Jedro

Za škodo, ki nastane z delom, ki se občasno (kot nenevarno) izvaja tudi v vsakdanjem življenju in za katero ni potrebna posebna strokovnost, temveč le previdnost, delodajalec ni objektivno odgovoren. Prav ima sicer tožnik, da so nekatere dejavnosti na gradbišču nevarne in nekatere gradbene naprave nevarne stvari. Vendar pa to ne velja za gradbišče kot celoto in tudi ne za vse naprave na njem. Za vsako posamezno napravo in za vsako posamezno dejavnost na gradbišču je treba ugotavljati, ali gre za nevarno stvar oz. nevarno dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala dne 11.10.1993 na gradbišču tožene stranke, ko je sestopal z delovnega odra na betonska tla. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče obe sodbi spremeni, tako da odloči, da je tožena stranka odgovorna v celoti ali deloma za škodo, ki jo je pretrpel tožnik, ter glede višine odškodnine zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V reviziji ponavlja svojo verzijo nastanka škode. Ugotavlja, da je moral tistega dne večkrat sestopati z delovnega odra in se nanj povzpenjati. Gre za delovni oder, ki je bil visok približno 1,2 m. Opisuje, kako je bil delovni oder narejen, in ugotavlja, da je šlo očitno za stare in ne dovolj nosilne stolice. Vztraja pri trditvi, da se je prečna letev, na katero je stopil, iztrgala, zaradi česar je padel z višine 0,5 m zaradi izgube ravnotežja in zadel s kolenom v betonska tla. Poleg tega navaja, da je prišlo do napačnega tolmačenja izpovedi priče Ž. T. Sodišči tudi nista dovolj jasno obrazložili, zakaj ne verjameta tej priči in tožniku, ki sta edina očividca dogodka, in zakaj verjameta priči J. C., ki ima razloge, da govori proti tožniku. Priča C. bi moral biti med gradnjo navzoč in je zato v določeni meri tudi sam odgovoren, da je tožnik padel z delovnega odra. Sicer pa ni pomembno, ali se je "lata izruvala ali zlomila", ali pa je tožnik ob sestopu z delovnega odra (po edini možni poti in na edini možen način) izgubil ravnotežje oz. če mu je spodrsnila noga, zaradi česar se je poškodoval. V obeh primerih gre za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, ki se ukvarja z dejavnostjo, iz katere izvira povečana nevarnost za nastanek škode. Gradbišče po svoji naravi vsebuje takšne delovne naprave in način izvajanja dela, da je zaradi opravljanja dela na višini in zaradi drugih razlogov možno vsak čas utrpeti poškodbe. Delovni oder do višine 1m ali 1,2 m je po svojem ustroju nevarna stvar. Tudi sestopanje z delovnega odra, ki ne poteka po urejenih stopnicah ali po določenem zaporedju postavljenih prečnih latah, je nevarna dejavnost. Tožnik je sestopal s takšnega delovnega odra, da bi šel po material, ki je bil potreben za nadaljevanje z delom. Pri največji pazljivosti je možno, da se izgubi ravnotežje ali da noga spodrsne in da delavec pade in se poškoduje. Tožnik se je nedvomno poškodoval na delu, ko je padel z delovnega odra. Zato odklanjanje plačila odškodnine nasprotuje temeljnim načelom odškodninskega prava, saj so podani vsi elementi za njeno plačilo. Tožena stranka je odgovorna ali vsaj soodgovorna za tožnikovo škodo. Med postopkom bi ona morala dokazati razloge za izključitev svoje odgovornosti oz. razloge za zmanjšanje njene odgovornosti, česar ni storila. Zato je potrebno z vmesno sodbo odločiti o temelju odškodninskega zahtevka tožnika.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je vezano na ugotovljeno dejansko stanje na prvi in drugi stopnji. Po izrecni prepovedi v 3. odstavku 385. člena ZPP zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog.

Revizijsko sodišče v odgovor na revizijske navedbe še opozarja, da tožnik ni uveljavljal revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Smiselno bi sicer lahko razumeli njegov ugovor, da "niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče nista na zadovoljiv način obrazložili, zakaj ne verjameta tožniku in priči Ž. T., ki sta edina očividca dogodka, temveč priči J. C., ki dejansko ima trdne razloge, da nasprotuje izpovedbam tožnika in priče, ker s tem ščiti tudi sebe", kot uveljavljanje kršitve po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi te kršitve med postopkom ni bilo. Komu sodišče verjame in komu ne, je stvar dokazne ocene. Sodišče prve stopnje pa je natančno obrazložilo, zakaj meni, da izpovedi tožnika in priče Ž. T. nista verodostojni. Ugotovilo je vrsto nasprotij med izpovedima tožnika in priče ter tudi med tožnikovo strankino izpovedjo in podatki o nastanku poškodbe, ki jih je sam dal zdravniku (razvidni iz zdravniške dokumentacije!). S tem je sodišče dovolj pojasnilo svoje dvome v verodostojnost njunih izpovedi. Prav tako je sodišče pojasnilo, zakaj je verjelo priči J. C. Sodišče je namreč ugotovilo, da to potrjuje tudi zapisnik prijave poškodbe pri delu ter dejstvo, da tožnik ni nikoli sprožil nikakršnega postopka za spremembo zapisnika prijave poškodbe pri delu oz. da od pristojnih ni zahteval popravka oz. posredoval kakršnihkoli pisnih zahtev za popravo zapisnika prijave poškodbe pri delu. Sodišče je še poudarilo, da je tožnik celo v odškodninskem zahtevku, ki ga je pred tožbo poslal toženi stranki, po svojem pooblaščencu navajal, da je do poškodbe prišlo zaradi izgube ravnotežja ob sestopu, pri tem pa ni navedel vzroka za izgubo ravnotežja.

Če pa je tako, mora revizijsko sodišče izhajati iz naslednjih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje: - da je tožnik padel pri sestopanju z delovnega odra in sicer z višine 0,5 m in ne z višine 1,2 m, kot trdi v reviziji; - da je sestopal z odra praznih rok na običajen način tako, da je stopil na prečno desko na stolici in tako prišel do višine 0,5 m; - da ob sestopu ni prišlo do izruvanja deske, na katero je stopil, in se ta tudi ni zlomila; - da je bil tožnik pri sestopu nepazljiv.

Takšna dejanska podlaga pa ne daje opore ne za subjektivno, ne za objektivno odgovornost tožene stranke.

Zato sta sodišči pravilno ravnali, ko nista uporabili določil 173. - 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Presodili sta, da je šlo za delo, ki se občasno (kot nenevarno) izvaja tudi v vsakdanjem življenju in za katero ni potrebna posebna strokovnost, temveč le previdnost. Zato za takšno delo in škodo, ki med njegovim opravljanjem nastane, delodajalec ni objektivno odgovoren. Prav ima sicer tožnik, da so nekatere dejavnosti na gradbišču nevarne in nekatere gradbene naprave nevarne stvari. Vendar pa to ne velja za gradbišče kot celoto in tudi ne za vse naprave na njem. Za vsako posamezno napravo in za vsako posamezno dejavnost na gradbišču je treba ugotavljati, ali gre za nevarno stvar oz. nevarno dejavnost. Ugotovljeno dejansko stanje tudi ne more biti podlaga za krivdno odgovornost tožene stranke. Tožnik se ne sklicuje na noben predpis, vrhovno sodišče pa ne v splošnih določbah ZOR o krivdni odgovornosti (154. in 158. člen), ne v specialnih določbah Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Uradni list SFRJ, št. 42/68), Zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 47/86 - preč.b.), Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (36. do 38. člen, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 in Uradni list RS, št. 4/91), kakor tudi ne Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 - Uradni list RS, št. 23/97) ni našlo kršitve, ki bi bila lahko v vzročni zvezi s tožnikovo škodo. Da bi zgolj prisotnost J. C. na gradbišču imela za posledico drugačen sestop, tožnik ne trdi. Druge zahteve za varnejši sestop iz višine odra 1,2 m, ki jih navaja v reviziji, pa ne izhajajo iz navedenih predpisov.

Glede na vse navedeno je zato revizija neutemeljena in ko revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitve po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).