Jedro

Škoda kot ena od predpostavk v tem postopku vtoževane odškodninske odgovornosti toženke ni izkazana, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba podrobno opredeljevati glede navedb, s katerimi je toženka utemeljevala zakonitost ravnanja državnih organov v zakonodajnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 229,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te odločbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi sklenilo, da ne dovoli spremembe tožbe (I. izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.490 EUR nepremoženjske škode zaradi opustitve zakonodajne dolžnosti (točka II izreka) in odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti stroške postopka, o višini pa bo odločeno s posebnim sklepom (točka III izreka).

2. V pritožbi tožeča stranka (tožnica) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno naj jo razveljavi in vrne zadevo v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Poudarja, da je tožbo vložila zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in zaradi opustitve legislatvine dolžnosti tožene stranke (toženka). Gre za povezano dejansko stanje in trditveno podlago, zato je utemeljeno pričakovala enovito sodno odločbo o odškodninski odgovornosti toženke. Nepravilno je stališče o spremembi tožbe ter da se sprememba ne dovoli. Podana je vzročna zveza med nerazumno dolgim pravdnim postopkom v zadevi P 34/2015 Okrožnega sodišča v Celju in nedejavnostjo zakonodajalca, saj sodišče ni opravilo nobenega vsebinskega pravdnega dejanja. Opustitev zakonodajalca je vplivala na neučinkovitost sodnega varstva in ima za posledico objektivno odgovornost toženke za nerazumno dolgo sojenje. Na tej pravni podlagi in zaradi novih okoliščin je upravičena najmanj do tolikšne odškodnine, kot jo je zahtevala v tožbi - 4.990 EUR. Sodišče je nepravilno uporabilo 184. in 186. člen ZPP, ko je to štelo za povišanje tožbenega zahtevka in spremembo tožbe, ki je ni dovolilo. Pravovarstveni zahtevek izvira iz okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, zato tožba ni spremenjena. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožba ima zadostno trditveno podlago glede vseh predpostavk, ki jih Obligacijski zakonik (OZ) zahteva za odškodninsko odgovornost. Dopolnitev trditvene podlage je v spisu Okrajnega sodišča v Kranju P 147/2019, ki je na podlagi vložene enovite tožbe sestavni del tega postopka. Trditveno podlago je dopolnila tudi v vlogi z dne 21. 7. 2022. Sodišče ni upoštevalo zatrjevanega dejstva o povezavi dolgotrajnega pravdnega postopka v Celju z zamudo zakonodajalca, ki se ni ravnal po odločbi Ustavnega sodišča RS in ni pravočasno, v strokovno sestavljenem predpisu, zagotovil učinkovitega sodnega varstva. Ker sodišče očitno ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Celju P 34/2015 in verjetno tudi celotnega spisa Okrajnega sodišča v Kranju P 147/2019 ne, je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Z vidika odgovornosti zakonodajalca je pomembno, da je celjsko sodišče dolgotrajnost postopka opravičevalo s tem, da je nadaljevanje postopka odvisno od sprejetja zakona. V izpodbijani sodbi sodišče neutemeljeno očita tožnici, da v tožbi in v pripravljalnih vlogah ni pojasnila, kaj oziroma katero ravnanje zakonodajalca naj bi predstavljalo protipravno ravnanje. Z vidika duševnih bolečin zaradi dolgotrajnega postopka podatki celjskega spisa potrjujejo, da je bila v postopku aktivna, vendar nemočna, ker sodišče od bank ni zahtevalo dokumentacije. Sodišče se ni seznanilo s potekom za njo mučne pravde P 34/2015, v kateri se že od januarja 2015 bori za učinkovito sodno varstvo, kar samo po sebi utemeljuje njeno duševno trpljenje. Sodišče ni pravilno uporabilo 131. člena OZ v zvezi s 26. in 2. členom Ustave RS (URS). Nekritično je sledilo izgovorom toženke, zakaj ni pravočasno sprejela zakona, ne da bi raziskalo in navedlo razloge, zakaj je ekskulpacijske razloge toženke sprejelo kot resnične in utemeljene. Izgovori toženke za zastoj v zakonodajnem postopku niso opravičljivi.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da se veliko pritožbenih navedb sploh ne nanaša neposredno na izpodbijano odločbo, pač pa tožnica pojasnjuje svoje videnje drugih sodnih postopkov. V pritožbi tožnica ni konsistentno pojasnila in argumentirano utemeljila očitanih nepravilnosti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo svojo odločitev, zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno odločitev. Tožbo in pritožbo tožnica utemeljuje z materialnopravno zmotnim enačenjem odškodninske odgovornosti države za nerazumno dolge sodne postopke in zaradi zakonodajne protipravnosti. Pravna podlaga za priznanje odškodnine zaradi dolgih sodnih postopkov je Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), pravna podlaga za odgovornost države zaradi predolgega zakonodajnega postopka pa 26. člen URS. Ker je iz tožbenih navedb izhajalo, da tožnica zahteva povračilo škode po obeh navedenih pravnih podlagah, je prvostopenjsko sodišče postopek razdružilo in zahtevka obravnava ločeno. V tem postopku se tako obravnava le tisti del prvotne tožbe, s katerim tožnica zahteva povrnitev škode zaradi zakonodajne protipravnosti.

6. Povišanje tožbenega zahtevka je tožnica utemeljevala s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju v zadevi P 147/2019, v kateri je sodišče obrazložilo, da sodba ne predstavlja „res iudicate“ glede škode, ki bo tožnici, ker postopek v Celju še ni končan, še nastajala. V postopku P 147/2019 se je obravnavala tožbo za priznanje odškodnine po ZVPSBNO, torej škoda po drugi pravni podlagi kot se obravnava v tem postopku. Glede na to gre za spremembo tožbe in je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da je (spremembe tožbe) ne dopusti, pravilno uporabilo določbe 184. in 186. člena ZPP.

7. Ker odškodninska odgovornost države ni celovito in sistemsko urejena, je skladno z enotno sodno prakso in teorijo treba pri presoji odškodninske odgovornosti po 26. členu URS smiselno uporabiti določila OZ o krivdni odškodninski odgovornosti. Iz dikcije 26. člena URS jasno izhaja, da odgovornost po tem določilu ni objektivna, pač pa krivdna: gre za odškodninsko odgovornost za protipravna ravnanja služb in organov. Predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti so: nastanek škode, izkazano protipravno ravnanje povzročitelja škode (v konkretnem primeru Državnega zbora kot zakonodajnega organa toženke in Vlade kot predlagatelja zakona), vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode (prvi odstavek 131. člena OZ). Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke.

8. Neutemeljeno pritožba uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sama dejstva, ki so relevantna za presojo, niso sporna, le pravilno jih je treba subsumirati pod ustrezne pravne norme. Dejstvo je, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-295/13 zakonodajalcu naložilo, da v šestih mesecih po objavi odločbe v Uradnem listu RS odpravi v odločbi ugotovljeno neskladje z ustavo, pa tak zakon v postavljenem roku ni bil sprejet, ZPSVIKOB1 je stopil v veljavo več kot dve leti kasneje in postopek Okrožnega sodišča v Celju P 34/2015 še vedno ni končan. Pritrditi je treba tožnici, da k dolgotrajnosti postopka prispeva tudi dejstvo, da ni bil sprejet zakon, kot bi moral biti po odločbi U-I-295/13. Vendar pa sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo, ker ne bi ugotovilo protipravnega ravnanja in vzročne zveze, pač pa ker ni izkazana škoda.

9. Tožnica ne v tožbi ne po pozivu sodišča naj specificira, kakšna škoda naj bi ji nastala zaradi nedopustno dolgega sodnega postopka in kakšna zaradi opustitve zakonodajne dolžnosti, ni konkretizirala navedb o nepremoženjski škodi, ki naj bi ji nastala zaradi opustitve zakonodajne dolžnosti. Kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče v točki 12 izpodbijane odločbe, je konkretizirane navedbe o nepremoženjski škodi podala le za čas pred aprilom 2017, ko se je iztekel šestmesečni rok za odpravo protiustavnosti, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-295/13. Ta zatrjevana škoda nikakor ne more biti posledica opustitve zakonodajne dolžnosti, saj je (če sploh je) nastala pred tem, ko bi morala biti odpravljena neustavnost. Res pa je, da je iz tožničinih navedb mogoče razbrati, da duševno trpi že vse od vložitve tožbe na celjsko sodišče v letu 2015, ker postopek še ni končan tudi zato, ker ni sprejet ustrezen zakon. Vendar ni vsako duševno trpljenje pravno priznana škoda. Po prvem odstavku 179. člena OZ je oškodovanec upravičen do denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah. Da bi zaradi opustitve zakonodajne dolžnosti tožnici nastala ena od navedenih oblik nepremoženjske škode niti ne zatrjuje. „Mučen sodni postopek“, negotovost glede izida sodnega postopka, tesnoba in druge neprijetnosti zaradi čakanja na sprejem zakona niso pravno priznana škoda, kakšnih drugih težav pa pritožnica ne navaja. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej materialnopravno pravilna.

10. Ker ni izkazana ena od predpostavk v tem postopku vtoževane odškodninske odgovornosti toženke, se sodišču prve stopnje ni bilo treba podrobno opredeljevati glede navedb, s katerimi je toženka utemeljevala zakonitost ravnanja državnih organov v zakonodajnem postopku. Višje sodišče pa iz istega razloga ne bo odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe.

11. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani in je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, mora tožnica toženki povrniti potrebne (155. člena ZPP) stroške za odgovor na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika toženke in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Pregled pritožbe in posvet s stranko sta zajeta v priznanju stroškov za odgovor na pritožbo, zato po tej postavki priglašenih 100 točk ni priznalo. Po tar. št. 22/1 OT gre toženki za odgovor na pritožbo 375 točk, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 225 EUR. Skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT je priznalo še 2 % od vrednosti storitve. Skupaj znašajo potrebni stroški toženke 229,50 EUR. Dosojene stroške pritožbenega postopka mora tožnica toženki povrniti v roku 15 dni od prejema te odločbe (113. člen ZPP). Če bo prišla v zamudo, bo od tedaj dalje dolgovala zakonske zamudne obresti (299. in 378. člena OZ).

1 Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank.