Ta določa, da se vodenje vojske izvaja s predpisi in akti vodenja, kot so smernice, obvezne usmeritve, odredbe, pravila in navodila, ki jih izdaja minister, razen pravil službe, ki jih izdaja Vlada.