Jedro

Menično poroštvo ustvarja abstraktno in samostojno obveznost, vendar pa je v skladu s 1. odstavkom 31. člena ZM avalist odgovoren prav tako, kakor tisti, za katerega je porok. Navedeno pomeni, da avalist načeloma odgovarja za obveznosti dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok (honorat). Obseg ugovorov, ki jih ima avalist zoper imetnika menice, je zaradi narave njegove obveznosti resda omejen, vendar pa lahko med drugim (uspešno) ugovarja, če honorat svojo obveznost plača, da odmeno ad solutum, če mu je dolg oproščen ali če je njegova obveznost pobotana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi opr.

št. I 2004/00456 z dne 5.10.2004 razveljavilo v delu, s katerim je dovoljena izvršba (to je v 2. točki izreka) in določilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki.

Zoper ta sklep se v delu, ki se nanaša na drugo dolžnico, pritožuje upnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi glede druge dolžnice in v tem delu potrdi sklep o izvršbi. V pritožbi navaja, da je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi lastne trasirane menice in sicer zoper prvega dolžnika kot izdajatelja menice oziroma trasanta in zoper drugo dolžnico kot avalistko. Ker imata dolžnika različen pravni položaj, so različni tudi razlogi, iz katerih se dolžnika lahko upirata zahtevku. V razmerju med trasantom in remitentom se lahko uveljavljajo tudi ugovori, ki se nanašajo na temeljni pravni posel, iz katerega izhaja menica, ne glede na njeno abstraktno naravo. V konkretnem primeru pa sta v razmerju trasant in remitent zgolj upnik in prvi dolžnik. To pomeni, da lahko tovrstne ugovore uveljavlja le prvi dolžnik, ne pa tudi druga dolžnica. Obveznost druge dolžnice kot avalistke temelji na njeni samostojni in abstraktni zavezi, ki izhaja neposredno iz menice, zato bi lahko uveljavljala le ugovore po meničnem pravu. Oba dolžnika pa se zahtevku upirata s sklicevanjem na določbo 1027. člena OZ, po katerem je porok prost svojih obveznosti, če upnik opusti ukrepe zavarovanja. Opustitev ukrepov zavarovanja pa dolžnika vidita v tem, da upnik ni prijavil terjatve v stečajni postopek zoper glavnega dolžnika. Vse navedbe iz ugovora se torej nanašajo izključno na temeljni posel, zato se druga dolžnica kot avalistka nanje ne more sklicevati. Ker torej druga dolžnica ni navedla nikakršnih ugovorov meničnopravne narave, ki bi glede nje opravičevali izdajo izpodbijanega sklepa, je ugovor druge dolžnice potrebno šteti za neobrazloženega v smislu 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (V nadaljevanju ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

Druga dolžnica v obravnavanem primeru nastopa kot menični porok oziroma avalist v smislu 29. člena Zakona o menici (v nadaljevanju ZM). Menično poroštvo resda ustvarja abstraktno in samostojno obveznost, kot pravilno poudarja pritožba, vendar pa je v skladu s 1. odstavkom 31. člena ZM avalist odgovoren prav tako, kakor tisti, za katerega je porok. Navedeno pomeni, da avalist načeloma odgovarja za obveznosti dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok (honorat). Obseg ugovorov, ki jih ima avalist zoper imetnika menice, je zaradi narave njegove obveznosti resda omejen, vendar pa lahko med drugim (uspešno) ugovarja, če honorat svojo obveznost plača, da odmeno ad solutum, če mu je dolg oproščen ali če je njegova obveznost pobotana. Glede na navedeno pritožbenim trditvam, da je obveznost druge dolžnice zaradi abstraktnosti in samostojnosti povsem neodvisna od obstoja obveznosti prvega dolžnika, ni mogoče pritrditi.

Ugovori, ki jih je v obravnavanem primeru uveljavljal prvi dolžnik (kot posledico opustitve prijave upnikove terjatve v stečajnem postopku), bi ob upoštevanju zgoraj navedenega lahko pod določenimi pogoji vplivali tudi na obseg obveznosti druge dolžnice. Dejstva, navedena v ugovoru, so zato pravnorelevantna v odnosu do obeh dolžnikov. Pritožbene trditve, da je ugovor druge dolžnice potrebno šteti kot neobrazložen v smislu 2. odstavka 53. člena ZIZ, so iz navedenih razlogov neutemeljene, odločitev sodišča prve stopnje, da sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavi v celoti, pa pravilna.

Vprašanje, ali so in v kakšnem obsegu so ugovori dolžnikov tudi utemeljeni, pa se bo obravnavalo v pravdnem postopku.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in 15. členom ZIZ, je pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (to je glede druge dolžnice) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.