Jedro

Namen zakonodajalca z uveljavitvijo novega petega odstavka 420. člena ZKP ni bil omejiti vrhovnega državnega tožilca pri vlaganju zahteve za varstvo zakonitosti, temveč nasprotno, ohraniti možnost, da vrhovni državni tožilec (lahko) deluje kot korektiv v primerih, kadar stranke niso izpolnile pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP. Zato je treba to določbo razlagati na način, da pogoj iz navedene določbe ne velja za vrhovnega državnega tožilca.

Pri predobravnavnem naroku gre za fazo kazenskega postopka, ki je namenjena razjasnitvi določenih dejanskih in pravnih vprašaj pred začetkom glavne obravnave, zato sodišče ne more (ponovno) razpisovati predobravnavnega naroka, ko je ta že bil opravljen in je glavna obravnava že bila začeta.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba Okrožnega sodišča na Ptuju I K 42419/2011 z dne 24. 2. 2014 se razveljavi in zadeva vrne Okrožnemu sodišču na Ptuju v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 42419/2011 z dne 24. 2. 2014 obsojenca M. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je določilo kazen 1 leta in 3 mesecev zapora; obsojencu je preklicalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 3671/2011 z dne 28. 2. 2013 ter mu upoštevajoč v njej določeno kazen 11 mesecev zapora, izreklo enotno kazen 2 let zapora in odločilo, da se kazen izvrši z delom v splošno korist v obsegu 1.460 ur. Oškodovanko Republiko Slovenijo je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 905.492,72 EUR napotilo na pravdo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje ni bila vložena pritožba niti s strani državnega tožilca niti s strani obsojenca in njegovega zagovornika.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 18. 6. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ker naj bi sodišče kršilo določbe 311., 285.b in 285.c člena ZKP s tem, ko je po opravljenem predobravnavnem naroku z dne 11. 4. 2013 in dne 20. 5. 2013 pričeti glavni obravnavi, dne 24. 2. 2014 senat sklenil, da se javna obravnava ne opravi, predsednik senata pa je nato sprejel sklep, da se za obdolženca “ponovno otvori” predobravnavi narok. Vložnik opozarja, da niti ZKP niti teorija ne govorita o tem, da se predobravnavni narok, ki je že bil opravljen in končan, kazenski postopek pa se je nadaljeval z glavno obravnavo, lahko ponovno otvori oziroma izvede. Takšna ponovna izvedba predobravnavnega naroka tudi po teleološki in sistematični razlagi ni mogoča. Pri predobravnavnem naroku gre za vmesno fazo med pravnomočnostjo obtožnice in razpisom glavne obravnave, katere temeljni cilj je, da se še pred razpisom glavne obravnave ugotovi, v čem je bistvo »spora« med strankama, in se izpolnijo potrebni pogoji, da se bo sodišče na glavni obravnavi ukvarjalo le z izvajanjem vnaprej predlaganih dokazov obtožbe in obrambe. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca sodišče priznanje, ki ga poda obtoženec med glavno obravnavo, lahko sprejme ob smiselni uporabi določb 285c in 285č člena ZKP, vendar takšno priznanje v tem primeru sprejme senat in ne sodnik posameznik. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je bila odločitev senata, da se glavna obravnava ne opravi, v nasprotju z določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP. S samo izvedbo predobravnavnega naroka naj bi sodišče kršilo določbe 285b in 285c člena ZKP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče ni uporabilo oziroma je nepravilno uporabilo te določbe ZKP. Vložnik v zahtevi uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče dne 24. 2. 2014 sprejelo obsojenčevo priznanje krivde samo v sestavi predsednika senata, čeprav se obsojenec niti na predobravnavnem naroku z dne 11. 4. 2013 niti kasneje ni odpovedal sojenju v senatu. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca za odločitev senata ali predsednika senata, da bo obsojencu namesto senata v predpisani sestavi sodil sodnik posameznik okrožnega sodišča, čeprav obsojenec krivde po obtožbi ni priznal, niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 285f člena ZKP. Vrhovni državni tožilec zatrjuje tudi, da naj bi sodišče napačno uporabilo določbo drugega odstavka 105. člena ZKP in oškodovanko napotilo na pravdo, čeprav je bila višina škode zakonski znak kaznivega dejanja in jo je sodišče v kazenskem postopku že zaradi tega moralo ugotavljati, kar naj bi predstavljalo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec trdi, da bi naj sodišče s tem, ko je Republiko Slovenijo z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, kršilo določbo drugega odstavka 105. člena ZKP, saj sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom ne sme napotiti na pravdo, ko je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja in jo mora kazensko sodišče že zaradi tega ugotavljati v dokaznem postopku. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 76/2010 z dne 20. 1. 2011. Vrhovni državni tožilec v zahtevi uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki naj bi bila podana s tem, da sodišče obsojencu ni izreklo odvzema premoženjske koristi v višini 594.872,60 EUR, ki naj bi jo obsojenec pridobil s kaznivim dejanjem.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v odgovor vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku, vendar odgovora nanjo nista podala.

B-I.

4. Glede na to, da v obravnavani zadevi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni bila vložena pritožba niti s strani obsojenca in njegovega zagovornika niti s strani okrožnega državnega tožilca, se je Vrhovno sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP velja tudi za vrhovnega državnega tožilca. Peti odstavek 420. člena ZKP namreč določa, da se sme vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti na kršitve iz prvega odstavka istega člena sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5. Pri razlagi določbe petega odstavka 420. člena ZKP je treba upoštevati posebno vlogo, ki jo ima vrhovni državni tožilec v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom. Vrhovni državi tožilec namreč vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, ki presegajo pomen konkretne kazenske zadeve, in so usmerjeni predvsem v zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse. Ravno zato vrsta določb ZKP v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnemu državnemu tožilcu daje drugačen procesni položaj in procesne pravice kot drugim upravičenim vlagateljem zahteve: vrhovni državni tožilec sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi vsake kršitve zakona (tretji odstavek 420. člena ZKP); zanj ne velja 3 mesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz tretjega odstavka 421. člena ZKP; v skladu z drugim odstavkom 421. člena ZKP sme vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi v škodo obdolženca.

6. Pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP je bil uveden z novelo ZKP-K, ki je začela veljati 15. 5. 2012. Iz obrazložitve predloga novele ZKP-K izhaja, da je z novim petim odstavkom 420. člena ZKP zakonodajalec želel vnesti pogoj predhodnega izčrpanja pravnih sredstev z namenom, da bi se zaradi večje aktivnosti strank sporna vprašanja razrešila najkasneje pred sodiščem druge stopnje(1). Pri tem je predlagatelj novele izrecno poudaril, da ima obdolženec, kljub novi omejitvi iz petega odstavka 420. člena ZKP, še vedno možnost podati pobudo državnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, kar naj bi utemeljevalo predlagano omejitev uveljavljanja kršitev s tem izrednim pravnim sredstvom(2). Iz navedenega izhaja, da namen zakonodajalca z uveljavitvijo novega petega odstavka 420. člena ZKP ni bil omejiti vrhovnega državnega tožilca pri vlaganju zahteve za varstvo zakonitosti, temveč nasprotno, ohraniti možnost, da vrhovni državni tožilec (lahko) deluje kot korektiv v primerih, kadar stranke niso izpolnile pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP.

7. Ker vrhovni državni tožilec v skladu z 21. členom Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) praviloma ne bo zastopal obtožbe pred sodiščem prve in druge stopnje, mu v smislu petega odstavka 420. člena ZKP tudi ni mogoče očitati, da bi kršitve lahko uveljavljal že v pritožbi. Razlaga, v skladu s katero se pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP ne nanaša na vrhovnega državnega tožilca, tudi ni sporna z vidika poštenega kazenskega postopka in enakosti orožij strank. Vloga vrhovnega državnega tožilca pri vlaganju zahteve za varstvo zakonitosti namreč ni v zastopanju obtožbe, temveč v varstvu zakonitosti in skrbi za enotno uporabo prava, zato lahko vrhovni državni tožilec v skladu z drugim odstavkom 421. člena ZKP zahtevo vloži tako v škodo kot v korist obdolženca. Ker je v pravnomočno sodno odločbo mogoče poseči samo, kadar je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo korist (prepoved reformatio in peius), dejstvo, da pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP ne velja za vrhovnega državnega tožilca, ne pomeni privilegiranja ene od strank kazenskega postopka. Nasprotno, vrhovni državni tožilec lahko deluje kot korektiv, kadar stranke niso izpolnile pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP.

8. Iz navedenih razlogov, zlasti pa zaradi vloge, ki jo ima vrhovni državni tožilec pri vlaganju zahteve za varstvo zakonitosti, je treba določbo petega odstavka 420. člena ZKP razlagati na način, da pogoj iz navedene določbe ne velja za vrhovnega državnega tožilca.

B-II.

9. Vrhovni državni tožilec se v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka v delu, ko navaja, da sodišče po že opravljenem predobravnavnem naroku le-tega ne bi smelo še enkrat izvesti.

10. Kazenski postopek je razdeljen na posamezne faze. Faze kazenskega postopka dajejo kazenskemu postopku njegovo dinamiko, saj vsaka faza izpolnjuje določen namen. Posamezna faza kazenskega postopka je povezana z določenim dokaznim standardom, torej z določeno stopnjo verjetnosti, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje oziroma da ga je izvršila bolj ali manj določena oseba, pri čemer ta verjetnost z napredovanjem kazenskega postopka iz predhodne v naslednjo fazo narašča(3). Niti sodišče niti stranke ne morejo prosto razpolagati s potekom kazenskega postopka in preskakovati oziroma poljubno ponavljati posamezne faze, razen kadar zakon to izrecno dopušča. Instituti v ZKP, ki predstavljajo izjemo od običajnega poteka kazenskega postopka, so na primer vrnitev v prejšnje stanje (58., 61., 61.a in 89. člen ZKP), dopolnitev preiskave (drugi odstavek 276. člena ZKP), odpoved glavni obravnavi s priznanjem krivde na predobravnavnem naroku (5. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP) in dopolnitev dokaznega postopka (prvi odstavek 343. člena in prvi odstavek 353. člena ZKP).

11. Predobravnavni narok je (nova) faza kazenskega postopka po pravnomočnosti obtožnice in pred glavno obravnavo, ki je bila uvedena z novelo ZKP-K ter je v rednem kazenskem postopku obvezna, v skrajšanem kazenskem postopku pa fakultativna faza postopka (XIX.a poglavje, 285a do 285f člen ZKP). Temeljni namen predobravnavnega naroka je, da se obdolženec na njem izjavi o krivdi ter predlaga izločitev predsednika senata, izločitev dokazov in dokaze, ki se naj izvedejo na glavni obravnavi, in poda druge procesne predloge. Ker gre pri predobravnavnem naroku za fazo kazenskega postopka, ki je namenjena razjasnitvi določenih dejanskih in pravnih vprašaj pred začetkom glavne obravnave, sodišče ne more (ponovno) razpisovati predobravnavnega naroka, ko je ta že bil opravljen in je glavna obravnava že bila začeta. Ne gre prezreti, da bi večkratno ponavljanje procesne situacije, v kateri bi se obdolženec moral izjaviti o svoji krivdi, lahko z vidika privilegija zoper samoobtožbo (29. člen Ustave RS) pomenilo ustavno nedopusten pritisk na obdolženca. Tudi če obdolženec med glavno obravnavo krivdo po obtožbi prizna, ZKP ne predvideva vračanja kazenskega postopka v fazo predobravnavnega naroka, temveč za takšne primere predvideva nadaljevanje glavne obravnave ob smiselni uporabi določbe 285c in 285č člena ZKP, v kolikor senat to priznanje sprejme (330. člen ZKP).

12. Vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka s tem, ko je postopek po že opravljenem predobravnavnem naroku in že začeti glavni obravnavi, vrnilo v fazo predobravnavnega naroka. Sodišče za takšno postopanje ni imelo pravne podlage. Kazenski postopek je dopustno vračati v predhodne faze samo, kadar to zakon izrecno dovoljuje, ZKP pa ponovnega razpisa in izvedbe predobravnavnega naroka, ne predvideva. Potem, ko je predobravnavni narok že opravljen in je začeta glavna obravnava, se določbe ZKP o predobravnavnem naroku lahko smiselno uporabljajo samo v primeru, če obdolženec na glavni obravnavi krivdo po obtožbi prizna. Tudi če bi obsojenec v obravnavani zadevi krivdo po obtožbi na glavni obravnavi priznal, bi moralo sodišče v skladu s 330. členom ZKP nadaljevati glavno obravnavo ob smiselni uporabi določb 285. c in 285. č člena ZKP, o sprejemu priznanja krivde pa odločati v senatu. Ker v obravnavni zadevi obsojenec nikoli ni izjavil, da mu lahko namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik, zato sodišče ni imelo podlage, da je o njegovem priznanju krivde odločalo po predsedniku senata in ne v polni sestavi senata.

13. Ker je sodišče v nasprotju z določbami ZKP ponovno izvedlo predobravnavni narok in o sprejemu obsojenčevega priznanja krivde po obtožbi odločalo v nepravilni sestavi (predsednik senata), je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

B-III.

14. Zahteva za varstvo zakonitosti pa ni utemeljena v delu, v katerem se vložnik sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z napotitvijo oškodovanke z njenim premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo in na kršitev kazenskega zakona v zvezi z odvzemom premoženjske koristi.

15. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je bil obsojenec spoznan za krivega, da je kot direktor gospodarske družbe M d.o.o., družbi omogočil, da je na škodo proračuna Republike Slovenije zaradi nižje prikazanih davčnih odtegljajev iz naslova akontacije dohodnine in nižje prikazanih prispevkov za socialno varnost, pridobila protipravno premoženjsko korist v skupni višini 594.872,60 EUR. Upoštevati je torej treba, da je protipravno premoženjsko korist pridobila tretja oseba (M d.o.o.) in ne obsojenec, ter da se premoženjskopravni zahtevek nanaša na davčne obveznosti.

16. Vrhovno sodišče je že pojasnilo(4), da je v primerih, kadar se premoženjskopravni zahtevek nanaša na plačilo terjatev iz neplačanega davka, treba oškodovanko Republiko Slovenijo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. V skladu z drugim odstavkom 100. člena ZKP se premoženjskopravni zahtevek lahko nanaša na povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev pravnega posla. Uveljavljanje terjatev iz naslova neplačanega davka glede na določbo 1. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne more biti predmet pravdnega postopka in se glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP ne nanaša na povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev pravnega posla, zato sodišče v kazenskem postopku takšnemu zahtevku ne more ugoditi. Sodišče mora v takšnih primerih oškodovanko Republiko Slovenijo napotiti na pravdo, saj določbe ZKP ne dajejo podlage za zavrnitev ali zavrženje premoženjskopravnega zahtevka. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo(5), da je ukrep odvzema premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka subsidiaren. Namen ukrepa odvzema premoženjske koristi je, da nihče ne sme biti obogaten s kaznivim dejanjem (74. člen KZ-1). V obravnavanem primeru iz opisa dejanja izhaja, da je protipravno premoženjsko korist pridobila gospodarska družba in ne obsojenec. Premoženjska korist bi se lahko odvzela samo gospodarski družbi. Ker pa je gospodarski družbi že bila izdana odločba v davčnem postopku, ki zajema celotno premoženjsko korist, ki je bila obravnavana v kazenskem postopku, odvzem protipravne premoženjske koristi v kazenskem postopku ni mogel priti v poštev.

C.

17. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je zahteva uveljavljala v obsojenčevo korist, je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

(1) Predlog ZKP-K EVA 2010-2011-0009, št. 00720-9/2011/8 z dne 2. 6. 2011, str. 77. (2) Prav tam, str. 78. (3) K. Šugman Stubbs, Pomen dokaznih standardov v kazenskem postopku, v: Zbornik znanstvenih razprav, letnik 67 (2007), str. 246 in 247. (4) Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 61836/2011 z dne 22. 5. 2014. (5) Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 61836/2011 z dne 22. 5. 2014.