Jedro

Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da se nizozemsko sodišče o pristojnosti glede starševske odgovornosti do otrok še ni izreklo, temveč bo o tem odločilo po izvedeni ustni obravnavi. Sodišče prve stopnje je bilo glede na navedeno dolžno po uradni dolžnosti prekiniti odločanje o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo, ureditvi stikov in plačilu preživnine, dokler o svoji pristojnosti ne bo odločilo sodišče, ki je postopek pričelo prvo. Ker bo nizozemsko sodišče to lahko storilo tudi z vmesno odločbo, je pritožbeno sodišče odločitev v II. točki izreka sklepa spremenilo tako, da prekinitev postopka ne velja do pravnomočnega zaključka postopka pred sodiščem v Amsterdamu, temveč do trenutka, ko bo ugotovljena pristojnost tega sodišča, to pa bo bodisi s pravnomočnostjo končne odločbe ali pa pravnomočnostjo odločbe o sprejemu pristojnosti, če bo slednja izdana ločeno od glavne stvari.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani II. točki izreka glede trajanja prekinitve postopka tako spremeni, da se postopek prekine, dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča v zadevi opr. št. C/13/762382/FA RK 25-134, ki se vodi pred sodiščem v Amsterdamu, Nizozemska.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje o predlogu za razvezo zakonske zveze med udeležencema, zato je v tem delu predlog zavrglo (I. točka izreka). Glede odločitve o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine je postopek prekinilo do pravnomočnega zaključka postopka v zadevi opr. št. C/13/762382/FA RK 25-134, ki se vodi pred sodiščem v Amsterdamu, Nizozemska (II. točka izreka).

2.Zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev spremeni in se izreče za pristojno za odločanje o predlogu za zaupanje otrok v vzgojo in varstvo, določitev stikov in preživnine, podredno pa, da zadevo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Kot bistveno navaja, da nizozemsko sodišče še ni odločilo o pristojnosti v zvezi z vprašanjem starševske odgovornosti do otrok. Gre za nepravilno ravnanje, saj je očitno, da nizozemsko sodišče v skladu z določili Uredbe Sveta (EU) št. 2019/1111 s 25. 6. 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (v nadaljevanju Uredba Bruselj IIb) ne more biti pristojno za odločanje o teh zahtevkih, ker sta mladoletni hčerki v trenutku začetka postopka imeli običajno prebivališče v Sloveniji. Zoper odločitev nizozemskega sodišča pritožba ni bila mogoča, saj lahko po nizozemskem pravu sodišče o pristojnosti odloča ločeno po posameznih zahtevkih. Sodišče je pri odločitvi zmotno uporabilo drugi odstavek 20. člena Uredbe Bruselj IIb glede trajanja prekinitve postopka. Nastala je nevzdržna situacija, ker se nobeno sodišče še ni izreklo o pristojnosti, s tem pa je predlagateljici kršena pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS.

4.Sodišče se ni dotaknilo izpolnjenosti pogojev za pristojnost slovenskega sodišča in ni presojalo okoliščine običajnega prebivališča otrok, čeprav bi to moralo storiti po 18. členu Uredbe Bruselj IIb po uradni dolžnosti. Pritožnica povzema okoliščine, ki kažejo, da je bilo običajno prebivališče otrok ob vložitvi predloga v Sloveniji in da sta deklici integrirani v slovensko okolje, ter ocenjuje, da je sodišče v tem delu pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje. Ker sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je obremenjen s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je običajno prebivališče deklic v Sloveniji, je bilo že ugotovljeno v odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III Z 2/2025 z 29. 4. 2025, s katero je sodišče zavrnilo predlog za vrnitev otrok na Nizozemsko v postopku mednarodnega protipravnega odvzema otrok na podlagi Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija).

5.Sodišče pri sprejemu odločitve ni upoštevalo načela največje koristi otrok in je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Spregledalo je mnenje CSD s 16. 2. 2026, iz katerega izhaja, da sta deklici dobro vključeni v življenjsko okolje v Sloveniji, kjer imata socialno mrežo, podporo širše družine in stabilno okolje za razvoj, pri čemer nasprotni udeleženec nima uvida v njune potrebe in ne prispeva k uresničevanju potreb po varnosti, pripadanju in ljubezni, saj hčerki nikoli ne vesta, kdaj ga bosta ponovno videli, niti ali se bosta morali ponovno seliti na Nizozemsko. Procesna situacija, ko nobeno od sodišč dejansko ne odloča o vprašanjih starševske skrbi, ustvarja pravni vakuum, v katerem vprašanja njunega varstva, stikov in preživnine ostajajo nerešena za nedoločen čas. S tem je ogrožena njuna dobrobit, prav tako ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo.

6.3. Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlagal njeno zavrnitev. Kot bistveno je izpostavil, da je sodišče pravilno uporabilo določila Uredbe Bruselj IIb, ki se nanašajo na prekinitev postopka. Drugačno ravnanje sodišča bi predstavljalo nedopustno vzporedno odločanje o isti stvari in kršitev načela litispendence. Predlagateljica skuša s pritožbenimi navedbami o običajnem prebivališču otrok obiti jasno zakonsko določbo, da je o pristojnosti najprej pristojno odločiti sodišče, pred katerim se je postopek začel prvi. V tej fazi postopka je sklicevanje predlagateljice na vprašanje običajnega prebivališča preuranjeno, prav tako tudi presoja koristi otrok.

7.4. Pritožba je delno utemeljena.

8.5. Predlagateljica je državljanka Republike Slovenije in Velike Britanije, nasprotni udeleženec pa je državljan Avstralije in Velike Britanije. Udeleženca sta najprej skupaj živela v Veliki Britaniji, kjer se jima je v letu 2017 rodila hči A., nato pa se je družina v letu 2019 preselila na Nizozemsko, kjer se je v letu 2020 rodila hči B. Od avgusta 2023 predlagateljica skupaj z deklicama živi v Sloveniji, tu je 29. 6. 2024 z nasprotnim udeležencem sklenila zakonsko zvezo.

9.6. Za odločitev v tej zadevi je ključno, da je nasprotni udeleženec pred nizozemskim sodiščem 7. 1. 2025, torej pred vložitvijo predloga v tej zadevi, vložil predlog za razvezo zakonske zveze in ureditev starševskih vprašanj. Da bi preprečili različno (nasprotujočo si) odločitev dveh sodišč držav članic EU, Uredba Bruselj IIb v 20. členu ureja, da sodišče, ki je drugo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekine svoj postopek vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je postopek začelo prvo. Ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je postopek začelo prvo, se sodišče, ki je postopek pričelo drugo, izreče za nepristojno v korist sodišča, ki je prvo začelo postopek. V konkretni zadevi je nizozemsko sodišče sprejelo svojo pristojnost za odločanje o razvezi zakonske zveze, zato se je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja pravilno izreklo za nepristojno in predlog zavrglo (tretji odstavek 20. člena Uredbe Bruselj IIb).

10.7. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da se nizozemsko sodišče o pristojnosti glede starševske odgovornosti do otrok še ni izreklo, temveč bo o tem odločilo po izvedeni ustni obravnavi. Sodišče prve stopnje je bilo glede na navedeno dolžno po uradni dolžnosti prekiniti odločanje o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo, ureditvi stikov in plačilu preživnine, dokler o svoji pristojnosti ne bo odločilo sodišče, ki je postopek pričelo prvo. Ker bo nizozemsko sodišče to lahko storilo tudi z vmesno odločbo, je pritožbeno sodišče odločitev v II. točki izreka sklepa spremenilo tako, da prekinitev postopka ne velja do pravnomočnega zaključka postopka pred sodiščem v Amsterdamu, temveč do trenutka, ko bo ugotovljena pristojnost tega sodišča, to pa bo bodisi s pravnomočnostjo končne odločbe ali pa pravnomočnostjo odločbe o sprejemu pristojnosti, če bo slednja izdana ločeno od glavne stvari.

11.8. Zaradi preprečitve sprejema različnih odločitev o pristojnosti sodišča se v tej fazi postopka sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredeljevalo do navedb predlagateljice o naveznih okoliščinah, ki bi utemeljevale pristojnost slovenskega sodišča. Predlagateljici z opustitvijo presoje teh navedb ni bila kršena pravica do sodnega varstva, saj bo te okoliščine, če se bo nanje sklicevala, presojalo nizozemsko sodišče. Ne drži tudi zatrjevanje, da je nastal pravni vakuum, v katerem nobeno od sodišč ne odloča o vsebini predloga. Ko bo nizozemsko sodišče odločilo o pristojnosti, kar bo storilo po opravljeni ustni obravnavi, bo nastopil čas za vsebinsko obravnavo predloga, o katerem bo odločalo tisto sodišče, za katerega bo izkazana njegova pristojnost v skladu z določbami Uredbe Bruselj IIb. Kot pravilno izpostavlja pritožba, bo odločilna ugotovitev običajnega prebivališča deklic ob vložitvi predloga pred sodiščem na Nizozemskem.

12.9. Pritožnica sklepu neutemeljeno očita neupoštevanje načela največje koristi otrok ter s tem v zvezi zmotno uporabo materialnega prava in kršitev procesnih določb. Omenjeno načelo sta dolžni spoštovati obe sodišči, pred katerima je sprožen postopek. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že preverilo koristi otrok s pridobitvijo mnenja CSD, iz katerega ne izhaja, da bi bila otroka v trenutnih razmerah ogrožena. Deklici sta ustrezno vključeni v življenje v Sloveniji, imata razvejano socialno mrežo, prav tako uspešno ohranjata stik z nasprotnim udeležencem. V primeru spremenjenih okoliščin pa ima predlagateljica možnost, da kljub morebitni stvarni pristojnosti nizozemskega sodišča predlaga ukrepe za zaščito koristi otrok v skladu s 15. členom Uredbe Bruselj IIb.

13.10. Odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka je glede na opisano pravilna. Pritožbeno sodišče jo je, upoštevajoč določilo drugega odstavka 20. člena Uredbe Bruselj IIb, spremenilo le glede trajanja prekinitve (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), saj očitanih in po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev ni ugotovilo.

14.11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo do sprejema končne odločbe (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).