Up-393/01

24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1156/2000 z dne 5. 6. 2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. N 48/99 z dne 26. 9. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo o delitvi nepremičnega premoženja pritožnice in občine Piran, katerega solastnici sta bili vsaka do 1/2. Pritožnica je postala izključna lastnica nepremičnin, hkrati pa ji je sodišče naložilo, da je dolžna nasprotni udeleženki izplačati vrednost njenega deleža v višini 11.893.476 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Ustavna pritožnica se je pritožila zoper sklep sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica meni, da sta odločitvi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča glede vrednosti nepremičnine nepravilni in nepošteni in da zato pomenita kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se je mimo izvedenskega mnenja in ne da bi povedalo zakaj, odločilo za tržni pristop. Iz izvedenskega mnenja naj bi bilo razvidno, da tržna metoda izračuna vrednosti solastnega premoženja v obravnavanem primeru ni ustrezna in da bi bilo treba za ugotovitev poštene tržne vrednosti uporabiti stroškovni pristop. Enako kršitev očita tudi sodišču druge stopnje. Poleg tega pritožnica navaja, da ugotovitev Višjega sodišča, da v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala tako imenovanih omejitvenih pogojev, ni korektna, saj dejstvo, da je hiša zasedena, ker v njej živi, sploh ni bilo sporno. Izpodbijana odločitev je po pritožničinem mnenju tudi nepoštena, ker ji nalaga, da mora Občini Piran plačati delež solastnine, do katerega naj bi Občina prišla na podlagi predpisa, za katerega naj bi se izkazalo, da ni pošten; poprava krivic njenim staršem pa naj ne bi bila možna, ker denacionalizacijska upravičenka (tj. njena mati) ni izkazala slovenskega državljanstva.

B.

Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter se ne spušča v pravilnost dokazne ocene. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijani posamični akt preizkusi le glede vprašanj, ali so bile z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnica sicer zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, vendar z razlogi, s katerimi utemeljuje ustavno pritožbo, te kršitve ne izkaže.

Kolikor pritožnica z zatrjevanjem nepoštenosti izpodbijane odločitve izpodbija pravilnost odločitve po vsebini, Ustavno sodišče pojasnjuje, da je pravica iz 22. člena Ustave ustavno procesno jamstvo - kršitve procesnega jamstva pa ni mogoče utemeljevati z zatrjevanjem, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

Zatrjevana kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bila sicer lahko podana, če bi bila točna trditev pritožnice, da sodišči nista obrazložili, zakaj sta svojo odločitev pri izračunu vrednosti solastne nepremičnine oprli na tržni pristop. Vendar je tudi ta očitek neutemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je Višje sodišče pravilnost upoštevanja tržnega pristopa potrdilo na podlagi stališča, po katerem vrednost deleža v delitvenem postopku ne more biti nižja od vrednosti, ki bi jo dobil drugi solastnik, če bi se opravila prodaja stvari. Le na ta način je mogoče varovati enak položaj obeh strank, ko gre za civilno delitev stvari. Pri tem se je sklicevalo na zakonske določbe, ki jih je po presoji sodišča v takem primeru treba uporabiti. Glede na navedeno v 3. točki obrazložitve, Ustavno sodišče ne more preverjati, ali je to pravno stališče pravilno. Da bi bilo to stališče z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo, pa pritožnica ne zatrjuje.

Ustavno sodišče tudi ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko v zvezi z izvedbo dokaznega postopka presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pritožnica ni izkazala.

Pritožnica zmotno meni, da lahko nemožnost uveljavljanja pravice do denacionalizacije, ker pritožničina mati ni izkazala slovenskega državljanstva, vpliva na odločitev o delitvi stvari v solastnini. Subjektiven občutek krivice v zvezi s tako odločitvijo v denacionalizacijskem postopku pa za ugotovitev, da so bile z izpodbijanim sklepom kršene človekove pravice, ne zadostuje.

Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger