Jedro

Postavitev cvetličnih korit na pot je nagajanje, ki onemogoča kakršnokoli vožnjo mimo, ne le tisto, ki ni priposestvovana (za potrebe opravljanja dejavnosti). Izdana začasna prepoved za odstranitev je bila zato na mestu.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in sklep potrdita.

II. Pritožniki sami krijejo vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem sosedskem sporu z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi in I.) ugotovilo, da po asfaltni površini parc. št. 13/3 k. o. X. obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili za namen oziroma za potrebe prebivanja v stanovanjskem delu poslovno-stanovanjskega objekta na naslovu ..., …, stoječega na parc. št. 13/1 k. o. X., v korist njenega vsakokratnega lastnika, zavrnilo pa zahtevano ugotovitev služnosti po isti poti za potrebe opravljanja gostinske dejavnosti v navedenem objektu. Pod II. je zavrglo zahtevek v delu, da se ugotovljena služnostna pravica vpiše v zemljiško knjigo. Tožnikoma (po nasprotni tožbi tožencema) je naložilo prepoved motenja ugotovljene služnosti te služnosti z odstranitvijo ovir, zavrnilo pa del zahtevka, ki se je nanašal na služnost, ki ni bila ugotovljena - hoja in vožnja za potrebe gostinskega lokala, proti tretji toženi stranki po nasprotni tožbi M. S. pa je zahtevek za prenehanje vznemirjanja služnosti zavrnilo v celoti III.). Delno je sodišče ugodilo tudi zahtevku po tožbi in toženim strankam prepovedalo hojo in vožnjo po ugotovljeni služnostni poti za potrebe opravljanja gostinske dejavnosti, v presežku, glede prepovedi hoje in voženj za stanovanjske potrebe, pa je zahtevek po tožbi tožnikov zavrnilo IV.). Sodišče je še zavrnilo ugovor tožnikov zoper 21. 12. 2015 izdano začasno odredbo, s katero je tožnikoma (prvi toženki in drugemu tožencu po nasprotni tožbi) pod grožnjo denarne kazni in z veljavnostjo še 30 dni po pravnomočnosti naložilo takojšnjo odstranitev ovir iz trase služnostne poti, in še sklenilo, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

2. Proti sodbi se pritožujejo vsi razen tretje toženke po nasprotni tožbi, proti sklepu (o ugovoru zoper začasno odredbo) pa tudi tožnika.

3. Toženci (in nasprotni tožniki, v nadaljevanju: toženci) izpodbijajo zavrnitev njihovega dela zahtevka glede priposestvovanja služnosti v celoti, torej tudi za potrebe opravljanja gostinske dejavnosti in v zvezi s tem tudi izpodbijajo prepoved vznemirjanja lastninske pravice tožnikov, torej prepoved hoje in vožnje izven ugotovljene služnosti. Menijo, da vsebine služnosti v konkretnem primeru ni mogoče razdeliti na privatni in poslovni namen, temveč mora obstajati za vse potrebe gospodujoče nepremičnine, kot se je izvrševala več kot 20 let. Gre za družinsko gostilno in namena dostopa se ne da ločevati. Pot čez par. št. 13/3 so ves čas uporabljali tudi za dostavo materiala in za razvoz pripravljenih jedi, vse od odprtja gostilne leta 1991. Le stranke lokala te poti niso uporabljale, kot je to tudi v izjavi z dne 17. 4. 1991. Sodišču očitajo, da je to izjavo napačno presodilo. Nasprotujejo tudi zavrženju zahtevka za vpis v zemljiško knjigo. Vztrajajo, da je posledično treba tožnikoma in M. S. v celoti prepovedati vznemirjanje služnosti in da so upravičeni do povračila pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi, ki jih tudi opredeljujejo.

4. Tožnika (in toženca po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: tožnika) očitata, da sodišče ni odločilo o njunem celotnem zahtevku, odločilo je drugače oz. ga je prekoračilo. Ni namreč odločilo o njuni zahtevi, da se prepove kakršenkoli dostop tretjih oseb, ki so s toženci v neposlovnem odnosu. O tem sodišče tudi ne poda nobenih razlogov. Nadalje očitata, da v sodbi ni razlogov o tem, da je do naslova D. 40 možen dostop po parc. št. 12/0, ki je v lasti tožencev, zato ni pogojev za ustanovitev služnosti. Pravita, da bi morali toženci odstraniti prizidek in si s tem omogočiti dostop, o čemer v sodbi tudi pogrešata razloge. Potem nasprotujeta dokazni oceni, da se je po tej poti dostopalo več kot 20 let, in trdita, da to ni bilo možno, da ne izhaja iz dokazov (izpoved prič Z. in Ž. ter toženke R.), da so začeli toženci pot uporabljati 8-10 let nazaj po izgradnji prizidka, občasna uporaba za hojo pa še ne ustvarja služnosti. Izjavo tožencev z dne 17. 4. 1991 je sodišče po njunem narobe presodilo, saj je šlo za enostransko dejanje, da bi pridobili soglasje tožnikov za obratovanje gostinskega lokala in naj s služnostjo ne bi imela zveze. Nasprotujeta temu, da bi morala umakniti korita in zabojnike, saj iz fotografij izhaja, da to ovira le dostop za gospodarske potrebe (kombi K. za razvoz hrane). Glede zavrnitve ugovora zoper izdano začasno odredbo pa navajata, da bi mu moralo biti glede na delno ugoditev njunemu zahtevku po negatorni tožbi delno ugodeno. Predlagata razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje, opredeljujeta pa tudi pritožbene stroške.

5. Pritožniki so vzajemno tudi odgovorili na pritožbe nasprotne stranke in se zavzeli za njihovo zavrnitev ter opredelili vsak svoje nadaljnje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

6. Pritožbe niso utemeljene.

7. Sodba in sklep sodišča prve stopnje sta pravilna in zakonita; noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

8. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

9. V konkretnem primeru gre za priposestvovanje in varstvo služnostne pravice, torej za originarno pridobitev te pravice s potekom časa in ob določenih pogojih. Med njimi ni tega, da ima lastnik gospodujočega zemljišča še druge možnosti dostopa (glej 217. čl. Stvarnopravnega zakonika, 54. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, kar povzema sodišče prve stopnje v tč. 12 na 8. str.), zato ni nobena napaka, da se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo in o tem ni navedlo razlogov.

10. Vprašanje odstranitve prizidka je sodišče prve stopnje dokazno ovrednotilo, in to v smeri, da upravna odločba, ki tožencem to nalaga, ni izpodbila sicer dokazane uporabe poti tožencev; o tem je navedlo razloge v tč. 17 na str. 11. 11. Pritožbeno sodišče ne vidi, da bi bil tožbeni zahtevek prekoračen, niti da bi prvostopenjsko sodišče odločilo mimo zahtevka. Zahtevku za varstvo lastninske pravice tožnikov je delno ugodilo, in sicer zrcalno glede na ne-ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi za ugoditev služnosti; kolikor je ta zahtevek zavrnilo, toliko je ugodilo varstvu lastninske pravice. V delno ugodenem zahtevku je vsebovana prepoved, ki se nanaša na tožence in je proti njim tudi izvršljiva. Če sta tožnika menila, da sodišče ni odločilo o njunem celotnem zahtevku (ki se nanaša na prepoved tretjim osebam, ki s toženci niso v poslovnem odnosu), bi lahko predlagala izdajo dopolnilne sodbe.

12. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo, logično in skrbno dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da so toženci služnostno pot nemoteno uporabljali vsaj od leta 1984 do leta 2004, verjetno pa še dlje, do leta 2014. Ta je povsem razumno oprta na izpoved M. S., tretje toženke po nasprotni tožbi, solastnice služečega zemljišča, ki so ji razmere v desetletjih poznane iz prve roke, njena izpoved pa je brez dvoma verodostojna, saj sicer ne bi izpovedala v lastno škodo (v smislu obremenitve njene lastnine). Da so tožniki pot uporabljali za hojo in vožnjo, izhaja že iz same tožbe, kjer to tožnika sama navajata, le da tega časovno ne opredelita, pač pa navajata, da je teh voženj veliko in da »so se stvari letos (2014) poslabšale«. Pritožbeno ugovarjanje tožnikov dokazni vrednosti pisne izjave tožencev iz l. 1991, da se za stranke morebitnega lokala ne bo vozilo po zadevni poti, ni razumljivo. Ni logično, da bi bila ta izjava sploh dana, če te poti toženci sploh ne bi uporabljali. Presoja pomena zapisa »za stranke« je pomembna za vprašanje obsega priposestvovane služnosti, ki je v konkretni zadevi določen glede na namen uporabe, ne izpodbija pa dejstva, da se je to pot uporabljalo za dostop do gospodujoče nepremičnine, nasprotno, potrjuje jo. V 16. in 17. točke obrazložitve na 10. in 11. str. izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo jasne, razumne in prepričljive razloge, zakaj je verjelo zlasti M. S., ki je potrdila uporabo sporne poti vsaj od leta 1984. Njeni izpovedbi niti pritožba ne nasprotuje, sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, da se je nanjo oprlo v povezavi z izpovedbami prič L. V. in J. T. ter nepreprekanega dejstva, da so tožene stranke sofinacirale del asfalta, in tudi v povezavi z že omenjeno pisno izjavo. Izpovedbe, na katere se sklicuje pritožba tožnikov (Z., R., Ž.), tega niso uspele omajati. Sodišče prve stopnje jih je ocenilo, po presoji pritožbenega sodišča povsem korektno in ustrezno.

13. Tudi glede obsega ugotovljene služnosti je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Stvarno služnost je mogoče priposestvovati s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju skozi celotno priposestvovalno dobo. Dokazna ocena o tem, da se je služnost hoje in vožnje izvajala in s tem priposestvovala v potrebnem časovnem obdobju le za potrebe stanovanja, ne pa tudi za potrebe gostinskega obrata, je prepričljiva. Toženci nimajo prav, ko trdijo, da tega namena ni mogoče ločiti, ker gre za družinsko podjetje. Eno so vožnje za potrebe bivanja v bivalnem delu nepremičnine, drugo pa za potrebe opravljanja dejavnosti v gostilni, kot je to med strankami tudi nesporno (gre za vožnje zaradi dostave blaga in za razvoz pripravljene hrane). Prvostopenjsko sodišče je zadovoljivo pojasnilo, da ni ugotovilo niti dovolj stalne uporabe za potrebe gostilne (razumna ocena zaposlenega Ž., da je le občasno s te strani kdo zašel) niti dovoljenja oz. nenasprotovanja lastnikov. Tu je omenjeno pisno izjavo tožencev, ki ni čisto jasna in nedvoumna („da se ne bo vozilo za stranke“), pravilno razložilo v skladu z načelom varstva lastnika, da naj se služnost izvaja čim manj obremenjujoče za služečo stvar (219. čl. SPZ).

14. Glede zavrženja dela tožbe, ki je vseboval zahtevek za vpis ugotovljene služnosti z zemljiško knjigo, ni razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v 25. tč. na 15. strani, česa dodati. Toženci nimajo pravnega interesa za ta zahtevek, saj je pravnomočna sodba podlaga za tak vpis po 3. tč. 1. odst. 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi.

15. Končno je pravilno odločeno tudi o ugovoru zoper izdano začasno odredbo. Tožnika si tu zaman prizadevata, da bi delni neuspeh s tožbo za ugotovitev in za varstvo služnostne pravice moral pomeniti delni uspeh njunega ugovora proti začasni odredbi, ki jima je nalagala takojšnjo odstranitev ovir s služnostne poti. Postavitev cvetličnih korit na pot je nagajanje, ki onemogoča kakršnokoli vožnjo mimo, ne le tisto, ki ni priposetvovana (za potrebe opravljanja dejavnosti). Izdana začasna odredba za odstranitev je bila zato na mestu.

16. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče ne v izpodbijani sodbi ne v sklepu ni našlo relevantnih napak, ju je (sodbo v izpodbijanem delu, glede M. S. je namreč že pravnomočna), potrdilo, pritožbe pa zavrnilo (353. čl. in 2. čl. 365. čl. ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožniki morajo sami kriti stroške svojih neuspešnih pritožb in tudi vzajemnih odgovorov nanje (1. odst. 154. čl. ZPP).