Jedro

Kajti, če se pričakovana podlaga za prehod koristi ni uresničila, je takšna pridobitev neupravičena, zato nastopi dolžnost vrnitve (condictio causa data causa non secuta). Pri tem ni pomembno, ali je bil dogovor o odkupu gostinskega lokala sklenjen v predpisani obliki, ali je konvalidiral, koliko je znašala celotna kupnina, koliko obrokov je bilo dogovorjenih ter ali je tožnica plačala celotno kupnino ali zgolj en del, kot neutemeljeno izpostavlja toženka v odgovoru na pritožbo. Važno je zgolj, ali so bila plačila izvršena v pričakovanju, da bo lahko tožnica pozneje gostinski lokal odkupila, in ali se je to pričakovanje izjalovilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 31.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2020 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v celoti povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, sama pa nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 1.460,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 3.390,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Primarni tožbeni zahtevek se je glasil na plačilo 31.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2020 do plačila, podredni tožbeni zahtevek pa se je glasil na ugotovitev, da je aneks k pogodbi o najemu gostinskih poslovnih prostorov, sklenjen med pravdnima strankama dne 23. 1. 2013, ničen - neveljaven in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15. dni plačati znesek 24.990,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2013 dalje.

2. Zoper citirano sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica). Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati zamudno sodbo, ker tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v roku 30 dni ni podala odgovora na tožbo (temveč je z vložitvijo odgovora na tožbo zamudila za en dan) tožba pa je bila sklepčna. Sodišče prve stopnje zato tožnici ne bi smelo poslati sklepa z dne 3. 3. 2021, s katerim jo je pozvalo, da naj odpravi nesklepčnost tožbe tako, da navede obstoj dogovora, morebitno prenehanje dogovora ter razloge in posledice prenehanja, kakor tudi, da pojasni, na kateri dejanski podlagi zahteva vtoževan znesek. Tožnica je kljub temu, da je tožba bila sklepčna, s prvo pripravljalno vlogo z dne 17. 3. 2021 svoje tožbene navedbe sicer dopolnila, pri čemer je zgolj ponovila navedbe iz tožbe z dne 11. 9. 2020. Tožnica je že tekom postopka zahtevala izdajo zamudne sodbe in ker tega sodišče prve stopnje ni storilo, je z drugo pripravljalno vlogo z dne 23. 8. 2021 tudi grajala bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker sodišče prve stopnje ni izdalo zamudne sodbe, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi s 318. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. V zvezi s kontradiktorno izvedenim postopkom tožnica še navaja, da je aneks k najemni pogodbi z dne 23. 1. 2013 ničen, kar pomeni, da je najemnina znašala 600,00 EUR mesečno po osnovni pogodbi, po drugi strani pa to pomeni, da plačanih zneskov, ki so presegali 600,00 EUR mesečno, toženka ne more obdržati. Graja tudi odločitev o višini priznanih stroškov toženki. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in primarno izda zamudno sodbo, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi (bodisi primarnemu bodisi podrejenemu) ali sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pa kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je napačno presodilo, da pogoji za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni,1 kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

7. Pregled spisa namreč pokaže, da je tožnica dne 11. 9. 2020 na sodišče prve stopnje vložila tožbo, s katero je od toženke zahtevala plačilo 31.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. V tožbi je navajala, da je dne 22. 3. 2012 s toženko, A. A. in B. B. sklenila pogodbo o najemu gostinskih poslovnih prostorov na naslovu ..., ki je obsegal skladišče za pijačo, sobo, točilnico, sanitarije z garderobo in teraso. Predmet pogodbe je bila poleg najema poslovnega prostora tudi vključena oprema in pohištvo, dogovorjena najemnina pa je znašala skupno 600,00 EUR. Na prigovarjanje in ob dogovoru s toženko je tožnica 19. 11. 2012 opremo iz gostinskega lokala od toženke v celoti odkupila za znesek v višini 10.000,00 EUR, zaradi česar je bil dne 31. 1. 2013 sklenjen pisni aneks k najemni pogodbi, po katerem se je najemnina iz 600,00 EUR zmanjšala na 250,00 EUR. Pravdni stranki sta se hkrati ob sklenitvi aneksa k pogodbi o najemu gostinskih poslovnih prostorov še ustno dogovorili, da bo tožnica toženki poleg najemnine v višini 250,00 EUR, ki je bila dogovorjena v aneksu, mesečno plačevala še 400,00 EUR od 19. 11 2012, in sicer je bil dogovor, da se bo ta znesek štel kot kupnina za odkup gostinskega lokala, zaradi zastaranja pa se s tožbo vtožuje zgolj obdobje od septembra 2015. Navedeni znesek je tožnica toženki plačevala od 23. 1. 2013 pa do 1. 1. 2016, od tega dne naprej pa je tožnica toženki v skladu z dogovorom iz tega naslova plačevala znesek 600,00 EUR. Tožnica je toženki od septembra 2015 do februarja 2020 iz naslova odkupa gostinskega lokala nakazala skupno 31.600,00 EUR, saj ji je v obdobju od septembra 2015 do decembra 2015 (4 mesece) plačevala 400,00 EUR mesečno, v obdobju od januarja 2016 do februarja 2020 pa 600,00 EUR mesečno. V spomladanskih mesecih leta 2020 je tožnica zaradi epidemije Covid-19 zaprla gostinski lokal ter posledično zaradi upada dohodka predlagala, da bi se plačevala zgolj najemnina za gostinski lokal, s plačevanjem obrokov za odkup pa bi se počakalo, ko bi se stanje normaliziralo. Toženka se z navedenim predlogom ni strinjala in je odstopila od dogovora za nakup poslovnega lokala. Tožnica je toženko z možnostjo odkupa poslovnega prostora s plačilom mesečnih odkupnin v skupnem znesku 31.600,00 EUR zavajala, čeprav namena prodaje gostinskega lokala nikoli ni imela. Pri tem pa je tudi tožnico zavedla, da bo do odkupa lahko prišlo, to pa sploh ni bilo možno, saj sta solastnika gostinskega lokala še A. A. in B. B., katera pa o domnevnem nakupu najbrž sploh nista ničesar vedela. Tožnica je ves denar nakazovala toženki na njen transakcijski račun. Tožnica je dne 21. 7. 2020 na toženko naslovila predpravdni zahtevek, ki ga je slednja odklonila.

8. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da navedene trditve zadoščajo za sklepčnost tožbe. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo pozivnega sklepa z dne 3. 3. 2021, s katerim je tožnico (v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP) pozvalo, naj odpravi nesklepčnost tožbe,2 niti ne bi smelo odločiti na podlagi kontradiktorno izvedenega postopka,3 temveč bi moralo izdati zamudno sodbo.

9. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da materialno pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ),4 v skladu s katero je tisti, ki je nekaj prejel glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, dolžan prejeto vrniti. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožnica v tožbi navedla dejstva, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek na navedeni pravni podlagi, saj iz tožbenih trditev izhaja, da sta tožnica in toženka dne 23. 1. 2013 sklenili ustni dogovor, da bo tožnica poleg (znižane) najemnine za gostinski lokal mesečno plačevala še (dodatnih) 400,00 EUR, ta znesek pa se bo štel kot kupnina za odkup gostinskega lokala, da sta se pozneje dogovorili, da bo tožnica toženki iz naslova odkupa gostinskega lokala od 1.1.2016 plačevala 600,00 EUR mesečno, da je tožnica toženki v obdobju od septembra 2015 do februarja 2020 iz tega naslova plačala skupno 31.600,00 EUR in da je toženka v spomladanskih mesecih leta 2020 od dogovora o odkupu gostinskega lokala odstopila. Iz tožbenih trditev tudi izhaja, da je tožnica plačila mesečnih zneskov v višini 400,00 EUR oziroma 600,00 EUR izvršila v pričakovanju, da bo lahko odkupila gostinski lokal v skladu z ustnim dogovorom s toženko, to pričakovanje pa se je s toženkinim odstopom od ustnega dogovora spomladi 2020 izjalovilo. S tem je odpadla podlaga opravljenih mesečnih plačil v znesku 400,00 EUR oz. 600,00 EUR, zato je treba plačano vrniti. Kajti, če se pričakovana podlaga za prehod koristi ni uresničila, je takšna pridobitev neupravičena, zato nastopi dolžnost vrnitve (condictio causa data causa non secuta).5 Pri tem ni pomembno, ali je bil dogovor o odkupu gostinskega lokala sklenjen v predpisani obliki,6 ali je konvalidiral,7 koliko je znašala celotna kupnina, koliko obrokov je bilo dogovorjenih ter ali je tožnica plačala celotno kupnino ali zgolj en del, kot neutemeljeno izpostavlja toženka v odgovoru na pritožbo. Važno je zgolj, ali so bila plačila izvršena v pričakovanju, da bo lahko tožnica pozneje gostinski lokal odkupila, in ali se je to pričakovanje izjalovilo.8 Oboje se je v predmetni zadevi tudi zgodilo.

10. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so bili poleg sklepčnosti tožbe izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji iz 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe, saj je bila toženki tožba pravilno vročena v odgovor, ni šlo za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), pa tudi dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik,9 ali z dejstvi, ki so splošno znana.10 Glede na navedeno je toženka dolžna tožnici vrniti plačane zneske iz naslova odkupa gostinskega lokala v višini 31.600,00 EUR.

11. Tudi glede vtoževanja zamudnih obresti tožba ni bila nesklepčna. Drugi odstavek 299. člena OZ določa, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. V obravnavani zadevi je tožnica v tožbi navajala, da je že dne 21. 7. 2020 zahtevala plačilo s predpravdnim zahtevkom, ki ga je toženka odklonila, plačilo zakonskih zamudnih obresti pa je vtoževala od datuma vložitve tožbe 11. 9. 2020, kar je tudi razvidno iz same tožbe. Tožnica je torej zahtevala plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe,11 zato je od tega dne (skladno z določbo drugega odstavka 299. člena OZ) upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti.

12. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje potem, ko je odpravilo kršitve določb pravdnega postopka, skladno s šesto alinejo 358. člena ZPP pritožbi v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Sprememba izpodbijane sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Sodišče druge stopnje je na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP odločilo zgolj, v kakšnem deležu se povrnejo stroški postopka. Tožnica je s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, zato ji je toženka dolžna v celoti povrniti potrebne pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje, toženka pa sama nosi svoje stroške pred sodiščem prve stopnje, ker je v pravdi propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP). O višini prvostopenjskih stroškov bo v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je toženka dolžna v celoti povrniti pritožbene stroške, sama pa nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Potrebni pritožbeni stroški tožnice znašajo: 875 točk za pritožbo po tar. št. 22 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), 2 % materialnih stroškov po 11. členu OT, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR in ob upoštevanju in 22 % DDV znese 653,31 EUR, k čemur je treba prišteti še znesek sodne takse za pritožbo v višini 807,00 EUR. To pomeni, da je toženka dolžna tožnici povrniti 1.460,31 EUR pritožbenih stroškov. Rok za plačilo pritožbenih stroškov je določen skladno s 313. členom ZPP, pri čemer začnejo zamudne obresti od stroškov postopka teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (kot to določa 299. člen OZ).12 1 Če sodišče zamudne sodbe ne izda, kljub obstoju pogojev zanjo, gre lahko le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (glej VS RS sodba II Ips 225/2008 z dne 16.06.2011, VDSS sklep Pdp 686/2009 z dne 30.09.2009). 2 Z navedenim sklepom je sodišče tožnico pozvalo, naj nesklepčnost odpravi tako, da navede:- na kateri dejanski podlagi zahteva plačilo vtoževanega zneska ter poda dejanski podlagi ustrezno trditveno podlago, iz katere bo izhajala v tožbenem izreku navedena posledica,- poda trditve v zvezi z vtoževanim tekom zakonskih zamudnih obresti. 3 Navedena procesna dejanja sodišča prve stopnje so predstavljala t.i. „nedovoljen presežek“, ki ga sodišče druge stopnje pri svojem odločanju zato ne upošteva. Glej VS RS sklep III Ips 47/2013 z dne 9.12.2014, J. Zobec v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. kniga, Ljubljana 2009, str. 441, 482. 4 Kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. 5 Primerjaj VS RS sodba II Ips 444/2004 z dne 6.3.2006 in VS RS sklep II Ips 5/2011 z dne 22.05.2014; A. Polajnar Pavčnik v M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 46. 6 V skladu z 52. členom OZ mora biti pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki. 7 V skladu z 58. členom OZ je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. 8 V pravni teoriji se kot primer izjalovljenega pričakovanja navaja primer, da teta izroči nečakinji poročno darilo v pričakovanju, da se bo le-ta poročila, pozneje pa do sklenitve zakonske zveze ne pride (glej A. Polajnar Pavčnik v M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 46). 9 Tožnica je tožbi priložila naslednje listine: pogodbo o najemu gostinskih prostorov z dne 22. 3. 2020 (priloga A“), aneks k pogodbi op najemu gostinskih poslovnih prostorov z dne 23. 1. 2013 (priloga A3), dokazila o plačilih na tožničin transakcijski račun v letih 2012 in 2017-2019 (priloga A4) in predpravdni zahtevek z dne 21. 7. 2020 (priloga A5). 10 Zamudna sodba sloni na sistemu t.i. afirmativne litiskontestacije, v skladu s katero se toženkina pasivnost šteje kot priznavanje tožnikovih dejanskih navedb, zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak vzame kot podlago zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Glej npr. J. Zobec v L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 91, 121; VSRS sodba in sklep II Ips 105/2014 z dne 10.12.2015. 11 Lahko bi jih že prej, t.j. od dneva uveljavljanja predpravdnega zahtevka. 12 Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS dne 13.12.2006 (Pravna mnenja 1/2006 str.7, obr.).